Prešernovo gledališče Kranj nas je danes razveselilo s čudovitim darilom: moški smo za svoje partnerke dobili brezplačno vstopnico za predstavo Proti severnemu vetru, ki je odlično sovpadla z dnevom žena. Tako je bila dvorana Prešernovega gledališča tudi v centru "šparovne" Gorenjske nocoj nabito polna. In to upravičeno!
Proti severnemu vetru je zgodba o dveh neznancih, ki se pomotoma srečata v svetu elektronske pošte. Med njima se razvije globoka ljubezen na daljavo. Ljubezen med človekoma, ki se nikoli nista videla, slišala, kaj šele dotaknila. Gre za odnos, ki dokazuje, da prava ljubezen ne temelji na vonju, dotiku,videzu, teži, ampak na povezanosti dveh duš. In ker duša govori z besedami, ne pa z videzom, ji za pravo ljubezen zadostuje tudi dopisovanje.
V knjigi dopisovanja po e-pošti ni težko predstaviti. Povsem drugače je v gledališču. Naj dva človeka dve uri sedita vsak pred svojim računalnikom, besede pa naj se projicirajo na veliko platno? Ne, tako ne bo šlo. Ekipi, ki jo je vodil režiser Alen Jelen, je uspelo to dopisovanje na odličen, privlačen način prenesti tudi na oder. Vse je začinjeno celo s solističnima glasbenima nastopoma obeh (in edinih) glavnih igralcev, Vesne Pernarčič in Roka Vilharja, ki tudi tokrat navdušita.
Proti severnemu vetru je predstava, vredna vašega časa!
SNG Nova Gorica nam je v Prešernovo gledališče v Kranju pripeljalo Srečanje. Dramo, v kateri se v majhnem stanovanju po dolgih letih končno soočita oče in sin. Skozi dialog med njima počasi spoznamo, kako se je za na zunaj urejeno družino skrivalo trpljenje otrok in žene, saj je v hiši vladal moški, ki je imel vedno prav in poznal odgovore na vsa vprašanja. Le na ljubezen in pozornost do svoje žene in otrok je pozabil.
Drama se me je zelo dotaknila, priporočam pa jo vsem staršem mladih otrok kot opomnik, kam lahko vodi življenje, kadar ne znnamo videti in slišati ljudi, ki so nam najbližji.
Pred problemom drog si danes še vedno večinoma zatiskamo oči. "V moji družini teh težav ne bo, mojih otrok droge ne zanimajo", si govorimo pri sebi, upajoč, da nas bo že zgolj zaradi tega svet drog zagotovo zgrešil.
Pa žal ni tako. Mamila si svojih žrtev ne izbirajo načrtno, ampak udarijo tako po bogatih, kot po revnih, mlajših in starejših, po starših in otrokih.
Šele, ko se resnično zavemo nevarnosti, in šele, ko sprejmemo, da na to nevarnost nismo imuni, smo prišli na pot izbire takega načina življenja, da se bomo drogam lahko izognili.
"Spoznaj svojega sovražnika" je ena od strategij za uspešno obrambo. In prav to so nam pripravili mladi iz Kranja s predstavo "Mi, otroci generacije x". Predstava nam prinaša deset zgodb mladih, ki so se ujeli v kruti svet mamil. Žal videno ni fikcija, saj zgodbe temeljijo na resničnih izkušnjah kranjskih odvisnikov.
Zgodba niti v enem samem trenutku ne prinese niti kančka veselja ali optimizma. Vse je črno-belo, turobno, brezizhodno. Točno tako, kot v svetu drog resnično je. Vsak od nastopajočih likov je imel tehten razlog, zakaj je poobegnil v svet drog. Vsak odvisnik je tam iskal rešitev in zavetje. A vsak je tam našel obup, praznino, utež, ki ga je vlekla še globlje.
Predstava se, najbrž tudi zaradi odlično izbranega prizorišča v kranjskem Stolpu Škrlovec, gledalcu hitro spremeni v kruto realnost. Izredna igra prikazovanja čustev, solz, abstinenčnih kriz, te ujame v svoj kruti krog žalosti, in hitro pozabiš, da nekaj metrov od sebe spremljaš zgolj predstavo. Preveč resnično izgleda, preveč boli.
Igralci Mladinskega odra Kranj so še sami komajda prenehali biti otroci. Združili so se v lani ustanovljeno gledališko društvo, in že s prvimi predstavami navdušili, morda s krutim realizmom v nekaterih pogledih celo presegli tisto, kar letos na odru ponuja gledalcem stalna, profesionalna zasedba Prešernovega gledališča.
Mi, otroci genberacije fix, je predstava, ki gledalcu ne prizanese. Ne s kletvicami, ne z zmerjanjem, ne s spolnostjo, ne s turobno brezizhodnostjo. Kljub temu, ali pa prav zato, ogled toplo priporočam vsem družinam z otroki, starimi od 14 let naprej. Zato, ker boste s pomočjo te predstave spoznali, kako krut in brezizhoden je svet drog. Zato, ker bomo starši po tej predstavi morda bolj videli svoje otroke in njihove stiske. In zato, ker bodo otroci po tej predstavi morda bolj razumeli, kako grozljivo nepovratna je pot v pogubo, na katero stopiš takoj, ko si si rekel: "Samo enkrat, samo za zabavo bom poizkusil". V svetu drog prvič nikoli ni tudi zadnjič.
