Nočni obisk aktivnega vulkana na Stromboliju nama ni bil dovolj. Tako sva nastavila budilko in se po kratki noči še v temi ponovno odpravila na razgledno točko, da še enkrat doživiva neukrotljivo moč narave.
Bolj ko se je danilo, manj se je videlo ogenj. Stromboli je vsekakor potrebno obiskati v temi!
Ko je sonce "ugasnilo" ogenj, sva se z razgledne točke odpravila nazaj v apartma na zajtrk.
Do odhoda katamarana sva imela še dovolj časa, da sva se sprehodila po ulicah. Mislim, da sva videla vsega skupaj le okoli 5 ljudi ...
Navdušila naju je črna plaža. Seveda vemo, od kje je dobila svojo barvo, saj tista peč še vedno pridno dela in se oglaša z zamolklim bobnenjem nekje v daljavi.
Pa je prišel katamaran in naju odpeljal na še en vulkanski otok. Pravzaprav na nek način najpomembnejši vulkanski otok na Zemlji, saj imajo vsi vulkani na svetu njegovo ime: Vulcano.
Na Vulcanu vulkan ne bruha ognja, je pa vseeno zelo aktiven, kar na zunaj kaže z neštetimi luknjami, iz katerih se kadi dim. Ob najinem obisku je bil žal vulkan še preveč aktiven. Dim iz lukenj je namreč žveplo, ki ga v (pre)močnih količinah vohaš po vsem otoku. Zdaj je bilo tega žvepla toliko, da je bil dostop na vulkan strogo prepovedan. Med hojo skozi žvepleni dim bi se namreč človeškemu telesu lahko zgodilo kaj slabega...
Nama je bilo zelo žal, da ne smeva naprej. Le enkrat sva tukaj, vi pa med naju in hrib postavite tole grdo ograjo!
Da gre zares, sva izvedela kmalu po najini vrnitvi domov. V varnem zavetju mirne slovenske narave sva zasledila novico, da so vse prebivalce otoka kmalu po najinem odhodu evakuirali na celino prav zaradi prevelike žveplene aktivnosti vulkana.
 |
| Otok Vulcano in njegov vulkan. |
 |
| Na hribu se je močno kadilo, v mestu pa močno smrdelo. |
Sprehodila sva se še po plaži, ki je tudi tukaj, tako kot na Stromboliju, črna.
 |
| Številni zidovi te gledajo ... |
Približeval se je čas odhoda ladje, naju pa je zamikal še hribček na drugi strani zaliva s pristaniščem. Kljub zaraščenim potem na vrh je obetal lep razgled.Ker je časa začelo zmanjkovati, sva se torej lotila skorajda "trail teka" na vrh. Je bilo vredno!
Takole je videti pogled na kadeči se vulkan, pod katerim je zaliv s pristaniščem.
Glej jo luknjo! Pravi krater sva našla, na srečo že dolgo ugasnjen.
Razgledi so nama upočasnili korak, tako da sva morala na koncu zadnja dva kilometra preteči, da bi ujela katamaran nazaj na celino, v mesto Milazzo, kjer naju je čakala soba za naslednjo noč. Končeval se je četrti dan najinega potepanja po Siciliji, midva sva pa že odkljukala kar tri vulkane. Prav fino!
Ni komentarjev:
Objavite komentar