Eleganca ježa

Samo to bom rekel - preberi knjigo ali pogledaj film.

Dotik praznine

V teh dnevih napeto berem knjigo Dotik praznine. Napeta avtobiografska alpinistična "grozljivka", resnična zgodba o tem, kaj se zgodi, če si visoko nad oblaki zlomiš nogo.

Dokumentarni film, posnet po tej knjigi, je na Youtube dosegljiv popolnoma legalno in brezplačno. Vsekakor priporočam ogled:

Tine Mihelič: Klic gora

Pred nekaj tedni sem bil na predavanju o gorniški literaturi. Na predavanju o knjigah, ki jih še nikoli nisem vzel v roke in, iskreno povedano, tudi nisem imel nobenega namena, da bi se jih kdajkoli lotil.

Pa me je predavatelj presenetil. S takim odkritosrčnim žarom nam je opisoval vsebino knjig, s takim zanosom citiral odstavke, da me je zamikalo. In po njegovih reakcijah se mi je zazdelo, da bo Tine Mihelič pravi za začetnika v svetu gorniške proze.

Ko sem v kranjski knjižnici (ki jo, mimogrede, res obožujem) na polici zagledal njegovo že dodobra zguljeno knjigo "Klic gora", sem se je ustrašil. Res je debela, velikost črk pa majhna, torej se mi je napovedovalo dooolgo branje. In to branje, kjer si iz strani v stran sledijo opisi raznih alpinističnih podvigov, opisi vzponov, skal, oprimkov, razgledov, vremena ipd. 

Kjer je volja, je tudi pot. Tako sem zagrizel v knjigo. Ni se brala kot kaka lahkoumna kriminalka, kje pa. Knjiga je zahtevala moj čas, mojo energijo in mojo pozornost. Parkrat me je zamikalo, da bi nekaj strani preskočil, a sem vztrajal. 

In potem me je, po nekaj dnevih, knjiga zagrabila. Me posrkala v svet Tineta Miheliča, in nenadoma sem bil sposoben videti svet skozi Tinetove oči. In kako lep je njegov svet! Svet, v katerem spoznaš, kaj v življenju je res pomembno, predvsem pa spoznaš, da v večini primerov v svojem vsakdanu "jamraš" brez razloga. Ker ni pomembno. Ker prevečkrat zremo na površino, kjer nas motijo na videz pomembne stvari, ob tem pa spregledamo jedro. Tam, v bistvu, je vse OK, a pogosto tega jedra ne opazimo. Ker nas premami kič in hrup vsakdana. 

Meni je grozno, če imam nogavico mokro. Ker se bom prehladil, zbolel in umrl. 
Meni je grozno, če je v kampu hladno in če pada dež. Ker bi bilo v soncu kampiranje toliko lepše.
Meni je grozno, če nekdo strese svojo slabo voljo name. Ker mi bo pokvaril dan.

Tine Mihelič je teden dni premočen visel v steni. 
Tine Mihelič je v nevihti držal šotor, ležeč v vodi do popka.
Tine Mihelič je poslušal ljudi, ki so ga nahrulili, ko jih je zaprosil za nekaj toplote. 

Meni se zdi, da bi bilo na izletih marsikaj lahko udobnejše. 
Tinetu Miheliču se je zdelo, da je vse, kar nam da narava, preprosto - naravno. In da vse to potrebujemo, če želimo svoje življenje res preživeti v polnosti. Udobje je preveč monotono ...

Ja, Tine Mihelič mi je ponudil drugačen pogled na svet. Lepši pogled. 

Če imaš rad hribe, preberi "Klic gora". Vzemi si čas, potopi se prav v vsak opis. Sprva se ti bo poetično opisovanje alpinističnih poti morda zdelo dolgo. A na koncu boš knjigo odložil ganjen. In drugačen. So knjige, ki te naredijo boljšega človeka. Eno takih je spisal Tine Mihelič.

Dean Karnazes: Ultramaratonec

Najdražja mi je iz knjižnice prinesla knjigo Deana Karnazesa s prav nič "seksi" naslovom Ultramaratonec, ki jo je v slovenskem prevodu izdala založba Sanje. Meni, ki že deset let začenjam s tekom. Vsako leto. Začnem, malo tečem, in neham. Meni, ki se mi zdi branje knjige o teku na istem nivoju dolgočasnosti kot branje športnih in kulturnih strani v Delu.

Kaj naj počnem s knjigo o teku? Sedim na kavču, oborožen s tablico čokolade, in berem, kako nekdo dolgočasno opisuje, kako teče? Teče in teče. Prestavlja eno nogo pred drugo in razmišlja, kako naj zdrži do konca. Bolj dolgočasne zgodbe si pač ne moreš predstavljati.

"Ali pač?", bi rekel moj sin. Ne vem, zakaj, ampak knjigo, ki je ne bi sam nikoli izbral na knjižni polici, sem vzel v roke. "Samo par strani preberem", sem si rekel. In sem obsedel. Z odprtimi usti, z napetimi nogami, ki so podzavestno tekle z Deanom. Z njim sem se smejal, z njim jokal. Izgubljal upanje in ga spet dobival nazaj. Knjiga se začne povsem drugače, kot bi pričakoval. Knjiga se nadaljuje čisto drugače, kot sem pričakoval.

Kako se knjiga konča? Za razliko od vseh knjig, ki sem jih kdajkoli prebral, se ta knjiga ni končala z zadnjo prebrano stranjo. To knjigo še vedno berem. Ne z oči, ampak z nogami. Ko sem jo prebral, sem se oblekel in šel na tek. In zdaj tečem. Tečem tako, da mi nekaj govori, da tokrat ne gre spet samo za še en začetek, ki se bo kmalu končal. Tokrat imam nekaj, kar prej nisem imel - motivacijo.

Najbolj me je v knjigi presenetil stil pisanja. Dean je velik športnik in uspešen finančni poslovnež. Nič od tega nima nobene zveze s slovnico ali pisateljevanjem. Pa je vseeno zmogel in znal najti stil, ki te pritegne. Knjigo se včasih bere kot triler, ki ti ne dovoli, da bi ugasnil luč in zaspal. Res je napisana mojstrsko, in s kar nekaj presenetljivimi preobrati. Že začetek je hud. Pa potem poglavje, ko si skoraj uniči zakon, in ga reši s tekom. Tekom preč od skušnjav, tekom nazaj k zvestobi. Tek osvobaja, tek sprošča, tek rešuje.

Dean je seveda "norec". Nikakor me ni motiviral v smislu, da bi me mikal kak maraton ali celo ultramaraton. Sploh ne. Motivacija, ki sem jo našel v knjigi, in me žene obuti tekaške copate, mi pravi: "Če on zmore preteči stotine kilometrov naenkrat, brez prestanka, potem bom pa tudi jaz zmogel narediti deset kilometrov". Pri meni deluje. Do sedaj sem vedno tekel pet, šest kilometrov. Po prebrani  knjigi sem kmalu pretekel trinajst kilometrov. Pa naslednji teden 14 kilometrov. In še teden dni kasneje 18 km. Brez težav. Z nasmeškom na obrazu :)

Zatorej: knjigo priporočam, a z opozorilom: stranski učinek branja te knjige je pogosto začetek tekaškega življenja.

Misha Defonseca: Preživela z volkovi

Deževen dopust je imel eno dobro plat: čas za branje knjig. Ko sem se sprehajal skozi čudovito mestno knjižnico v Kranju, sem na polici zagledal knjigo z zanimivim naslovom "Preživela z volkovi". Zagrabil sem jo, jo odprl, in nisem zmogel nehati.

Ni bilo ravno lahkotno poletno branje, še manj zabavno, a obenem vseeno zelo dobro. Gre za presunljivo zgodbo o majhni židovski deklici, ki je pred krutim nacizmom zbežala v gozd. Prehodila je na stotine kilometrov, prečkala več državnih mej, se soočala s krutostjo človeka in poštenostjo živali. Spoznala je, da je človek zloben, žival pač nikoli. Doživela je krute stvari, ki so jo zaznamovale za vse življenje.

Knjiga ni v večerno zabavo, je pa vsekakor nekaj, kar ti da misliti in ti pomaga, da si hvaležen za življenje, kakršnega imaš. Zato sem jo priporočil v branje tudi svoji najdražji. Njej se je zgodilo enako - ko je začela brati, ni mogla nehati. Ampak, nekaj jo je grizlo. Zgodba je namreč skorajda neverjetna. "Ko je nekaj skoraj nemogoče, da bi bilo res, je najbrž tudi res nemogoče", si je rekla, in šla malo guglat. Na koncu je našla šokantno novico, da je letos ameriško sodišče avtorico kaznovalo z 22 milijoni dolarjev kazni, ki jo mora vrniti založniku, ker je vsebina knjige - zlagana!

Prav "nategnjenega"  se zdaj počutim. Verjel sem ji, se vživel v njeno zgodbo, sočustvoval, zdaj pa berem, da je bil vse le "šov" v boju za čim višjo naklado. Pa tako zelo sem si želel to knjigo priporočiti tudi tebi ...