Republika Srbska - Etno selo Stanišiči

Ob vračanju iz Srbije domov smo zavili še čez Republiko Srbsko, naš cilj je bila etno vas Stanišiči. To je "etno kičeraj"blizu vasi Bijeljina, ki ga je neki poslovnež zgradil sredi ničesar. Ljudje ga obožujejo za kratek oddih, za poroke in seminarje. Nam je bilo zaradi vsega kiča vredno priti sem in tu preživeti eno noč, a kaj več tu nimaš početi. Čisto dovolj je sem priti popoldan, se sprehoditi naokrog, prespati, in naslednje jutro oditi. Zanimivo, a enkrat v življenju je dovolj.

Neum

Edino bosansko-hercegovsko obmorsko mesto. Njihov Portorož. Bencin in hrana po BiH cenah, kar pomeni - ugodno!

Slap Kravica

Le deset kilometrov proč od Medjugorja je slap Kravica na reki Trebižat. Kljub pozni večerni uri smo se odločili, da ga gremo pogledat. Že prvi pogled nanj je razkril, da je bilo vredno narediti teh par minut vožnje. Slap je res lep, pod njim pa je poleti množica kopalcev, željnih osvežitve. Slap je širok 120 metrov, voda pa z njega pada 28 metrov globoko.

Ob slapu smo povečerjali, nato pa nas je mrak pregnal nazaj v avtomobile in na pot do Dubrovnika, kjer so nas v apartmaju čakale težko pričakovane postelje.

Medjugorje

V Medjugorje se pelješ visoko gor. Po strmi cesti se hitro dvigneš 200 metrov visoko, tam pa presenečen prideš na ogromno ravnino. Pričakuješ vrh hriba, dobiš pa dolgo, ravno planoto, po kateri se počasi pripelješ v Medjugorje.

Do 24. junija 1981 je bilo Medjugorje nepomembna vasica. Tisti dan pa sta na bližnjem hribu Crnica dve mladi pastirici zagledali pojavila mlado ženo z otrokom v naročju. Ob spoznanju, da ta mlada žena ni bila videti kot človeško bitje, sta se prestrašili in pobegnili nazaj proti vasi. Kasneje sta se v spremstvu še nekaterih pastirjev vrnili nazaj na isto mesto in jo zopet zagledali. Mlada gospa nepopisne lepote jih je z roko vabila, naj se ji približajo. Bila je Marija, mati Jezusa.

Cerkev Marijinega prikazovanja nikoli ni uradno priznala, kljub temu pa je Medjugorje bliskovito hitro postalo eno najbolj obiskanih romarskih središč - na vsem svetu!

Verniki hodijo po znamenitem hribu, nekateri gredo po res ostrem kamenju kar z golimi koleni, večina pa jih vso pot moli.

Ogromno kiča v številnih obcestnih trgovinah zagotavlja, da se Marija prikaže prav vsakemu obiskovalcu. pa ne samo enkrat ...

Izvir reke Buna

Reka Buna izvira izpod 200 metrov visokega klifa. Izvir je tako močan, da takoj ustvari pošteno reko, pravo mojstrovino narave.

Turški sultan je bil nad lepotami tega izvira tako očaran, da je dal ob njem zgraditi še tekijo, samostan, kjer si res lahko živel brez stresa ...

Ob izviru je na fenomenalno idiličnem mestu sredi sveže vode še restavracija, kjer lahko sediš na mostičku sredi reke.

Mostar

Iz osrčja Bosne smo se premaknili v Hercegovino, v njen biser po imenu Mostar.

Poznamo ga vsi, žal tudi po solzah, ki so nam polzele po licih, ko smo med vojno na televiziji gledali, kako so ga napadli v njegovem srcu - starodavnem mostu.

Po vojni so most ponovno zgradili, upoštevajoč originalne načrte starega mostu in z uporabo enakega kamna kot takrat. Zato je sprehod po novem starem mostu enako prijeten, kot je bil nekdaj po starem.

V hišici pri mostu je klub skakalcev v vodo. Za 50 evrov tam vedno najdeš junaka, ki se je pripravljen vreči v vodo.

Ker je Mostar manjši kot Sarajevo, mi je bil takoj všeč, saj se v velikih mestih duša mesta prehitro zgubi, v manjših pa jo takoj začutiš.

In zahvaljujoč gostinskim cenam, na kakršne je v Sloveniji ostal le še davni spomin, smo si tudi v Mostarju lahko privoščili bajno kosilo na terasi ob Neretvi, s pogledom na most.

Dolina reke Neretve

Od Jablanice smo se odpeljali naprej proti Mostarju po cesti, speljani po dolini reke Neretve. Fantastična cesta!

Jablanica

Jablanica bi bilo lahko nepomembno mestece, nevredno oznake na svetovnem zemljevidu. Pa je zgodovina hotela drugače. Druga svetovna vojna je v Jablanico pripeljala partizane in Nemce, med njih pa postavila železni železniški most čez Neretvo. Po spektakularni borbi za ta most, ki se je zapisala v nepozabno filsmko zgodovino z večnim filmov Bitka na Neretvi, je ime Jablanica postalo obvezna postaja na maturantskih izletih in turističnih vožnjah ter se zapisala v šolske učbenike zgodovine. Torej smo ta most preprosto morali videti tudi mi.

Bitka na Neretvi se je zapisala na seznam najbolj znanih bitk jugoslovanskega dela druge svetovne vojne. Partizani so pred Nemci in četniki rešili veliko število ranjencev, zato se ta bitka imenuje tudi bitka za ranjence. Iz te zgodbe je Titov citat, ki so ga s ponosnimi solzami ponavljali v vseh republikah:

Partizani so ranjence rešili s taktično prevaro. Josip Broz Tito je dal porušiti vse mostove čez Neretvo, nato pa so partizani 3. marca 1943 prebili obroč s prehodom Neretve preko zasilnega mosta, zgrajenega poleg porušenega.

Sarajevo - mesto nasprotij

Tretji dan naše balkanske dogodivščine se je začel s potjo iz Sarajeva proti Jablanici, Mostarju in do Dubrovnika. Med vožnjo iz Sarajeva smo se na glavni vpadnici čudili stavbam ob cesti. Nekatere so tako sodobne, da jih Ljubljana še nekaj časa ne bo videla, spet druge pa so zapuščene.

Deset let po končani vojni se v mestu srečujeta bliskovit razvoj s sodobno arhitekturo na eni strani in stara zapuščina nekdaj lepih načrtov, ki jih je vojna zaustavila v fazi nikoli dokončane gradnje.

Sarajevo

Zbudili smo se točno tam, kjer smo želeli: tik ob robu slavne sarajevske Baščaršije. Naš motel je bil majhen, a zelo prijeten in z vrtom, ravno dovolj velikim, da so otroci dan začeli z igro z žogo:

Za hotelom se pot med mestnimi hišami vzpne strmo navzgor, do trdnjave in do čudovitega pogleda nad vsem mestom, kakršnega vidite na fotografiji na vrhu te objave.

Ko se hiše končajo, se znajdeš na muslimanskem pokopališču z značilnimi belimi dvojnimi nagrobniki. Zaradi pred desetletjem divjajoče vojne je med pokopanimi žal grozljivo veliko mladih ...

Sredi pokopališča častna straža izkazuje svoje spoštovanje preminulemu predsedniku Aliju Izetbegoviću, ki je tu pokopan:

Nad Sarajevom nas je pozdravila tudi drobna prijateljica:

Skupaj z njo smo se spustili nazaj v mesto in odšli v stari del, imenovan Baščaršija.




Na ulicah vlada duh nekega drugega časa, trgovinice pa vabijo k obisku.

Nas je bolj kot želja po nakupovanju mučila želja po čevapčičih. Našli smo pravo bosansko čevapdžinico. Prava bosanska pomeni, da v njej ne moreš dobiti niti kapljice alkohola, na jedilnem listu pa imajo samo tri jedi: porcija 5 čevapov, porcija 10 čevapov in porcija 15 čevapov.

Primerno okrepčani smo se z avtomobilom odpeljali na obrobje mesta. Tam je sarajevsko letališče, ki na pol deli nekaj travnikov. Med vojno so bili na gričih Srbi, na letališču Združeni narodi, na obeh straneh letališča pa obkoljeni Bosanci. Pot iz okupiranega Sarajeva je vodila čez letališče, saj je bil na drugi strani tisti del Bosne, ki je imel dostop do Evrope. Čez letališče se ni dalo, zato so Bosanci skopali 800 metrov dolg predor pod letališče. Danes je odprtih samo še prvih nekaj metrov predora, ki nas opominja na grozote sarajevske vojne.

Da bi bili varni pred srbskimi ostrostrelci, so predor začeli kopati kar v stanovanjski hiši:

Po kratkem sprehodu po predoru smo si zaželeli svežega zraka, zato smo se odpeljali na drug del sarajevskega predmestja. Vrelo Bosne je izvir reke Bosne, ki je zaradi bližine mestnega središča postal tudi osrednji sarajevski park. Tam si meščan res lahko napolni baterije!

Reka Bosna tu izvira kar iz sten in takoj ustvarja široko reko, pravzaprav več rek, ki se ob robu parka združujejo v eno, vmes pa tvorijo romantične otočke, čez katere so speljane prijetne sprehajalne poti. Ljubljanski Tivoli lahko Vrelu Bosne upravičeno zavida njeno lepoto, mladost in energijo! Napolnjeni z novo mero moči in dobre volje smo se nenačrtovano odločili, da se za konec dneva odpeljemo še visoko nad Sarajevo. Naš zadnji današnji cilj je bila Jahorina, dom Vučka in zimskih olimpijskih iger. Na vrhu so nas presenetili ostanki zime v obliki snega ...



... in ostanki vojne v obliki tulcev.

Povsem brez presenečenja, čisto upravičeno, pa so se začeli oglašati tudi naši želodci. Po celodnevnem vandranju smo si zaslužili še krepko mesno večerjo. Spet na Baščaršiji, le da smo tokrat čevapčiče zamenjali s fantastičnim piščancem. Mljask, je bilo dobro!


Lahko noč, Sarajevo. Dobro mesto si!