Zgodila se mi je magnetna stimulacija in jaz spet lahko tečem

Ko sem bil najstnik, sem z lahkoto cel dan preživel gnijoč v svoji sobi. Danes je drugače. Sedeti na kavču pred televizorjem je početje, ki je zanimivo samo v slabem vremenu, pa še to samo za največ dve uri. Potem je treba ven, na rekreacijo, ki zmehča živce, sprosti napetost, pa teoretično pomaga pri ohranjanju prave telesne kilaže. No, to slednje velja samo teoretično, saj mi po vsaki aktivnosti vedno uspe telesu vrniti več, kot pa je telo med vadbo pokurilo …

Gibanje mi vsako leto pomeni več. Na slab dan to pomeni vsaj 45 minut sprehoda s psom, na boljši dan pa rekreacija. Poleti kolo, tek in hribi, pozimi vsaj odbojka v dvorani. Vse v mejah varne, umirjene rekreacije, kjer niso pomembni dosežki, časi in točke, ampak zabava, sprostitev in užitek. Tudi zato se mi zdi gibanje povsem samoumevno. Ker je fino in tako rekoč brezplačno. Pa vendar svoboda gibanja ni samoumevna. To sem novembra spoznal tudi sam.

Večer odbojke se je začel tako kot vedno, s temeljitim vodenim ogrevanjem. Potem smo začeli z igro. Po slabe pol ure igranja sem ob mreži skočil v blok. Ob odrivu me je v levi nogi, v predelu meč, zagrabil krč.  Odkrevsljal sem na rob igrišča in rekel ostalim, naj nekaj časa igrajo brez mene, dokler mi krč ne popusti. Čudno mi je pa bilo, zakaj se mi vrti, zakaj mi postaja slabo? Tako močno me krč še ni zagrabil. Med tem sem se spomnil, da je ob mojem odrivu nekaj počilo. Počasi sem v zamegljenem stanju spoznal, da je takrat počilo v moji nogi. Uh, ob krču pa ponavadi ne poči…  Tole pa ni v redu.

Med tem mojim razmišljanjem se je ob meni že zbrala celotna ekipa in soigralka je ocenila, d a tole ni krč, saj sem v obraz popolnoma bel. Spremila me je do klopi, mi ukazala, naj ležem, pregledala in pretipala nogo in sklenila, da sem najbrž natrgal mišico. Ker »krč« še po pol ure ni minil, sem se začenjal strinjati z njo. Tako sem moral poklicati domov in zaprositi ženo, če me pride iskat in odpelje v bolnico. Med vožnjo je najdražja modro ugotovila, da se mi med likanjem to ne bi zgodilo …

V jeseniški bolnišnici (kjer so me sprejeli zelo prijazno in zelo profesionalno) so potrdili diagnozo: natrgana mišica. Edino zdravilo pa – čas. In bergle. Za dober mesec ali dva …

Dokler me niso doletele bergle, se nisem zavedal, kakšno darilo imamo s tem, ko smo lahko mobilni. Ko nas lahko noge nesejo, kamorkoli si glava zaželi. Naše noge so naša popolna svoboda in neodvisnost. Brez nog vse postane počasneje, predvsem pa težje dosegljivo. Da ne govorim o urah, ki se na kavču spremenijo v mučenje. Sem se tolažil, da bom končno pregledal vse filme, ki so se nabrali na dolgem seznamu želja. Pa sem po tretjem filmu že obupal. Ne morem, ne gre…

Tako mi ni preostalo drugega, kot da čakam, ne obremenjujem noge in upam, da bo mišica kmalu spet dovolila, da stopim na nogo. Med tem čakanjem pa se je zgodil telefonski klic iz nebes. No, ne ravno iz nebes, ampak iz Smledniške ceste 94 v Kranju. Tam je doma moj sodelavec Andrej. Ko sva govorila o poslu, sem mu omenil, da v naslednjih tednih ne bom mogel priti na kak sestanek, ker sem na berglah. Po opisu, kaj se mi je zgodilo, mi je takoj predlagal, naj se oglasim pri njih doma, kjer ima njegova življenjska sopotnica Tesla center in v njem »čudežno« napravo s ponosnim napisom Tesla. Pa tokrat ne gre za avto, ampak za belo, zelo drago škatlo, katere namen je izvajanje magnetne stimulacije mišic.

Moram priznati, da se na daleč izogibam vsega, kar ne spada pod uradni, javni zdravstveni sistem v Sloveniji. Ne hodim k zasebnim (zobo)zdravnikom, ne hodim v salone, ne k alternativcem. Zato bi tudi povabilu, naj preizkusim magnetno stimulacijo, gladko rekel ne, pa iz vljudnosti nisem upal. Ker je Andrej vztrajal, sem dovolil, da me lahko njegova partnerica Tina Ambrož, ki vodi salon, pokliče. Med pogovorom z njo sem se omehčal, saj mi je po opisu poškodbe takoj postregla strokovno definicijo poškodbe, ki je bila povsem enaka, kot na obrazcu kirurga. Nekaj pa gospa že ve, sem si mislil, in zato pristal, da pridem preizkusit, kaj zmore Tesla v njenih rokah.

Čeprav sem prišel na prvo terapijo precej prestrašen in zaskrbljen, je bila moja skrb povsem odveč. Magnetna stimulacija je neboleča, deluje pa celo skozi hlače. Preprosto sme ležal na mizi in pol ure poslušal enakomerno »ropotanje« naprave, ki je z magnetnim valovanjem stimulirala poškodovano mišico. Pravzaprav je bilo kar zabavno čutiti, kako mišica brez mojega vpliva dela, se premika in nekako sama sebe trenira. Kljub zanimivi izkušnji pa nisem upal obljubiti, da se bom vrnil in s terapijo nadaljeval. Me je vseeno skrbelo, kaj bo naslednji dan. Me bo naprava uničila, mi stanje poslabšala?

Drugi dan sem se zbudil brez kakšnih stranskih posledic terapije, enako tretji dan. To mi je dalo poguma in dogovoril sem se, da bom vsak drugi dan prihajal na magnetno stimulacijo. Vsega skupaj sem opravil 15 terapij, a že po osmem obisku sem bergle lahko vrgel stran in začel spet hoditi. Še danes ne morem pozabiti veselja, občutka svobode, ko sem spet stopil na svojo nogo. Začel sem seveda previdno in počasi, a vidno napredoval.

Že ob prvem obisku sem na nogo dobil tudi dva prekrižana kineziološka trakova. Do sedaj sem te trakove občudoval samo na tekaških prireditvah, kjer so nekateri z njimi delovali kot res vrhunski profesionalci. 

Meni je kineziološki trak dal dodatno samozavest pri samostojnejšem gibanju, saj sem imel bolj varen občutek, da ne bom še kaj dodatno poškodoval mišice. Trak je presenetljivo zdržal vsakič po cel teden, kljub vsakodnevnemu tuširanju. Izziv je bila le menjava, saj mi je ob vsakem snemanju obrabljenega traku uspelo doživete delčke izkušnje depilacije …

Ker nisem poškodoval obeh nog, da bi eni pri zdravljenju pomagal z magnetno stimulacijo, drugi pa ne, seveda nimam znanstveno dokazljivih argumentov, da mi je stimulacija pomagala. Vem pa, da so mi v bolnišnici napovedali dvomesečno okrevanje, jaz pa sem že tri dni, preden bi pretekel prvi mesec od poškodbe, že hodil brez bergel. Magnetna stimulacija pri tem vsekakor ni škodila!

Življenje je lepo. Še posebej, če lahko hodiš. Jaz sem se zdaj prijavil na Kraški in Istrski maraton. Ker lahko tečem. Koga briga rezultat!. Jaz lahko tečem, in zato bom tekel!

Več o magnetni stimulaciji, ki mi je pomagala, da spet tečem pa tukaj ...

P.S.
Mišice si nisem natrgal nalašč in to pomeni, da ta objava ni bila načrtovana ali plačana.