Ker že vse življenje Krvavec gledam z domačega dvorišča, nikoli nisem razumel ljudi, ki so razlagali, kako hodijo na smučanje v tujino. Zakaj bi se vozil daleč, plačal še več, saj lahko isto počneš tudi skorajda na domačem pragu ...
Pa nas je skušnjava vseeno spravila v Dolomite. Ulala, kako smo zijali in se čudili! Kakšne širjave, koliko prostora! Prvič smo lahko uživali v res širokih progah, ki jih zaposlenim nekako, kljub ogromnim kilometrom prog, vseeno vsako noč uspe urediti do popolnosti.
Na Krvavcu se športno rekreiraš, voziš gor in dol po isti progi, nabiraš zavoje in kilometre. V Dolomitih si privoščiš popotovanje na smučeh. Prav v tem smo najbolj uživali: da se niti dvakrat v enem dnevu nismo peljali po isti progi, ampak vsak dan naredili nov, drugačen krog, uživali v razgledih. Bili smo pohodniki na smučeh. In prav to nam je bilo najbolj všeč.
Tudi danes, po Dolomitih, imam še vedno rad slovenska smučišča. Ampak - na slovensko smučišče se bom šel rekreirat, v Dolomite pa popotovat na smučeh. Res je fino!
Ni komentarjev:
Objavite komentar