"Teženje" številnih, da mora pravi Slovenec vsaj enkrat v življenju na Triglav, me je vedno zelo motilo, celo toliko, da sem si že rekel, da prav zato jaz ne bom šel tja gor. Ampak, ko se je poleti 2018 vse skupaj tako lepo seštelo (prosti čas, vreme, nobene hude gneče okoli Triglava), smo se vseeno odločili za družinski naskok na Triglav.
Šli smo s Pokljuke. Po načrtu bi prvi dan prišli do doma Planika, drugi dan osvojili Triglav in še kak okoliški vrh, prespali še v koči ob Triglavskih jezerih in se vrnili na izhodišče z avtobusom.
Na poti smo srečali tudi tegale junaka, ki nam je kar precej povišal srčni utrip:
Vreme, kondicija in razpoloženje so nas do doma Planika pod Triglavom ponesli v zgodnjem popoldnevu.
Po krajšem počitku in analizi vremena, pa videč, da proti Triglavu ni hude gneče, smo se odločili, da se kar isti dan odpravimo še na vrh Triglava.
 |
| Dom Planika je hitro postajal vse manjši. |
 |
| Pogled na Kredarico. |
Sam sem se zaradi svojega strahu pred prepadi najbolj bal grebena med Malim in Velikim Triglavom. Nazadnje se je izkazalo, da je ta pot odlično zavarovana in da sem na marsikaterem precej nižjem hribu že hodil po bolj nevarni poti, kot pa tukaj. Seveda pa - ne pozabi na čelado in samovarovalni komplet!
Tako smo že prvi dan osvojili naš glavni cilj in se v domu Planika zadovoljni prepustili krepčilnemu spancu.
Opis drugega dneva pa si preberi tule ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar