Ko skupino vodi najbolj ambiciozen član družine (žena), obisk Triglava pač ne more biti edini cilj poti. "Če smo že tu, gremo pa seveda še na okoliške vrhove" je bil večkrat slišan stavek, ki je vedno sprožil nekaj tarnanja, pospremljenega z zavedanjem, da kamor gre šefica, gre pa še ostala familija. Pa smo šli, v stene, ki so se mi zdele težje in bolj nevarne kot pa Triglav...
Najprej na Kanjavec, potem na Prehodavce, mimo Koče pri Triglavskih jezerih navzdol proti Bohinju. Pravzaprav smo načrtovali, da prespimo pri Triglavskih jezerih. Potem so imeli pa vsi, razen mene, še toliko moči, in dan je bil še toliko mlad, da smo se odpravili kar naprej in načrtovano pot za kar en dan skrajšali.
Tale drugi dan je bil zame res naporen. Očitno je bilo kondicije pač premalo, tako da se je navdušenje nad prelepimi razgledi nenehno mešalo z obupavanjem zaradi vse težjih nog. No, danes, ko z veliko časovno distanco gledam tele slike, so napori že pozabljeni. Spomini na prelepe slovenske hribe pa ostajajo vrhunski.
Ni komentarjev:
Objavite komentar