Kolesarski izlet: najlepši prelazi

Iz Preddvora proti Jezerskemu

Danes sem imel dopust. Lanski dopust, ki mu grozi, da bo konec junija propadel, zato ga je vredno izkoristiti. Bil sem sam in odločen, da dneva ne bom zapravil s hišnimi opravili, ampak v naravi. Najprej sem gledal proti Storžiču, pa je ARSO zagrozil z močnim vetrom. Potem sem razprl zemljevid in začel iskati kolesarske poti. Nekaj, kar bo trajalo dlje kot dve uri, drugače dan ne bo izkoriščen. Kmalu sem ugledal krasno krožno pot: iz Kranja mimo Preddvora na Jezersko, pa potem iz avstrijske strani na Pavličevo sedlo, mimo Logarske soline in Luč, zadnji vzpon na Kranjski Rak ter po spustu v Kamnik čez Cerklje nazaj v Kranj.

Krasna krožna pot po Sloveniji in malo še po Avstriji.

Krasna tura, če bi imel kondicijo. Pa kondicije nimam sploh. Letos sem bil dvakrat na kolesu in to ni nič. Ker pa po nekajminutnem gledanju nisem našel nič drugega, sem se vseeno odločil, da zagrizem na to pot. Ne celo, jo ne zmorem, samo malo, potem pa obrnem.

Jezerska slatina, naravni vir čisto posebne vode.

Do Preddvora je vzpon komaj opazen, zato težav ni bilo. Tudi naprej do Jezerskega je šlo prav v redu, zato sem se ob pitju Jezerske slatine odločil, da zagrizem v klanec in grem do mejnega prehoda. Tam sem si privoščil banano, nato pa se, opogumljen z nekaj novimi kalorijami, odločil, da se vseeno spustim v Avstrijo. Na križišču za Pavličevo sedlo sem ugotovil, da je ista figa, ali plezam nazaj na Jezersko ali na Pavličevo sedlo, zato sem izbral slednje.

Takole lep je z avstrijske strani vzpon na Pavličevo sedlo.

Šlo je opazno bolj počasi, pa sem se tolažil, da ni težava v zapuščanju moči, ampak so pač klanci veliko bolj strmi kot prej. Ker pa se tudi počasi daleč pride, sem nekako le prilezel na mejni prehod.

Juhej, na vrhu Pavličevega sedla sem!

Na vrhu sem si privoščil že drugo banano. Vmes sem razmišljal, da se mi res ne ljubi lesti nazaj na Jezersko, zato sem skomignil z rameni, odklopil razmišljanje, da sem šele na tretjini krožne poti, za katero nimam dovolj kondicije, in se spustil navzdol proti Logarski dolini. Uh, je letelo! Hitrost mi je dala novi pogum, pa sem pridno odpedaliral proti Lučam. Tam me je zemljevid vabil, naj skrajšam ovinek in proti Kamniku mimo Podvolovjeka skočim čez Kranjski Rak.

Iz Luč proti Podvolovjeku.

Presneti zemljevid, kjer izohipse sploh ne izgledajo tako hude, kot v resnici. Tu sem pa res grizel! Treba je premagati 500 višincev in vrha kar ni bilo. Mater je šlo počasi, dokler končno nisem zagledal vrha:

Kranjski Rak.

"Juhej!", bi moral reči na vrhu, pa nisem zmogel. Spustil sem se proti Kamniku in ves čas upal, da mi ne bi bilo treba nikjer niti za trenutek več orbniti pedal. Naj gre dol, samo še navzdol! Pri cerkvi svetega Ahacija v vasi Kališe sem zadnjič še zmogel v roke vzeti fotoaparat:

Cerkev sv. Ahacija v vasi Kališe.

Do Kamnika je šlo večinoma res navzdol, zato sem se pozno popoldan nekako le spravil do mesta. Od tu do Kranja pa samo še kalvarija. Najprej sem se, iščoč kako lepo stransko pot, obrnil na Google Maps in mu rekel, naj išče poti za pešče. Avto nisem, kolesa mi pa Gugl ni ponudil. Aj, mi je bilo žal te odločitve! Gugl me je odpeljal v gozd nad Kamnikom, pol poti sem kolo nosil skozi gmajno, dokler le nisem prišel v Tunjice. Tam sem iskal samo še asfalt, se malo izgubljal v sicer prelepi gričevnati pokrajini in samo še upajoče gledal nekam, kjer naj bi bil domači Kranj.

Za zadnjih 20 kilometrov sem rabil dve uri, branjevke bi me v krilih in z rutami na glavi, pa z grabljami pod roko zagotovo prehitevale na svojih starih kolesih! Ojej, ojej, kako je šlo počasi! Telo je imelo dovolj.  Saj bi klical sina, naj me pride iskat, pa še ni polnoleten in nima izpita. Saj bi klical ženo, naj me pride iskat, pa me je vseeno še malo glodal ponos. In tako sem, ne vem kako, nekako le prilezel do Kranja.

Zdaj, ko sem stuširan, napitan in odžejan, spet vidim bolj jasno. In zdaj vem, da lahko to pot priporočim vsakemu kolesarju. Ker je res prelepa od začetka do konca! Ampak nikar na to pot tako kot jaz, brez kondicije. 132 kilometrov in dobrih 3.000 metrov vzponov lahko kolesarju tam, kjer je narava nepozabno lepa, prinese tudi nepozabne muke.

S kondicijo bi pa še šel. Bom šel!