4. Istrski maraton

Letos sem se tretjič zapored udeležil 21-kilometrskega Istrskega maratona. Ta športni dogodek je tako blizu vsemu, kar imam rad, da obžalujem le to, da nisem bil zraven že na prvem teku.

Ampak letos je kazalo, da bom moral udeležbo odpovedati. Najprej mesec dni norišnice v službi, ki je po eni strani močno okrnila število priložnosti za kak tek, po drugi strani pa je delo posrkalo kar nekaj energije, ki naj bi šla v tekaški korak. Nato pa je začelo stavkati še zdravje. Vendar je bil spomin na pretekla dva teka ob obali tako lep, da sem vztrajal in se v nedeljo pojavil na štartu. Bilo me je strah, če bom zmogel, obenem pa sem bil vesel dobrih ljudi, ki so se spet zgnetli okoli mene na štartu.

Začel sem dobro. Sonce je sijalo, ljudje so navijali, dobra volja med tekači je bila nalezljiva. In tako je raslo upanje, da bom tudi tokrat zmogel. Do polovice  je šlo super.In z novim navdihom. Tekel sem namreč v majici letošnje ekipe #Passion4Life, s katero bomo 7. maja na Wings for Life zbirali denar za tiste, ki upajo, da bodo nekoč spet tekli. Rumena majjica je bila razpoznavna. Najprej sta me pozdravila invalid in njegov spremljevalec, oba v majicah in kapah lanskoletnega Wings For Life. Potem pa sem dohitel še tekača, ki je ob pogledu name zavpil: "Hej, Passion4Life! Na Facebooku si pa v reklamah za tek bolj nasmejan kot tule danes!" To je bil lep uvod v kratek pogovor ob teku, ki je razkril, da se je smejati po 200 pretečenih metrih za snemanje precej lažje kot pa nasmeh po desetih kilometrih :)

Tako je prvih deset kilometrov hitro minilo. Nato so noge začele postajati težke, a sem jim dopovedoval, da zmorejo. Zadnjih 5 kilometrov pa je postalo zelo napornih. Očitno se je prikazal davek na pretekle tedne ... Ko sem mislil, da sem pospešil, mi je ura rekla, da sem upočasnil. Ko sem upal, da sem pretekel kilometer, mi je ura težila, da sem naredil 500 nmetrov. Uh ... Pa kje je ta cilj, no?!

Na koncu mi je uspelo, pritekel sem do cilja! A tako utrujen nisem bil še nikoli v življenju. Slabo mi je bilo in vsa energija se je očitno iz telesa prek superg zgubila nekam v prijazna, topla istrska tla. Hvalabogu, da sta bili z mano moji dve punci, saj avta ne bi zmogel pripeljati nazaj do Kranja. Doma sem se samo zvalil na ležalnik in čez eno uro mukoma prilezel do jedilne mize h kosilu. Ni šlo v usta, kaj šele po grlu. Odšel sem na kavč, a vonj toplega kosila je počasi začel tajati zakrknjeni želodec. Tako sem se vrnil k mizi, pojedel en grižljaj, čakal, če ga bo telo zavrnilo. Šlo je. In sem pojedel še en košček, pa še enega, in tako naprej. Telo se je z vsakim novim grižljajem vidno krepilo in energija se je vračala vame.

Danes sem v redu. Čeprav sem bil bolj utrujen kot kadarkoli, noge dan po teku bolijo manj kot kadarkoli prej. Očitno bi noge zmogle več, a telo včeraj ni bilo pri volji. Vseeno sem hvaležen, da mi je uspelo. Bil je še en lep tek, ki mi je na koncu postregel z novo življenjsko izkušnjo. Tudi to je treba doživeti. Da potem še bolj ceniš zdravje in dobro telesno pripravljenost.

Istrski maraton, če bo šlo po mojih željah, se čez leto dni spet vidimo! Še prej, čez mesec dni, pa seveda bežimo pred Kadjarjem na Wings For Life! Še je čas, da se naši ekipi #Passion4Life pridružiš tudi ti! Trenutno smo, čeprav smo majhna država, tretja največja ekipa na svetu!!!