Sprašujem se, ali decembra v Kranju sploh še obstaja kakšno drugo vremensko stanje, kot pa dež? Dežuje že tako dolgo, kolikor nazaj seže moj spomin. In to ravno sedaj, ko sem končno dobil psa in z njim zgodnje jutranje (skorajda nočne) sprehode. Vsak dan jutranja hoja po dežju.
Vsak dan s sprogramiranim nasmeškom stopim na dvorišče, vsak dan si rečem: "Ojla, dež, kako lepo da si tu. Ne boš me motil, da veš!"
Danes zjutraj sem spet sprogramiral nasmešek. Ko pa sem stopil v veliko lužo, sem si vseeno privoščil trenutek resnice: "Pojdi v tri krasne, dež! Nehaj! Dovolj te imam!" Seveda sem zaklel bolj sočno, a take besede ne sodijo sem.
Je kaj pomagalo? Ne. Še vedno pada dež. Bom pa Merkurju naredil nekaj prometa in si kupil vremensko postajo. Ker upanje umre zadnje. Ker verjamem, da bo taka vremenska postaja slej ko prej v svoji napovedi narisala skorajšnji prihod sonca. Saj veste, sonce, to je tista topla, žareča krogla, ki je včasih sijala nad nebom kranjskim ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar