petek, 12. december 2008
Sedem svetovnih čudes
Učiteljica je v šoli učencem dala nalogo, naj vsak med njimi napiše seznam sedmih svetovnih čudes. Otroci so hitro začeli pisati in naštevati neverjetne dosežke človeštva, od Kitajskega zidu do sprehoda po Luni. Že po desetih minutah so vsi oddali svoje sezname učiteljici. Le Živa je še vedno razmišljala in grizla svinčnik. Učiteljica se ji je približala z vprašanjem, kaj jo muči, da še ni napisala odgovora.
Živa je odgovorila: »Imam težavo. Rekli ste nam, naj napišemo seznam sedmih čudes. Ker je čudes veliko več, se ne morem odločiti, katera bi dala na seznam.«
Učiteljica je tedaj Živo prosila, naj ji našteje nekaj teh čudes, da se bosta skupaj lažje odločili. Živa je odgovorila: »Največja čudesa nosimo vsi v sebi. Čudežno je, da znamo videti in slišati. Neverjetno je, da znamo občutiti obliko tega lepega sveta, fantastično je, da znamo okušati čudovite okuse darov narave. Imamo dar smeha, ki je najlepša pesem tega sveta. Podarjeno nam je prijateljstvo, zaupana nam je ljubezen. Imamo nogi, ki nas nosita v čudovito naravo, in roki, s katerima objemamo soljudi …«
Učiteljica je spoznala, da ima Živa prav. Največja čudesa nosimo v sebi.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Koliko je pa tale Živa stara, da se zna že tako lepo izražati in tako modro razmišljati? Ji je ati malo, čisto majčkeno prišepetoval? Lepo, kakorkoli...
OdgovoriIzbrišiV tej zgodbi je Živa izmišljen lik, vsaka podobnost z resničnimi ljudmi je zgolj naključna.
OdgovoriIzbriši