Včeraj sem bil prvič del svetovnega teka Wings For Life.
Spomin je danes še kako živ. Dobro ga začutim vsakokrat, ko vstanem s stola. V nogah se na smešen način izmenjujeta bolečina in mlahavost pijanca ter mi na ustnice spet vačata nasmeh ob spominu na včerajšnjo dogodivščino.
Gledam tole sliko, na kateri me je uradni fotograf dogodka ujel vsega nasmejanega. Razmišljam in ugotavljam, da prav take slike najbolj zadanejo bistvo rekreacije. Ni poanta v cilju, pretečenih kilometrih ali povprečnem tempu. Poanta je v poti sami. Če se nečesa lotiš z nasmeškom, potem delaš prave stvari v življenju. Premalokrat se danes smejimo. Včeraj pa sem v Ljubljani ujel veliko nasmeškov, prijaznih pogledov, celo objemov. In predvsem zato mi je bilo lepo.
Wings For Life je tek z res dobrim namenom. Obenem pa je zaradi enega detajla v načinu izvedbe povsem drugačen od vseh drugih tekov. Razlika je na pogled malenkostna: namesto, da bi skušal v čim boljšem času priteči do znanega cilja (10, 21, 42 km oddaljenega od štarta), tukaj pravzaprav bežiš. Bežiš pred zasledovalnim vozilom. Tečeš, dokler te avto ne prehiti. Zadeva je zanimiva, celo zabavna. Tečeš in se oziraš nazaj. Upaš, da avta še dolgo ne bo. Na koncu upaš, da se bo avto končno le prikazal ...
Ko sem tekel, sem se nekaj časa pogovarjal z Davidom Razborškom. Čudovit človek, ki mi je med tekom rekel: "A ni fino, da na vsake toliko časa presežemo svoj meje?". Čeprav mi rezultat ni pomemben, saj tečem za veselje, mi je bila njegova misel zelo všeč. Ne gre za primerjave z drugimi, ampak za izziv samemu sebi. Lepo je imeti cilje, in še pomembnejše je do teh ciljev izbirati lepe poti. Ter po njih hoditi s čudovitmi ljudmi. In prav taka kombinacija se pogosto najde na organiziranih tekaških prireditvah. Zato nas tam najdeš nasmejane. Čeprav prvo uro od nas teče pot, drugo uro pa dežne kaplje. Oboje je naravno, torej je oboje pravilno.
Pridi ven tudi ti. Med nasmejane ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar