Ko sem pregledoval ponudbo predjedi, sem med vsem ostalim v eni skledi zagledal tudi neke čudne školjke. Nenavaden okus za dekoracijo, sem si mislil. Dokler ni prav teh "školjk" kolegica iz Pekinga, ki je za omizjem sedela ob meni, prinesla na svoj krožnik. Z vilico je zgrabila mesni del na koncu "školjke" in ga začela odločno vleči k sebi. Smrkelj se ji je trmasto upiral, se razvlekel v skoraj desetcentimetrskega "črva" in se nato le predal - se strgal iz ohišja in obležal na krožniku.
Takrat je kolegica začutila moje strmenje. Nasmehnila se mi je in vprašala: "Have you never eaten snails?"
Snails?! Polži?! O, pišuka Poldi, tele školjke so čudne zato, ker niso školjke, ampak polži!!! Saj sem res že slišal, da jih imajo Francozi radi, ampak da bom tudi sam kdaj to sluz videl v živo, si pa nisem mislil.
Pa zgodbe še ni bilo konec. Kitajka se še ni predala: "You should try it!"
Kva?! Probam naj tole? Sem odprl usta, da bom odločno rekel: "Ne!", a sem presenečeno zaslišal svoj glas, kako pravi: "Why not...".
Kako prosim? A sem pravkar napovedal, da bom pogoltnil enega polža? Ojej, ampak, ko moški nekaj izjavi pred žensko, je treba zaradi ohranitve časti izjavo udejaniti. In tako sem se podal na dolgo pot do deset metrov oddaljene mize, kjer so v skledici počivali polži. Brskal sem med njimi in iskal tistega, ki se mi bo zazdel najlažje prebavljiv. Noben ni bil tak ...
K mizi sem si prinesel kozarec rdečega vina, košaro kruha, vse za gašenje gravža, ki me bo kmalu prevzelo. Preveril sem še najkrajšo pot do stranišča, potem pa se lotil tele zverine.
Glp, kako nagravžno je bilo, ko sem polža vlekel iz hišice. Ni se pustil, raztegoval se je kot, hm, kot polž, no, in se nazadnje z ogabnim "pk!" le odtrgal od hišice. Spet se je skrčil, sluzavec, in mirno čakal name.
Razrezal sem ga na tri majhne koščke, in previdno spravil prvega v usta.
Hmmm... Saj sploh ni slabo. Vsaj ne za tistega, ki ima rad školjke. Vina in kruha še nisem potreboval, stranišče še manj, torej sem pogumno zagrizel še v drugi košček. Tokrat je nekaj zaškripalo med zobmi. Kot bi pojedel del lupine. Pa so mi razložili, da bi moral skrajni sprednji del polža, tisti, ki je malo roževinast, prej odrezati preč.
No, pojedel sem celega polža in nisem bruhnil. Potem sem pojedel še enega. Pa še enega. In še enega. Počakal par ur, da spoznam, ali sem morda alergičen na polže. Očitno nisem, ker se na ali v mojem telesu ni nič spremenilo.
Zaključek: še bi upal kdaj pojesti polža. Nič posebnega ni, školjke so veliko boljše, ampak je pa zanimiva izkušnja, jesti polže.
Najdražja je pa že najavila, da mi bo spomladi polže slinarje, ki jih lovi po zelenjavnem vrtu, v hladilniku shranila za večerjo ... Mislim, da se nisva dobro razumela ...
P.S.
Slikano s Samsung Galaxy S3.
Ni komentarjev:
Objavite komentar