Kladivo je dvatisočak (2.094 metrov), na katerega smo se z družino odpravili s planine Pungrat nad Tržičem.
Knjiga je pomirjala, da gre za turo, ki "... ni zelo zahtevna." Je pa zraven komaj opazno, tako mimogrede, pisalo še: "Ni za vrtoglave". In ta na videz niti ne tako zelo pomemben stavek me je kmalu udaril po glavi kot zelo močno kladivo. Tako, kot se za Kladivo pač spodobi.
Žena in otroci so se imeli na turi v redu. No, malo so se najprej prestrašili, potem pa predvsem dolgočasili ob pogledu name. Mene je namreč na grebenu zvilo. Zelo zvilo. Kar naenkrat sem hodil čisto počasi, v srcu mi je razbijalo, kljub mrazu sem se potil in lovil sapo, čeprav je šlo po grebenu tako, kot gre ponavadi po grebenu - naravnost. Na obisk je namreč prišla sovražno nastrojena teta vrtoglavica. Prevzela je oblast nad mano in me na koncu dobesedno spravila na vse štiri. Po poti, kjer so otroci hodili z rokami v žepih, sem se jaz na koncu plazil.
Neverjetno je, kakšno moč ima vrtoglavica. Čeprav sem ves čas vedel, da gre samo za strah v moji glavi, in sem bil sam nase jezen zaradi pretiravanja, ni to nič pomagalo. Strah me je zagrabil, prevzel oblast nad mano in se mi od daleč zagotovo na ves gobec privoščljivo smejal. Jaz sem bil pa takole povožen:
To je bil dan, ko sem se odločil,da nikoli več ne grem v hribe.
Naslednji dan sem se odločil, da se bom naučil, kako vrtoglavico obvladati. Vem, da bo vedno silila v mojo glavo, ampak jaz ji ne smem več dovoliti, da se me polasti. Edini recept, za katerega verjamem, da deluje, je ponavljanje. Ponavljanje hoje po gorah toliko časa, da se bo vrtoglavica naveličala hoditi z mano. Mi bo uspelo? Spremljaj ta blog. Dokler se bodo na njem pojavljali zapisi iz gora, se še nisem predal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar