Ljudje z morja

Na vrhuncu turistične sezone morja prav nič ne pogrešam. Vročina, gneča na cesti in na plaži, pa utrujeni gostinci, ki ti ne dajo tega, kar si plačal.

Povsem drugače pa je septembra. Takrat prav hrepenim po morju. Gneče ni več, gostinci so spet prijazni. Doma že diši po jeseni, v omari zjutraj in zvečer že iščem pulover. In takrat mi zelo prija sesti v avto in se po slabi poldrugi uri počasne vožnje znajti v drugem svetu. V svetu, ki tako lepo diši, boža s toploto. Tam je še zvečer povsem dovolj toplo, da si v kratkih rokavih.

Vsega tega se dobro zavedajo tudi domačini. V Izoli, kjer smo bili danes, se poleti skrivajo, zdaj, ko turistov ni več toliko, pa je obala spet njihova. Najbolj simpatični so mi pa takole, kot na tejle sliki. Zbrani zvečer, združeni v pogovoru, polnem smeha. Življenje je lepo!