Poletna ...

Na poti v službo sem si danes dvakrat zavrtel tole pesem od Čukov:

Lansk poletje blo je fajn,
pesek in na koži sol vsak dan,
vsi problemi daleč stran in na puklnu le tvoja dlan.
Na otoku tam nekje
svet drugačne barve je,
tam pozabiš čist na vse.

Dva tri tedne blo je tko,
moč življenja čutu sem samo,
misli se obrnejo,
prej pomembno zdaj je butasto,
ko pod oljko maš svoj dom
in igraš se s kamenčkom
inhaliraš vsak atom.

Enkrat pa bom tam ostal,
ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.
To oblubm za prmej
pa če leta čakam zdej,
tam bom živu prej al slej.

Vsem je nam le čas vladar,
vse pomeni nam le moč in dnar,
finance banke gospodar,
kdo račun nam plača
ni nam mar.

Enkrat vprašaš se zakaj
sam si sebi policaj
al želiš si tja nazaj.

Ampak tuk še daleč ni,
še sem suženj te požrešnosti.
Preden me infarkt dobi
in pr štrdesetih položi
na obalo počm se
izkluč’t sive celice,
v topu pesek dam noge.

Enkrat pa bom tam ostal…

Ja, prav res, sem si rekel na glas - "Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal in za zmeraj odpotval. To oblubm za prmej pa če leta čakam zdej, tam bom živu prej al slej!!!"

Če ne bo uspelo prej, pa najkasneje na prvi dan upokojitve, z mojim avtodomom, najkasneje takrat si ga bom definitivno kupil!