Madeira (peti dan): Nabiranje peškilometrov

Ponta São Lourenço.

Noč je bila tiha in mirna, zbudila sva se pa v raju, na skrajnem vzhodnem delu Madeire, torej na pravem mestu za sončni vzhod. Šotor sva pustila v divjem legalnem kampu in v mraku odšla proti najvišjemu vrhu tega rta. Seveda so se tudi tudi že nabirali ljudje. Kot kaže, je bila Madeira v času najinega obiska v top sezoni, spremljanje sončnih vzhodov pa obvezen del programa. 

Zanimivo, da je vzpon na oba vrhova, ki sva ju omenjala prej, precej lažji kot pa "sprehod" po rtu. Tu so poti manj izdelane, kmalu pa postane tudi zelo vroče. 

Puščica označuje najin kamp. 

Po vrnitvi v "kamp" sva pospravila šotor, se šla skopat v prijetno toplo morje in nato odpešačila poldrugo uro daleč nazaj do avta. 

Sonce je že tako žgalo, da sva si privoščila enormne količine Brise (portugalske pijače, podobne fanti) in Coca Cole,da sva dobila nazaj malo energije. 

Nato sva šla na en res super 10 km pohod (5 km v eno smer, po isti poti nazaj) po stezi, ki vodi direktno nad neverjetnimi klifi. Tudi tu je bilo turistov zelo veliko. 

Ko sva se vrnila k avtu, sva bila tako prešvicana (ponoči pa spet ne bova imela kopalnice), da sva šla v mestu Porto da Cruz še v mestni bazen. Vstopnine ni bilo, bazen je klasičen s ploščicami, polnijo ga pa valovi. Voda je zgledala umazana, potem je pa Irena opazila, da je to samo črna vulkanska mivka, ki jo valovi mečejo v bazen. Ob najinem obisku so bili valovi tako visoki in s tem že nevarni, da so v tistem delu bazena, ki je odprt proti morju, kopanje prepovedali. Najprej sva mislila, da nam reševalec za brez zveze teži, že minuto zatem pa je priletel tak val, da bi vse v tistem delu bazena zabil v tla. Ob enem valu je voda poplavila še vse površine okoli bazena, s tem pa tudi del najinih oblačil.

Porto Cruz: bazen, ki ga z morsko vodo polnijo naravne črpalke - izjemno visoki valovi. 

Prijetno osvežena po kopanju in občudovanju valov sva šla še na zadnji današnji pohod, 40-minutno grizenje kolen do Boca das Voltas, v najin zadnji divji uradni kamp. Ta leži na travnati planjavi ob gozdu z razgledom na morje. Tu sva spet sredi narave, prvič pa v kampu čisto sama. No, ena miška še leta naokoli :)

Boca das Voltas - prvič povsem sama sredi narave.

Dan prej sva šla na najvišji vrh Madeire ...

Jutri se smrdljivca vrneva v civilizacijo ...

Madeira (četrti dan): Bruhal nisem, sem šel pa na najvišji vrh

Pico do Arieiro: vsi so šli gledat sončni vzhod. 

Jah, noč ni bila fina. Slabo mi je bilo, in zato sem bil posledično šele po 11:00 sposoben za novo pot. Vsaj Irena je šla na Pico do Arieiro (10 min vožnje od "kampa") na sončni vzhod. Sodeč po prometu na cesti ob kampu je šlo tja gor še tisoč avtomobilov ... 

Razgled s Pico do Ariera.

Najin nocojšnji divji legalni kamp z domačinkami. 

Opoldne sva se odpravila na najvišji vrh Madeire, Pico do Ruivo. Od parkinga do vrha je celih 280 višincev :)  

Na Madeirski Triglav vodi tlakovana pot. 

Potem je bil pa že večer in treba se je bilo odpraviti na dobro uro dolg pohod z nahrbtniki na skrajno vzhodni rt Sao Lourenco. 

Tam naju je čakal nov hotel pod vsemi zvezdami, ki sva se ga res zelo veselila, saj je sodeč po slikah res obetal pravo izkušnjo narave. 

Od tega divjega uradnega kampa je minuta do plaže, kar sva s pridom izkoristila. Ker tudi tu ni ne stranišč, ne tušev, je bilo morje prav odlična "banja". Pasalo je preznojen zaplavati v Atlantskem oceanu. Sicer je tak tuš slan, a vseeno fin. 

Ko sva prišla sem, je bila tu v majhnem šotoru samo mlada čedna Čehinja. Blazno se naju je razveselila, ker se je bala, da bo tu spala sama in jo je bilo že malo strah, tako da je za pogum odprla že drugo malo pločevinko piva. No, nazadnje se je mali camping prostor povsem zapolnil. Prišla sta dva Čeha, spet sva pa srečala še najine tri naključne spremljevalce, tri blazno simpatične srbske študente, ki se po Madeiri premikajo z busi in peš. 

Včeraj sva premagala muhasto vreme in na drugem najvišjem vrhu Madeire doživela prelep sončni zahod ...

Jutri bova spala na skrajnem vzhodu Madeire ...

Madiera (tretji dan): Ko te vreme spravi ob živce

Danes dopoldan sva bila prava turista. Dolgo sva spala in počasi zajtrkovala, saj sva čakala, da bi se po nežnem nočnem dežju šotor vsaj malo posušil. Potem sva šla pa na dve krasni plaži v mestu Seixal. 

Naravni bazen v Seixalu, kjer vodo zadržuje visok betonski zid. Pa ni dovolj visok, da ne bi valovi občasno divje udarjali po plavalcih. 

Prva je spet narejena z betonskim zidom, valovi napolnijo ta "bazen" in potem uživaš. No, za naju se je reševalec iz vode prestrašil. Ko sva visela na zidu,ki loči bazen od oceana, je prišel ogromen val in naju odnesel najbrž dva metra nazaj in pod vodo. Ker je Irena uspela ob tem še zavpiti, se je vpisala v maloštevilni klub pivcev Atlantskega ocena. Ni zgledalo, da ji paše ...   

Prelepa obala Madeire. 

Na poti do avta pa srečava mesarja, ki ima ob trgovinici žar, na katerem ti sproti spečejo meso, in to s takim razgledom, da si zaslužijo dva plusa! Super sva se najedla 😋

Potem sva šla pa naprej na drugo plažo, na vulkansko črno mivko... Spet so dogajanje popestrili valovi, vsi smo postali igrivi otroci! 

Na robu plaže je tekel naravni tuš. Nimam pojma, od kje se je vzela prijetna čista voda🤔

Ja, in na tej plaži se je začela najina popoldanska živčna vojna. Hotela sva končno v hribe, pa je kazalo na meglo in dež. Super, greva še enkrat v gozd čarovnic Funal, da bova končno videla drevesa v slavni megli. Eh, ne, spet je sijalo sonce in ena ura vožnje ǰe bila odveč. 

Potem sva pa guglala vse mogoče web came in napovedi, in vse so se strinjale, da sončnega zahoda v hribih danes ne bova doživela. 

Ne vem, zakaj sva se vseeno odpeljala na Pico do Arieiro, drugi najvišji hrib Madeire. Še tik pod vrhom je bila megla, na vrhu pa - soooonce! 

Pico do Arieiro, drugi najvišji hrib Madeire.

Do vrha vodijo - stopnice!
Nič čudnega, da turiste kap zadane na našem Triglavu, če so navajeni takih poti. 

In tako sva doživela najprej hojo po neverjetnih stopnicah (kot bi pot na Triglav tlakovali), nato pa še sanjski sončni zahod. 

Vreme je na Madeiri res neverjetno muhasto. V eni vasi ob morju dež, v sosednji pa sonce. Vremenske napovedi zato res težko držijo. 

No, zdaj greva pa spat. Šotor sva postavila v legalnem divjem kampu sredi narave. Zastonj je, le prijaviti se moraš oblastem prek interneta. Žal pa nimajo wc-jev ali tušev. Tako da jutri ne bova preveč dišeča. 

Večerja v legalnem divjem kampu. 

Včeraj sva spoznala prelepe peš poti ob vodnih kanalih ...

Naslednji dan sva šla na najvišji vrh Madeire in prespat na skrajni vzhod ...

Madeira (drugi dan): Naj se outdoor zgodba začne!

Fanal.

Spala sva dolgo in trdno, okoli 9 ur. Tako udoben mi šotor še nikoli ni bil... Utrujenost po naporni poti do otoka je očitno najboljši razsodnik udobja napihljive blazine. Na srečo sva se počutila precej bolje kot včeraj, kar pomeni, da sva bila končno pripravljena na to, zaradi česar sva prišla sem: spoznavanje narave in Čehinj s premajhnimi majicami. Boge reve, nimajo denarja, da bi si sproti, ko rastejo, kupovale tudi večje majice ... No, pa pustimo Čehinje, čeprav jih je bilo na otoku res veliko, zato sem jih preprosto moral omeniti. 

Puščica kaže na najin kamp v Portu Munizu. 

Ker tukaj sonce vzide šele ob 8:00 (9:00 po slovenskem času), sva si zajtrk skuhala še v temi. Ves kamp je še spal. Potem sva šla pa najprej v slavni čarovniški gozd Fanal, kjer naj bi bila vedno skrivnostna megla, ki naredi super fotografije. No, danes so Čehinje zgleda naročile sonce za Instagram slike - za to priložnost so se tudi preoblekle in preozke majice zamenjale za dolge obleke in gojzarje, kar je sredi travnikov meni vseeno zgledalo smešno, ne pa kul. 

Fanal.

Potem sva šla pa na slabih 11 km dolgo pot po turistično najbolj oblegani Levadi das 25 fontes, kar najbrž pomeni pot 25 izvirov. Levada je z betonom obzidan vodni kanal, po katerem teče voda od izvira do hiš, travnikov, vrtov, elektrarn... 

Levada: kanal, po katerem voda s hriba steče tja, kjer jo potrebujejo domačini.
Kasneje so ob teh kanalih zrasle prijetne pešpoti. 

Na Madeiri je nešteto odličnih pešpoti, vse so jasno označene. 

Prelepi slapovi na Levadi das 25 fontes.

Kot se za otok sredi oceana spodobi, sva bila danes deležna vseh vrst vremena: sonce, oblaki, megla, dež. Na koncu me je Irena, čeprav vreme ni bilo primerno, prepričala še v kopanje v naravnih bazenih v mestu Porto Muniz, tule zraven kampa, samo par minut vožnje stran. Madeira sicer ni prijazna za kopalce, saj ima, kot se za vulkansko goro spodobi, večinoma strme, visoke  pečine, ki se spuščajo vse do morja in onemogočajo prisotnost kakih velikih plaž.  

Porto Muniz: naravno-umetni bazen, ki mu betonski zid ohranja dovolj globoko vodo za prijetno kopanje. 

Ponekod so ta naravni izziv rešili tako, da so z betonskim zidom na delu skalne obale vodi preprečili odtekanje in nastalo je super kopališče. Voda je hladna, a ne mrzla, in se jo hitro navadiš. Potem pa plavaš med izjemnimi skalami in uživaš v razgledu. Zaenkrat so ti bazeni zame vrhunec Madeire.

Ponekod so ta naravni izziv rešili tako, da so z betonskim zidom na delu skalne obale vodi preprečili odtekanje in nastalo je super kopališče. Voda je hladna, a ne mrzla, in se jo hitro navadiš. Potem pa plavaš med izjemnimi skalami in uživaš v razgledu. Zaenkrat so ti bazeni zame vrhunec Madeire.

O najinem prvem dnevu na Madeiri si lahko prebereš tukaj ...

Greš z nama na drugi najvišji vrh Madeire? Obišči zapis tretjega dne na Madeiri ..

Madeira (prvi dan): Neprespana zombija

Porto Muniz.

Let z Dunaja na Madeiro je bil dolgočasno miren in dolg. Se res naveličaš sedeti na tako majhnem prostoru. Tudi pristali smo nežno, čeprav letališče slovi po težavnih pristankih. Sva pa skozi okno lahko videla, kako letališče stoji na ogromnih stebrih tik ob morju. 

Pogled na madeirsko letališče, ki stoji na mogočnih stebrih nad morjem.

Na rentacarju sva dobila solidnega VW polota, ki je imel celo gume z dobrim profilom, kar na najinih preteklih potovanjih ni bilo ravno običajno. 

Sva pa plačala davek na neprespano noč. Bila sva čisto skurjena, prava neprespana zombija, zato sva se samo odpeljala v Decathlon po plin za najin kuhalnik (ker tega pač ne smeš nesti na letalo) in v trgovino po hrano. V trgovini je bila nora gneča, saj je bila sobota, ko se očitno domačini odpravijo na veliki tedenski nakup hrane. 

Ceste na Madeiri so ena sama kombinacija ovinkov in predorov.

Nato sva se odpeljala 50 min daleč na severozahod v Porto Moniz, kjer je edini pravi kamp na otoku, s sanitarijami in wcji. Cena: 9 eur za dva na noč :) 

Porto Muniz z edinim pravim kampom na celotnem otoku. 

V kampu sva si skuhala testenine in šla nato na plažo malo odspat. Vreme je bilo spremenljivo, od sonca do oblačnosti, je bilo pa ob morju toplo. V hribih je pa precej hladneje, so naju opozorili simpatični sosedje, trije srbski študenti, za katerimi je polovica od dvotedenskega odkrivanja otoka peš. Tudi en slovenski par sva že slišala govoriti. Je pa ves otok hribovit, ceste pa ena sama kombinacija ovinkov in predorov. Madeira je pač vulkanska gora, osemtisočak, katerih zadnjih slabih dva tisoč metrov gleda iz morja. 

Že prvo uro naju je Madeira navdušila z razgledi. 

Kako sva skoraj zamudila letalo na Madeiro ...

Nadaljuj na najin opis drugega dneva na Madeiri, kjer sva spoznala levade, naravne bazene in megleni gozd brez megle ...

Madeira (nulti dan): dramatičen začetek dirke

Dopust se je začel klasično, z mojim jamranjem. Kar je dober znak. Kadar jamram, je potem na koncu vse super :) 

Jamral sem, ker sem moral zadnji dan 10 ur delati za službo. Pa ker sva imela dva prevelika kovčka. Pa ker sta bila na koncu kovčka vseeno premajhna in pretežka. Še dobro, da imava toliko šotorov, da sem lahko vzel lažjega in manjšega. Ja, na Madeiro greva s šotorom, spalkami, napihljivimi blazinami, prenosno kuhinjo ... Res si nisem mislil, da bova šla kdaj z letalom kampirat. 

Pa jamral sem, ker sva šla tri ure prepozno od doma. Moj plan je bil, da v garažni hiši na Dunaju, da prihraniva stroške hotela, v katerem bi zaradi zgodnjega jutranjega leta spala samo 3 do 4 ure, malo odspiva kar v avtu. Na koncu sva v garažno hišo prišla tako pozno sredi noči, da naju je do odhoda na letališče čakalo samo še dve uri počitka. Spati žal nisva mogla, bolj sva malo dremala. 

Aja, zakaj garažna hiša v mestu? Zato, ker so P+R na Dunaju veliko cenejši (ne poceni!) kot pa parkiranje na letališču. Zato sva izbrala tak P+R, da sva imela takoj zraven železniško postajo, od koder sva šla z vlakom na letališče. 

Malo pred četrto uro zjutraj čakava na vlak proti letališču.

No, od tu naprej je šlo pa vse gladko. No, samo v prvi polovici ... Od garažne hiše dva udobna in točna vlaka do letališča. Vse OK. Na letališču sva pa naredila grozno napako. Ker sva prišla dovolj zgodaj, sva si v čakalnici ležerno privoščila zajtrk iz nahrbtnika. Zraven naju so sicer stali štirje policisti, ki so se mirno pomenkovali, nama pa ni padlo na pamet, da tak zbor policistov morda kaj pomeni ... Tik preden sva hotela oddati kovčka, so nas prav ti policisti pregnali preč. 

Praznjenje večjega dela čakalnice, kjer smo želeli oddati prtljago.

Zapuščen kovček, okoli katerega so policisti prej tako pridno stali, da ga nisva opazila, je sprožil grozljivo počasno akcijo. Najprej so daleč naokoli kovčka izpraznili vso čakalnico, nato pa se je kovčku približal nek policist, ki je potem zelo počasi in previdno začel s svojim protokolom. Previdno je skeniral in pregledoval kovček na daljavo. Predolgo je trajalo. Mene je vedno bolj tiščalo lulat, pa vedno bolj sem bil živčen. 

Izpraznjena čakalnica na dunajskem letališču. Pozabljivost na letališčih res ni smešna. 

Ko so končno odstranili kovček, je bila oddaja prtljage za najin let že zaprta. Žene se je usmilil en gospod in odprl šalter, sprejel kovčka, potem pa samo rekel: Now run! In sva tekla k najinemu letalu. Da boste vedeli- dunajsko letališče je prekleto dolgo! Pa še čez pregled prtljage je bilo treba iti in moj mali nahrbtnik, poln fotografske tehnike in baterij, so seveda pregledali. Počasi pregledali. No, prešvicana sva med zadnjimi ujela avion, pa zdi se nama, da sva tudi najina kovčka videla, da so vrgli gor. Zdaj sem miren in srečen na svojem sedežu na letalu, jutranji let ob 6:00 z Dunaja na Madeiro. Ampak še vedno me tako zelo lulat tišči, ker ni bilo časa za wc! 

Madeira: prvi pravi dan na otoku in edini pravi kamp na otoku ...