Apulija (Apuglia): Gravina di Laterza, Matera

Gravina di Laterza je naravni park okoli ogromnega kanjona, ki je menda tudi zatočišče številnih vrst ptic, a so se te konec oktobra očitno že preselile kam drugam. Midva na najinem oktobrskem popotovanju po Apuliji nisva imela dovolj časa, da bi se spustila do dna, zato sva si privoščila le enourni sprehod po vrhu. Tudi to je že zagotovilo za številne lepe razglede!

Popoldan je sledil nepričakovani vrhunec ne samo današnjega dneva, ampak tudi eno od največjih doživetij celotne poti - mesto Matera. 

V davnini so revnejši prebivalci izkoristili mehkobo apnenčastih sten in si vanje izkopali svoja domovanja, pa tudi cerkve. Sčasoma so se ta jamska stanovanja spremenila v eno od največjih italijanskih sramot, saj so revni prebivalci tu živeli še okoli leta 1950. Nazadnje je pritisk javnosti le zalegel, da so jim zagotovili bolj človeka dostojna bivališča. 

Stanovanja, izklesana v skalovje. Menda se jim obeta turistična prihodnost. 

Del ohranjene cerkve, izklesane v steno.

Nama je malo nalašč, malo pa po nesreči uspelo priti ne v Matero, ampak na hrib nasproti mesta. Kar se je izkazalo za pravo srečo! Tako sva bila najprej deležna razgleda ne mesto, kakršnega med sprehodom znotraj mesta pač ne moreš doživeti.  

Potem sva se spustila strmo navzdol v kanjon, čez viseči most prečkala reko in se na drugi strani spet strmo vzpela navzgor v stari del legendarnega mesta. 

Viseči most je edina pot prek kanjona v Matero s te strani. 

V Materi sva si privoščila prijetno večerjo, po njej pa naju je že pričakalo mesto v svoji nočni podobi. 

Predzadnji dan najin poti pa opisujem tule ...

Apulija (Apuglia): Ponte Ciolo, Leuca, Gallipoli

Danes sva se odpravila na najbolj skrajni del italijanskega škornja, v Leuco. Na poti do tja sva se za kratek čas ustavila na slikovitem mostu Ponte Ciolo: 

Pod mostom Ponte Ciolo.

Santa Maria di Leuca, pogosto skrajšana preprosto v Leuca, je zadnje mesto italijanske Apulije, leži čisto na konici pete italijanskega škornja: 

Preden se spustiš dol v mesto, se Leuco splača najprej pogledati od zgoraj, samo mesto pa po najinem mnenju ne ponuja nič posebnega.

Dan sva zaključila na plaži v Gallipoliju. Načrt sva imela sicer drugačen - da se odpeljeva naprej -ampak plaža naju je nepričakovano tako zamikala, da sva se hitro odločila, da bova pot za danes kar zaključila in prespala v Gallipoliju. Na Bookingu sva hitro našla poceni nočitev z zajtrkom v enem od redkih odprtih hotelov v mestu, potem pa se zleknila na plažo. Tudi morje je bilo za kopanje še zelo prijetno! Večer sva zaključila na mestnih ulicah Gallipolija: 

Redni večerni sestanek domačinov v Gallipoliju.

Gallipoli: večerja na ulici. 

Beri naprej: naslednji dan je bilo takole ...

Apulija (Apuglia): Lecce, Torre Sant Andrea, Otranto

Da konec oktobra le redkokateri turist še zaide v Apulijo, ima za eno od prednosti tudi to, da si lahko privoščiš prenočišče na Bookingu iskati šele pozno popoldan, saj si vedno lahko prepričan, da se bo kaka postelja našla zate. Prav zato lahko svoj "road trip" izvajaš sproščeno in brez kakih večjih načrtov. Pač, pustiš poti, da te pelje. Tako naju je danes cesta najprej popeljala v Lecce, eno od večjih mest tod naokoli. 

Lecce: rimski amfiteater.

Zdaj pa nazaj k naravi, občudovat čarovnije, ki jih vreme s svojo tisočletno vztrajnostjo počasi, a zanesljivo kleše v obnmorske skale. Dragi moji, lepote Torre Sant Andrea: 

Za konec dneva pa še Otranto. Iz šole so ostala v glavi Otrantska vrata, kjer se Jadransko morje preliva z Jonskim. Zdaj se je spominu pridružila še podoba prijetnega, majhnega, starega pristaniškega mesta.

 

Samo v Apuliji (tudi danes v Otrantu) sva se lahko navduševala in crkljala v kavarnah Martinucci. Gre za lokalno verigo kavarn z odličnim sladoledom in torticami, ki se jim ne da upreti. 

Martinucci: za razvajanje!

 Beri naprej: naslednji dan najine poti po Apuliji ...

Apulija (Apuglia): Alberobello, Locorotondo, Martina Franca, Monopoli

Alberobello

Današnji dan sva v Apuliji posvetila kolesarjenju. Kolo je res krasno prevozno sredstvo. Dovolj počasno, da ti ob poti ne uide nič zanimivega, dovolj hitro, da v enem dnevu vidiš veliko, in dovolj okretno, da se pripelješ v še tako staro in ozko mestno središče.  

Avto sva parkirala pod Alberobellom, "turistično pastjo", ki s svojimi slikovitimi hišami vsako leto privabi trume turistov z vsega sveta. Vsi pridejo sem pogledat znamenite hiše "trulli". Preproste, majhne in nenavadne s svojo pojavo res privlačijo poglede. 

Tako kot marsikaj drugega na tem svetu so tudi trulli taki, kot so, zaradi ljube davkarije. Ker so trulli zgrajeni na suho, brez uporabe malte, so imeli upravičeno status začasnih zgradb, ki se jih da hitro porušiti, in kot taki so bili oproščene davka. Oktobra je sprehod skozi vas prijeten, ker je turistov zelo malo. 

Po spoznavanju mestnih ulic sva si zaželela nekaj več odprte narave. Tako sva zajahala najina bicikla in se po prijetnih poteh med polji odpravila proti Locorotondu.

Locorotondo je eno od mest v "dolini Trulli", stoji na manjšem hribčku nad zeleno ravnino in - klasika - navduši s svojimi starimi mestnimi uličicami. Od Alberobella je oddaljen prijetnih 10 kilometrov bicikliranja. 

Od Locorotonda sledi sedem kilometrov poti do mesta Martina Franca:

Od tu sva se vrnila nazaj k avtu, parkiranem v Alberobellu. Naredila sva lep, 36 km dolg krog s 375 metri klancev:

Popoldan sva se z avtom odpeljala v slavni Monopoli. No, globalno najbrž ni tako zelo slaven, ampak mene spominja na meni najljubšo igro iz otroštva, ki ima enako ime. 

Mestna plaža pod obzidjem Monopolija. 

Tule pa je zapis naslednjega dneva najine dogodivščine ...