sreda, 3. avgust 2022

Predlog za izlet: Kanin in Rombon

Za tole pot je potrebna odlična telesna pripravljenost, poleti pa tudi poln nahrbtnik vode in hrane, saj od Kanina do cilja ni niti ene koče. 

Zaradi zahtevnosti naj te ne bo sram prvi del vzpona izvesti s pomočjo gondole na vrh Kanina. Izhodišče je torej parkirišče pri spodnji postaji kaninske žičnice. 

Na vrhu se ti ponudita dve možnosti: krožna pot od zgornje postaje žičnice na vrh Kanina in nazaj do žičnice, potem pa še dolga pot s Kanina na Rombon in z njega spust nazaj v Bovec oziroma do izhodišča pri spodnji postaji kaninske žičnice. Najlažje gre seveda v dveh dnevih, en dan samo Kanin, drug dan pa do Rombona in dol do izhodišča. 

Ferata Prestreljenik.

Avgusta se je, vrhuncu sezone primerno, na poti do vrha Kanina trlo pohodnikov - tako izkušenih in dobro opremljenih kot tistih, ki jih lahko samo nejeverno pogledaš, saj so pripravljeni tako, kot bi šli okoli Blejskega jezera, ne pa v visokogorje. 

Prestreljeniško okno.


Vrh Kanina je bil zaseden kot cerkev v nedeljo pri maši.



Vreme se je hitro spreminjalo od toplega sončnega do mrzlega meglenega.


Od zgornje postaje kaninske žičnice proti Rombonu se pa "scena" povsem spremeni. 



Vsi pohodniki ostanejo v varnem zavetju Kanina, tako da proti Rombonu ostaneš sam s sabo, naravo, vedno bolj utrujenimi nogami in žejnimi usti. Pot je dolga, zato je treba začeti res zgodaj.


Mir in tišina skupaj z razgledi vseeno odtehtajo vse napore. Lepa si, Slovenija!



petek, 29. julij 2022

Kolesarjenje ob Dravi

Prva ura kolesarjenja z izhodišča v Italiji proti Avstriji.

Kolesarjenje ob Dravi je krasen vstop v svet potovanj s kolesom, tako imenovani "bikepacking". Seveda tudi tu že potrebuješ vso potrebno opremo - kolesarske torbe, lahek šotor ..., ampak pot je nezahtevna, varna (ves čas voziš po odlično urejenih kolesarskih poteh) in z dovolj kampi ob poti, da se lahko načrti glede prenočišč sproti prilagajajo utrujenosti. 

Z ženo sva  konec julija 2022 najino prvo večdnevno kolesarsko popotovanje pot začela na domačem dvorišču v Kranju, od koder sva odpedalirala samo po klancu navzdol do železniške postaje. Od tam je šlo do izvira reke Drave ob vznožju italijanskih Dolomitov z vlakom, z dvema presedanjema v Avstriji. Žal nama je bilo le, da z vlaka nisva izstopila na zadnji postaji na avstrijski strani, saj sva za samo dve postaji po Italiji morala plačati celodnevne karte za kolesa za italijanske železnice. Bi bilo bolje/ceneje, da bi od meje preprosto odkolesarila tisto uro bicikliranja do izvira Drave.

Avstrijski vlaki so (enako kot najnovejši modri slovenski) zelo prijazni kolesarjem. 

Izvir Drave je skromen potoček v vasi Dobbiaco (Toblach), kjer sva si napolnila bidone in se odpeljala najini dogodivščini naproti. 


Hitro sva bila spet na avstrijski strani, koder naju je čakal največji del poti ob Dravi. Večinoma se voziš po kolesarskih stezah, ki so zelo dobro vzdrževane, označene in varne. 

Rezervirano za kolesarje!

Celo tako daleč so šli Avstrijci, da so zgradili posebne mostove, namenjene samo kolesarjem.  Skratka, kolesarska infrastruktura je vrhunska! 


Oznak je ob poti dovolj, da bi se človek znašel tudi brez zemljevida na telefonu. 


Ob poti je dovolj kampov, ti pa so na vrhuncu sezone opazno cenejši kot slovenski, kaj šele hrvaški. Nekateri med njimi imajo lastna jezera, kjer te po celodnevnem kolesarjenju čaka res prijetna osvežitev: 

Camping Seehof.

Stausee camping.

Kolesarske poti vodijo ob travnikih ...

St. Oswald.

... kar čez jezove hidroelektrarn ...

Annabrucke: največja HE na Dravi.

... in seveda ob Dravi.

Seidendorf.

Pred Velikovcem oz. Volkermaktom.

Na Dravi so ljudje vsako akumulacijsko jezero izkoristili za svoj košček morja. Taka pristanišča niso ob morju, ampak ob Dravi na zajezitvah: 


Stausee Camping.

Za kolesarje Avstrijcem denarja ni škoda. Tudi take viseče mostove nam naredijo: 

Viseči most Santa Lucia.

Ko prideš čez mejo v Slovenijo, je žal navdušenja nad kolesarsko infrastrukturo konec. Do Ptuja je večji del poti treba sobivati z vsakdanjim pločevinastim prometom, sicer po manj prometnih cestah nad dolino. No, razgledi pa vseeno ostajajo lepi. 

HE Vuhred.

Ptuj.

Na Pragerskem se je z vlakom najino kolesarjenje končalo.

Nama je kolesarjenje ob Dravi od izvira pa do Ptuja oz. Pragerskega (tam sva šla na vlak) vzelo 5 prijetnih dni. 

In kaj vse potrebuješ za večdnevno kolesarjenje? Kolo je dobro vsako, samo če se da nanj obesiti ali pritrditi kolesarske torbe. Pri opremi je ključna skromnost: kolesarska oblačila vsak večer v kampu lahko opereš ali prezračiš, zato rezerve ne potrebuješ. Nujen je en komplet oblačil za zvečer in zjutraj v kampu, čim bolj lahek šotor, spalna vreča in podloga, plinski kuhalnik in vse, kar je potrebno za kuhanje, pa seveda prva pomoč in dober zemljevid. Midva sva navdušena nad češko aplikacijo Mapy.cz, ki naju še nikjer ni razočarala, ne v hribih, ne v mestih. 

Takole je izgledalo vse, kar sva vzela s seboj na kolesarjenje ob Dravi. Vrvica na sredini loči ženino opremo na levi od moje na desni:

Vse, kar potrebujeta dve osebi za večdnevno kolesarjenje. 



nedelja, 10. julij 2022

Korzika (petnajsti dan): pot domov

Bastia.

Ob krmežljavem prebujanju jutra sva načrtovala tiho podiranje šotora, da ne bova zmotila sosedov. Pa se je izkazalo, da je kar večina gostov v tem kampu prespala iz istega razloga - ker gredo na isti jutranji trajekt kot midva. Tako smo krmežljavi pospravili svoje parcele in se odpeljali v pristanišče.

Bastia: čakajoč, da nas pogoltnejo usta trajekta.

Logistika teh trajektov je res neverjetna. Kako tekoče in mirno zaposleni obvladajo reko vozil, od najmanjših mestnih avtomobilov in motorjev do največjih avtodomov!

Na trajektu se parkira v dve nadstropji. Ko bodo avtodomi spodaj odpeljali ven, se bo prvo nadstropje spustilo dol in z ladje bomo zapeljali še z avtomobili.

Na ladji se, če je vreme lepo, splača zagrebsti za kak ležalnik na palubi. Tako te čaka prijetna pot nazaj, z malce domišljije se hitro počutiš kot bogataš na svoji veliki jahti z bazenom :)


Imajo take plaže na svojih jahtah bogataši?

Splača se zagrebsti za brezplačni ležalnik!

Na svidenje, Bastia, na svidenje, prelepa Korzika.


Čeprav je Korzika del Francije, vsa pot ladje pa vodi le ob italijanski zemlji, se splača telefon izključiti. Nama je na enem telefonu namreč nekako uspelo ujeti neko"maritime" omrežje, ki je cenovno na istem nivoju kot pa Afrika ... Za par kilobitov prenesenih podatkov, ki jih aplikacije kar same pošiljajo v svet, je prišel kar krepek račun. Samo v opozorilo!

Dober dan, Livorno, dober dan, celina!

Po prijetni vožnji na lep, sončen dan in na mirnem morju smo prispeli v Livorno, od koder naju je potem čakala še sedemurna pot z avtom domov Ker gre ves čas po avtocesti, sva imela veliko časa in miru, da sva že obujala spomine na enega od najlepših potovanj do sedaj. Korzika, zagotovo se še vrneva! 

sobota, 9. julij 2022

Korzika (štirinajsti dan): Restonica, Bastia

Reka Restonica tik ob kampu.

Vse lepe stvari se žal enkrat zaključijo, in tako se je tudi za naju začel predzadnji dan potepanja po prelepi Korziki.

Tudi kamp Camping de Tuani v dolini reke Restonice naju je navdušil iz istih razlogov, kot večina kampov na Korziki: zelo naraven kamp, zelo malo človeških posegov v naravo, zato imaš v šotoru res občutek, da spiš v naravi.


Še lepše pa je, da je kamp tik ob prelepi reki Restonici. Tako sva si lahko vse dopoldne privoščila lenarjenje ob prijetnem šumenju reke, v blagodejni senci. 

Reka Restonica: najlepša čitalnica!

Sredi dneva je prišel čas, da se odpraviva proti Bastiji, kjer naju jutri navsezgodaj čaka trajekt proti Italiji.

Corte: znamenita korziška zastava.

V Bastiji sva edinkrat na vsej poti izbrala napačen kamp. Res je kamp Les Sables Rouges najbližji pristanišču, tudi lastnik je zelo prijazen, ampak tik ob kampu je nočni klub na prostem. Ravno na najino noč so imeli hudo techno žurko, da je bilo do treh zjutraj nemogoče zaspati zaradi nenehnega "tuc-dum-tuc-dum". Kamp je v redu - a preveri program kluba - če se kaj dogaja, se tu ne bo spalo. 

Zadnji večerni trajekt odhaja iz Bastije, kjer bova zgodaj zjutraj tudi midva odšla na prvi jutranji trajekt na celino. 

Bastia: obalna promenada.


petek, 8. julij 2022

Korzika (trinajsti dan): gorski jezeri Melu in Capitellu

Lac de Melo.

Trinajsti dan najinega potepanja po Korziki nama je spet razveselil duši z lepotami gorskega sveta. Po dolini reke Restonice sva se po ozki cesti zapeljala tako visoko, kot je šlo, od tam pa zagrizla v hribe do dveh prelepih gorskih jezer. Le malokdaj sem v hribih videl tako lepo jezero kot danes!

Gorske koče na Korziki so pogosto bolj bari kot pa koče ...




Najprej naju je pot vodila do jezera Melo (Lac de Melo), nato pa naju je stezica ob obali tega lepega jezera peljala naprej, navzgor, kjer se je nekje skrivalo še drugo, baje še lepše jezero.

Pogled na Lac de Melo na poti navzgor do drugega jezera.

In res, drugo, višje ležeče jezero Lac de Capitello je še večji biser narave! Joj, kako je to lepo!

Lac de Capitello.

Voda, ukleščena med hribe: Capitello.

Za pojest lepo!

Čiste hoje se je nabralo za pet ur in pol, klanci pa so nama prinesli dobrih tisoč metrov višinske razlike. Če obiščeš samo obe jezeri, je poti in višincev precej manj, ampak midva sva zagrizla še višje, tako daleč, kot je varno šlo, da sva uspela pogledati še na drugo stran hribov.


Do tjale gor greva, do tiste razpoke na sredini, kjer bova lahko pogledala na drugo stran!

Pogled na drugo stran je bil vreden vzpona!
 

Vsak meter je bil zaradi prelepih razgledov še kako vreden truda! Sva si pa po končani poti še kako zaslužila tudi osvežitev v reki Restonici, ki se nama je prijazno ponudila čisto ob cesti, ob vračanju z avtom nazaj v dolino. 

Osvežujoča nagrada za planinca: reka Restonica.