Pomlad na domačem vrtu

Lepa je, lepa pomlad. Svojo lepoto je prinesla tudi na naš domači vrt.

Rumena zverina

V Ljubljano smo za potrebe avtomobilskega salona iz Pariza pripeljali Renaultovo športno zverino. Zdaj, ko naš razstavni prostor še gradimo, sem si drznil sesti na rob te rumene zverine. Od jutri naprej bo avto varno stal za ograjo. Ne tikaj zverine, lahko te ugrizne!

Muzej iluzij

Danes smo obiskali ljubljanski Muzej iluzij. Vse nas je prijetno presenetil s svojimi "forami", v katerih uživa mlado in malo manj mlado. Vsekakor vredno obiska, še posebej na kak turoben deževen dan.

Bi si privoščili dvatisočaka?

Tale zapis je namenjen predvsem hribovskim začetnikom, še posebej pa družinam, ki gledajo svoj podmladek in se sprašujejo, kdaj bodo zreli za pravi gorniški krst – vzpon nad magično mejo 2.000 metrov.

Dva tisoč je številka, ki pogosto vzbuja posebne občutke. Leta 1999 smo se v računalniškem smislu bali milenijskega hrošča, ki naj bi 1. januarja 2000 zmešal vse naše računalnike. Že devet mesecev prej so številni prijatelji skrivnostno izginjali v domače spalnice, upajoč, da se jim bo njihov naslednik rodil prav na prvi dan čarobnega leta 2000. Prav ti, milenijski otroci, so danes že krepki najstniki, zmožni osvajanja najvišjih slovenskih vrhov. Svoj prvi dvatisočak pa lahko otrok osvoji že precej pred svojim šestnajstim rojstnim dnevom. Preverjeno gre brez skrbi pri desetih letih, pri marsikomu tudi že prej. Za otroke in tiste odrasle, ki so v hribih šele začetniki, dvatisočak ni nedosegljiv. Gre le za izbor pravega vrha in pa nekaj telesne pripravljenosti.

Moj današnji predlog za prvi dvatisočak je Begunjščica. Malo zato, ker je dostopna marsikomu, malo pa zato, ker mineva teden dni, kar smo stali na vrhu, in je spomin zato še zelo živ. Izziv Begunjščice lahko sprejme vsak, ki živi dovolj aktivno življenje, da je zmožen osem ur hoditi v naravi. Enako pomembno je še, da je zmožen tolikšne mere koncentracije, da zna vseskozi z nogami ostati na sicer jasno vidni in dovolj široki poti. Na nekaterih mestih je namreč meter od poti strmina, po kateri se zdrs ne bi končal brez posledic. A kdor se zna držati steze, ne bo v nevarnosti. Če torej pri obeh teh kriterij lahko narediš pritrdilno kljukico, si pripravljen na Begunjščico.

Tako kot povsod tudi na Begunjščico vodi več poti. Naša se je začela na parkirišču pod zdaj zaprtim domom »Oaza miru« na Ljubelju. Tik pred predorom zavijete levo na veliko parkirišče, kjer na njegovem levem delu vodi manj opazna cesta še malo naprej na veliko parkirišče pod omenjenim domom.  Ker poletje popoldan pogosto prinaša nevihte, čez dan pa vročino, vam priporočam, da ste na izhodišču najkasneje ob šesti uri zjutraj. Vem, težko je vstati, ampak, ko si ob 14:00 spet nazaj, za tabo je že celodnevni izlet, pred tabo pa še celotno popoldne, ti zgodnjega vstajanja ne bo žal. Preverjeno!

Planinski čevlji z dobrim podplatom (lahko so nizki), v nahrbtniku malica, obvezno vsaj poldrugi liter vode, pa nekaj toplega, če vas na vrhu ujame veter, pa ste pripravljeni. 30-litrski nahrbtnik bo vsekakor povsem zadostoval. Tudi otroci naj doprinesejo svoj delež, seveda z manjšim in lažjim nahrbtnikom, ampak vsaj svoj sendvič in vodo naj pa le nesejo. Da se navadijo …

Z omenjenega parkirišča smo se odpravili levo (desno bi šli proti smučišču na Zelenici), sledeč tabli Planina Preval, po poti, na kateri se izmenjujejo gozd, melišča in – predor. Nekaj časa nas je še spremljal razgled na ljubeljsko cesto, po kateri smo se maloprej pripeljali, saj smo se v prvem delu pešačenja nekaj časa pravzaprav vračali nazaj proti Tržiču -  a seveda vedno višje in višje. Na poti boste srečali sledove druge svetovne vojne, predvsem pa že omenjeni daljši predor, kjer ne pozabite na čelno svetilko, pa na sklanjanje. Vsakič znova se nekdo nenačrtovano in boleče nekje sredi predora na trdo pozdravi s trdo skalo nad sabo …

Že na začetku varna in dobro vzdrževana pot (najlepša hvala vsem prostovoljcem) se vedno bolj razširja in potem vse do konca ostaja varna. Naš prvi cilj je bil koča na planini Preval-a (1.311 metrov nad plažo v Izoli). Tam imajo baje odlične štruklje, ampak mi smo bili  zgodnjemu jutru navkljub polni energije, koča pa je na prvi pogled še spala, zato smo jo mahnili kar naprej, proti vrhu Begunjščice. Imeli smo srečo, saj so nam nad nami podeči se oblaki iz minute v minuto delali drugačno predstavo. To so pol ure pred vrhom popestrile še številne ovce, ki so v planinskem raju uživale v prvobitni paši.

Osvojitev prvega letošnjega dvatisočaka je bila nezahtevna, a vseeno zmagoslavna. Po obilni malici iz nahrbtnikov smo jo mahnili naprej, navzdol proti Roblekovemu domu na Begunjščici (1.657 metrov nad plažo v Izoli), in nato še bolj navzdol proti koči na planini Preval-a. Od tu naprej se je naša pot spet združila z jutranjo, torej smo zadnjo uro stopali po nam že znani poti, se v predoru z glavo spet butnili v isti del stropa in nato ponosni prišli nazaj k avtomobilu. Ura je bila 14:00, za nami čudovit dan v gorah, pred nami pa še celo sobotno popoldne.  

Prvi pomladni cvetovi

Res je še zima, ampak najslajši cvetovi so že v polnem razcvetu ... Kar za pojest lepi so! Irena je v kuhinji lahko tudi cvetličarka.

Torta, ki je cvet

Irena je šla tokrat z umetniškim pristopom pri oblikovanju tort še en korak naprej. Nastala je torta za našo najstnico, ki je pravi cvet. Tako lep cvet, da smo imeli kar slabo vest zarezati z nožem v tako torto. Pa smo zarezali. In se strinjali, da je tako dobra, kot je lepa!

Domači kruh iz krušne peči

Rad imam napredek in sodobne tehnologije. A obenem se iz leta v leto bolj zavedam, da se nam, če bomo pozabili na vrednote in modrosti starih časov, ne piše prav dobro. Zato sem hvaležen tašči, ki je moje otroke uvedla v stare skrivnosti peke kruha. Vsakič znova se veselijo dneva, ko bodo morali vstati navsezgodaj, da bodo lahko zakurili v krušni peči, pomagali pri pripravi kruha in se veselili zmagoslavja ob pobiranju zlatorumenih zakladov iz peči. Mmmmm :)