Benetke so lepe v vsakem letnem času - razen takrat, ko je v njih nepopisna gneča. Jesen je kar prava za obisk, saj je vreme še dovolj prijazno, kolon turistov pa je že manj. Seveda pa to ne pomeni, da je mesto ob in na vodi prazno. Še vedno se vrvež stopnjuje z vsakim metrov bližje osrednjemu trgu. A se da preživeti.
Ko prideš v Benetke prvič, jih vidiš drugače kot kasneje, ko se vanje vračaš. Prvič te prevzamejo "generalije", kasneje opaziš podrobnosti, mimo katerih si šel prvič tako, kot da jih ni. Sem spada denimo prometni znak "prepovedano parkiranje", ki visi nad vodo in prepoveduje privezovanje čolnov. Ali pa gondoljer, ki tudi v službi klepeta po telefonu. Ali pa natakar, za katerega šele zdaj opaziš, da je oblečen lepše kot jaz za v Cankarjev dom ...
Skratka, Benetke so kraj, kamor se spača ne samo priti, ampak prihajati. Ne sicer ravno vsako leto, enkrat v desetletju pa.
Ob našem obisku (pa verjamem, da je tako še marsikdaj) smo na njej našli blaženi mir. Najbrž tudi zato, ker na vrhu ni nobenen koče. Hrano in pijačo smo torej potegnili iz nahrtnika in si privoščili odlično malico sredi rajske tišine.
Nimam kaj uničevati zaslona z besedami. Slike povedo veliko. Za še več moraš pa preprosto iti tja. Če zmore vso pot 5-letni otrok sam, brez pomoči, potem zmoreš tudi ti, kajne?
Na poti pa srečaš tole reč. Meter je. In kaj meri? Višino zapadlega snega v aprilu v posameznem letu. Vsako leto ima svojo leseno tablico. Tista na vrhu je iz aprila 2009. Nastavljena je pri 350 centimetrih!
Ko prisopihaš čez Vršič, ni boljše osvežitve kot požirek vode iz izvira Soče. Mi smo splezali kar v izvir.
Če z Gorenjske na Primorsko skočiš čez Vršič, te na "drugi strani" najprej čaka izvir Soče, nato pa ob cesti še tabla, ki čez viseči most vabi naprej h koritom Mlinarice. No, pravzaprav h pogledu na korita. Sama korita so namreč zaradi zahtevnosti dostopna samo za strokovnjake, za druge pa je pet minut peš hoje od ceste zgrajena razgledna ploščad, ki ponuja pogled na izjemno ozko in globoko "razpoko", na dnu katere teče Mlinarica. Nekam pohlevna reka, a videz vara, saj je s svojo vztrajnostjo globoko navzdol prerezala ogromne skalne gmote. Seveda pa je za to potrebovala dolga tisočletja. 
Vau! Kakšna narava! Pravi raj na zemlji, kjer smo doživeli popoln dan.
