Zunaj sneži. Rad imam sneg. Njegova belina razsvetljuje temne zimske dneve, prinaša veselje in smeh na otroške obraze.
Sneg prinese v naravo mir, hrup prometa postane tišji. Morda bo sneg utišal tudi nergače. Saj veš, tiste ljudi, ki vedno samo jamrajo. Takih se izogibam. Nergači so kot lesni črvi v leseni ladji. Delajo majhne luknjice, a če jih je preveč, voda vseeno vdre v podpalubje in ladja se potopi. Zato se trudim živeti brez TV poročil (tam skoraj vsak prispevek naredi kakšen nergač), brez rumenega tiska, in brez tistih, ki niso nikoli zadovoljni. Ker jim ne dovolim, da bi s svojim črvičenjem potopili mojo ladjo življenja.
Zunaj še vedno sneži. Lepo in mirno je. Naj bo prav tako - lepo in mirno - tudi letošnje leto!
torek, 5. januar 2010
nedelja, 27. december 2009
Biti ljubljen in ljubiti
"Biti ljubljen in ljubiti je največ, kar lahko damo in dobimo".
To je samo delček fantastične izkušnje, ki jo je v eni od svojih blogerskih objav zapisala Benka Pulko. Preberi si njen članek, ne bo ti žal!
To je samo delček fantastične izkušnje, ki jo je v eni od svojih blogerskih objav zapisala Benka Pulko. Preberi si njen članek, ne bo ti žal!
Pot naših otrok je njihova pot
Župnik je danes zjutraj rekel: "V zmoti živi tisti, ki misli, da je otrok last njegovih staršev. Vsak otrok ima svoje lastno življenje in pravico, da ga živi po svoje. Starši imajo samo možnost in priložnost, da skupaj s svojimi otroki spoznavajo njihovo življenje".
Na blogu Hirkani oziroma Karmen sem danes zvečer prebral, da je njena hčerka rekla, da bo, ko bo velika, mamica z otroki. Taka, kot je njena mamica, njena Karmen.
Združil sem obe lepi misli dneva in obsedel srečen. Ker sem začutil eno tistih srečnih mamic, ki ima priložnost ne samo spremljati življenje svojih otrok, ampak nanje s pozitivnim zgledom tudi vplivati.
S tema dvema zgodbama sem danes doživel enega svojih letošnjih božičnih filmov. Ne holywoodskega, ampak slovenskega. Resničnega. In zato sem srečen. Ker ima ob takih dobrih ljudeh svet še priložnost preživeti :)
Na blogu Hirkani oziroma Karmen sem danes zvečer prebral, da je njena hčerka rekla, da bo, ko bo velika, mamica z otroki. Taka, kot je njena mamica, njena Karmen.
Združil sem obe lepi misli dneva in obsedel srečen. Ker sem začutil eno tistih srečnih mamic, ki ima priložnost ne samo spremljati življenje svojih otrok, ampak nanje s pozitivnim zgledom tudi vplivati.
S tema dvema zgodbama sem danes doživel enega svojih letošnjih božičnih filmov. Ne holywoodskega, ampak slovenskega. Resničnega. In zato sem srečen. Ker ima ob takih dobrih ljudeh svet še priložnost preživeti :)
ponedeljek, 21. december 2009
Pogled z mojega okna
V naši stari hiši je zima s svojim mrazom na naša stara okna ta konec tedna zarisala svojo ledeno podobo. Plast ledu je bila na steklih tako debela, da niti na termometer, obešen na zunanjo stran okna, nisem mogel pogledati. Pa sem tudi brez njega vedel tisto, kar je bilo zelo očitno: da je zunaj svinjsko mraz!
Tole na spodnji sliki je naše okno, okovano v led:
nedelja, 20. december 2009
Cesarica
V mojem srcu je vso nedeljo odzvanjal včerajšnji koncert Oliverja Dragojeviča v Kranju. Zato ne zdržim več in želim vsaj delček tega večera deliti s tabo:
sobota, 19. december 2009
Oliver v Kranju
Pravi naslov bi bil lahko tudi Večer romantike v Kranju.
Še deset let nazaj bi se smejal vsakomur, ki bi mi rekel, da bom šel kdaj na koncert Oliverja Dragojeviča. To je glasba generacije mojih staršev, ki so ob njegovih pesmih fušali, se objemali, otroci pa smo ob tem zavijali z očmi. In raje poslušali Čudežna polja, Agropop ...
Pa se tudi jaz staram, in kot kaže, prihajam na pravi okus. Ob čustvih, ki so me prevevala včeraj, namreč ni dvoma - to je prava glasba! Nabito polna dvorana na Zlatem polju v Kranju je živi dokaz, da marsikdo misli enako. Naše glasno petje vseh pesmi pa dodatno potrdilo, kako močno so Oliverjeve pesmi zasidrane tudi v slovenskih srcih.
"Saj nas poznate, nas Dalmatince. Znamo uživati, znamo počivati. Seveda pa znamo tudi delati. Imamo svoje talente, a jih hranimo za posebne priložnosti. Take, kot je nocojšnji koncert!" Tako mojstrsko je Oliver opisal dušo Dalmatinca, in požel še enega od neštetih aplavzov tega večera.
Čisto na koncu je zapel še meni najlepšo pesem, Cesarico. Pa mu ni bilo treba kaj veliko peti, saj so ga preglasila naša srca.
Še deset let nazaj bi se smejal vsakomur, ki bi mi rekel, da bom šel kdaj na koncert Oliverja Dragojeviča. To je glasba generacije mojih staršev, ki so ob njegovih pesmih fušali, se objemali, otroci pa smo ob tem zavijali z očmi. In raje poslušali Čudežna polja, Agropop ...
Pa se tudi jaz staram, in kot kaže, prihajam na pravi okus. Ob čustvih, ki so me prevevala včeraj, namreč ni dvoma - to je prava glasba! Nabito polna dvorana na Zlatem polju v Kranju je živi dokaz, da marsikdo misli enako. Naše glasno petje vseh pesmi pa dodatno potrdilo, kako močno so Oliverjeve pesmi zasidrane tudi v slovenskih srcih.
"Saj nas poznate, nas Dalmatince. Znamo uživati, znamo počivati. Seveda pa znamo tudi delati. Imamo svoje talente, a jih hranimo za posebne priložnosti. Take, kot je nocojšnji koncert!" Tako mojstrsko je Oliver opisal dušo Dalmatinca, in požel še enega od neštetih aplavzov tega večera.
Čisto na koncu je zapel še meni najlepšo pesem, Cesarico. Pa mu ni bilo treba kaj veliko peti, saj so ga preglasila naša srca.
Naročite se na:
Objave (Atom)