Oliver v Kranju

Pravi naslov bi bil lahko tudi Večer romantike v Kranju.

Še deset let nazaj bi se smejal vsakomur, ki bi mi rekel, da bom šel kdaj na koncert Oliverja Dragojeviča. To je glasba generacije mojih staršev, ki so ob njegovih pesmih fušali, se objemali, otroci pa smo ob tem zavijali z očmi. In raje poslušali Čudežna polja, Agropop ...

Pa se tudi jaz staram, in kot kaže, prihajam na pravi okus. Ob čustvih, ki so me prevevala včeraj, namreč ni dvoma - to je prava glasba! Nabito polna dvorana na Zlatem polju v Kranju je živi dokaz, da marsikdo misli enako. Naše glasno petje vseh pesmi pa dodatno potrdilo, kako močno so Oliverjeve pesmi zasidrane tudi v slovenskih srcih.

"Saj nas poznate, nas Dalmatince. Znamo uživati, znamo počivati. Seveda pa znamo tudi delati. Imamo svoje talente, a jih hranimo za posebne priložnosti. Take, kot je nocojšnji koncert!" Tako mojstrsko je Oliver opisal dušo Dalmatinca, in požel še enega od neštetih aplavzov tega večera.

Čisto na koncu je zapel še meni najlepšo pesem, Cesarico. Pa mu ni bilo treba kaj veliko peti, saj so ga preglasila naša srca.

Hitrost ubija

Rokizem št. 9

Iz Ljubljane do Kranja sem z avtomobilom potreboval 90 minut. Ni kaj, hitrost ubija na različne načine.

Torta za svakinjo

Vse rože na torti so ročno delo!

Zasavska sveta gora

Nekoč je bila Sveta gora. Potem so prišli drugi časi in je postala Zasavska gora. Nazadnje se je poročila sama s sabo, obdržala prejšnji in novi priimek, tako da jo danes poznamo kot Zasavsko sveto goro.

S svojo poldrugo uro dolgo hojo po položni, široki gozdni cesti je primerna za vsak družinski izlet, predvsem pa za večjo druščino, ki lahko čas izkoristi za dolge in vesele pogovore.

Če prideš gor peš, z druge strani, ne tam, koder pelje do konca kar asfaltna cesta, potem vse do zadnjega ne vidiš, kaj te čaka na vrhu. Zame je bilo presenečenje popolno. Pričakoval sem staro, napol podrto cerkev, odkril pa pravo "cerkveno" vas, v katero je nekdo vložil precej pravljičnih elementov.

Presenečenja zdaj žal ne moreš več doživeti, saj slike razkrivajo podobo z vrha. A je pot vseeno še vedno vredna izleta.

V težišču Slovenije

GEOSS je kip. Sredi kipa je rdeč križec, sredi njega pa težišče Slovenije ... Za otroke sam obisk Geometričnega središča Slovenije (GEOSS) ni nič posebnega. Pač še ena vas, Spodnja Slivna, in v njej en spomenik.


Ampak, zgodba križca, ki je varno objet s tem spomenikom, je zanimiva vsakomur. Točno sredi tega križca je težišče naše države. Središšča zaradi "kurje" oblike naša domovina pač ne more imeti, zato smo Sloveniji določili težišče. Če bi državo izrezali ven iz sveta, bi jo lahko postavili v prazen prostor na ošpičeno stojalo točno na ta rdeči križec, pa bi vsa Slovenija ležala lepo naravnost, povsem uravnotežena. Ja, pravzaprav je tale majhen rdeč križec precej mogočen ...

Težišče Slovenije je bilo dolgo nazaj pod vodo. Ne verjamete? Dokaz je viden nad pokopališčem na Vačah, kjer najdete fosilno morsko obalo.

Da je bila to nekdaj res morska obala, dokazujejo ostanki školjk:

Čisto blizu težišča Slovenije stoji kopija enega najstarejših spominov na našo preteklost - situla z Vač. Originalna je visoka 23 centimetrov, kopija pa ravno dovolj povečana, da jo ne moreš spregledati, tudi če se samo "pomotoma" pelješ mimo.

Lov na čarovnice

Danes smo se podali na lov na čarovnice. Ker smo bolj lene sorte in se nam ni ljubilo vtakniti nosu v vsak grm, ki nam pride na pot, smo jih šli raje iskat tja, kjer je verjetnost, da jih boš videl, največja. Seveda - na Slivnico, pravo čarovniško goro smo šli!

Z avtoceste smo se skozi Unec odpeljali do Cerknice. Parkirali smo pred sodiščem v centru mesta, od tam pa so nas noge z družinsko lahkotno hojo, primerno tudi za 4-letne otroke, po poldrugi uri pripeljale do vrha. Čarovnic na poti žal (oziroma na srečo otrok) nismo srečali. Najbrž smo bili zanje preglasni, pa so se nam raje umaknile v mir prijetnega gozda, po katerem vodi nezahtevna pot do vrha.

Smo pa na poti videli nekaj dokazov, da tu res živijo čarovnice. Največji in najbolj očiten dokaz je velikansko čarovniško letališče Jožefe Izpušnik. Res ga imajo! Sredi hriba so čarovnice izsekale velik del gozda, zemljišče pa zravnale, da lahko na njem z metlami varno vzletajo in pristajajo. Kar poglejte:

Drugi dokaz prisotnosti čarovnic, predvsem pa njihovih vragolij, je skakalnica, čez katero se čarovnice ponoči zaganjajo z metlami. Čez dan pa je uporabna tudi za leteče otroke:

Ja, taka je Cerknica, prav čarovniška. No, pa tudi pod njo je začarana dežela. Cerkniško jezero ima zamašek, ki ga nekdo (najbrž spet čarovnica) na vsake toliko časa odstrani, pa velik del jezera kar odteče. Tudi mi smo šli iskat ta zamašek, pa ga nismo našli. Še pes ga ni izvohal. Najbrž so ga čarovnice dobro skrile.

Na koncu nas je kip sredi Cerknice spomnil, zakaj se Cerkničani čarovnic ne bojijo, pa čeprav jim vse noči letajo nad strehami njihovih hiš. Imajo dobrega varuha, Martina Krpana, katerega moč razkazuje tudi skulptura na trgu, kjer nosi svojo kobilico. Martin Krpan je tudi najboljša razlaga ogromnih porcij hrane, ki smojih bili deležni v piceriji na Uncu. Najbrž merijo krožnike po Krpanovi lakoti ...

Pasji spomini

Danes sem šel malo brskat po forumu Zavetišča Horjul in našel objave o naši Heli. Prvi opis njenega karakterja iz zavetišča je tak:

"Postala je prava lumpa, kot se spodobi za njeno starost. Tujcev se še boji, ampak ne beži, pač pa se plazi in lula, kadar je v stiski. Sicer je glasna, za v blok najbrž malo preveč. Je v uničevalni fazi, navajamo jo na kletko. Pesjak seveda odpade. S psi in mački se razume, je pa karakter in ne pusti, da bi kdo pometal z njo - zna pošteno vrnit, če komu kaj takega na misel pade."

Primerjava danes: Še vedno zna biti prava lumpa, a na simpatičen način, da ji ne moreš zameriti za dlje kot za par minut. Tujcev se sploh ne boji, ljudi ima rada, strah pa ohranja pred neznanim prostorom in neznanimi psi. Potrebuje svoj čas, nato se novega prostora ali psa navadi. Še vedno se plazi in lula, kadar je v stiski - a je k sreči stisk zelo malo. Res zna biti glasna, za v blok najbrž malo preveč. Uničevalne faze pri nas doma sploh ni imela, na kletko je popolnoma navajena že od prvega dne prihoda k nam. Pesjak seveda odpade, ker je to pes za na navč. No, ali pa vsaj za ob kavč. S psi in mački se razume, če ji daš dovolj časa, da se z njimi spozna.

Potem sem bral naprej po forumu dopisovanje o Heli, razmišljanje o njej ... Zgodba se je razvijala, dokler se ni na forumu v četrtek, 20. 11. 2008, pojavil zadnji zapis šefice zavetišča. Besede so bile kratke, a tople: "Heli gre jutri v nov dom :)"

Ja, danes je točno eno leto, kar je Heli prvič stopila na naš vrt!