Pasji spomini

Danes sem šel malo brskat po forumu Zavetišča Horjul in našel objave o naši Heli. Prvi opis njenega karakterja iz zavetišča je tak:

"Postala je prava lumpa, kot se spodobi za njeno starost. Tujcev se še boji, ampak ne beži, pač pa se plazi in lula, kadar je v stiski. Sicer je glasna, za v blok najbrž malo preveč. Je v uničevalni fazi, navajamo jo na kletko. Pesjak seveda odpade. S psi in mački se razume, je pa karakter in ne pusti, da bi kdo pometal z njo - zna pošteno vrnit, če komu kaj takega na misel pade."

Primerjava danes: Še vedno zna biti prava lumpa, a na simpatičen način, da ji ne moreš zameriti za dlje kot za par minut. Tujcev se sploh ne boji, ljudi ima rada, strah pa ohranja pred neznanim prostorom in neznanimi psi. Potrebuje svoj čas, nato se novega prostora ali psa navadi. Še vedno se plazi in lula, kadar je v stiski - a je k sreči stisk zelo malo. Res zna biti glasna, za v blok najbrž malo preveč. Uničevalne faze pri nas doma sploh ni imela, na kletko je popolnoma navajena že od prvega dne prihoda k nam. Pesjak seveda odpade, ker je to pes za na navč. No, ali pa vsaj za ob kavč. S psi in mački se razume, če ji daš dovolj časa, da se z njimi spozna.

Potem sem bral naprej po forumu dopisovanje o Heli, razmišljanje o njej ... Zgodba se je razvijala, dokler se ni na forumu v četrtek, 20. 11. 2008, pojavil zadnji zapis šefice zavetišča. Besede so bile kratke, a tople: "Heli gre jutri v nov dom :)"

Ja, danes je točno eno leto, kar je Heli prvič stopila na naš vrt!

Eros

Nocoj sva bila na koncertu Erosa Ramazzottija v ljubljanski hali Tivoli. Prvič v življenju sva doživela koncert glasbenika, ki je v času nastopa prisoten na svetovnih glasbenih lestvicah. In prijalo je biti tam! Fantastičen oder, super glasba, romantično vzdušje. Pravi recept za negovanje zakona. Nomen est omen, ime je pomenljivo, saj je bil Erosov večer res nabit z erotiko.

Navdušila me je tudi logistika. Že 12 belih vlačilcev, parkiranih pred halo, je obljubljalo, da bo tehnike na odru in nad njim veliko. In obljuba je bila v predstavi, ki ni bila samo za ušesa, ampak tudi za oči, vsekakor izpolnjena. Res pa je k izpolnitvi pomagala tudi ogromna ekipa. Menda je v stalni ekipi 90 ljudi, ki se jim lokalno pridruži še 70 pomočnikov ... Z veseljem bi se kot prostovoljec javil za takega pomočnika na koncertu!

P.S.
Fotografija in video posnetek sta narejena z mobilnim telefonom poslovnega razreda Nokia E51. Žepni fotoaparat sem pustil doma, ker sem mislil, da na takem koncertu nimaš kaj slikati in snemati. No, zdaj mi je žal ...

Home

Home je ekološki film, ki ga priporočam vsem, ki vam ni vseeno.

Home je mega filmski projekt, posnet v HD tehniki, večinoma z letalskimi posnetki zemlje. Fotografija Yanna Arthusa - Bertranda je fantastična, zemlje tako lepe še nisem nikoli videl. Gledal sem ga na starem katodnem televizorju, in bil navdušen. Na HD LCD-ju bi zagotovo pozabil zapreti usta. Tudi spremljajoča glasba je odlična.

Home je film, ki ga je težko gledati. Zahteva energijo, čas in pozornost. Ni zabaven, ampak izobraževalen. Pripoved se odvija počasi, za marsikoga utrujajoče, a tako poteka z namenom.

Home razkriva, kako je človeški razvoj vplival na okolje.

Home je film, ki ga mora videti vsakdo. Ker prav vsak med nami lahko doprinese nekaj k temu, da bodo tudi naši otroci še lahko živeli na planetu, ki ga imenujemo Zemlja.

Home je film, ki ga lahko vidi vsakdo. Ker si ga lahko vsakdo brezplačno ogleda na internetu, brezplačno kupi posebno aplikacijo v Itunes trgovini, postane oboževalec na Facebooku ali na Twitterju ali si ogleda celoten film kar na You Tubu.

Njen prvi kanon

Združila sva finančne moči in ji kupila njen prvi fotoaparat. Nakup je bil zame povsem nova izkušnja. Res je, obožujem tehnologijo in elektronske igračke, a vedno sem jih gledal skozi svoje oči. Tokrat pa je šlo za žensko nakupovalno izkušnjo. In odprl se mi je povsem nov svet ...

Moj fotoaparat ima megapiksle, odprtost zaslonke, hitrost, material, ergonomijo. Seveda je črn. Njen mora imeti predvsem majhnost, dizajn in barvo. Barvo?! Nikoli v življenju pri fotoaparatu še nisem pomislil na barvo. Ona je. Šok!

Danes je novi fotoaparat, njen prvi, končno pri nas. Jaz sem izbral tehnično ustrezne naprave, ona je med njimi izbrala najlepšega. Hmmm ... Najlepšega? Lepote jaz pri fotoaparatu nikoli nisem videl. Ona je to videla. In zdaj, ko leži "kanon" na mizi, sem ponosen tudi jaz.

Zahvaljujoč njenim merilom leži pred mano zlat fotoaparat z zaobljenim, svetlečim kovinskim ohišjem, vrednim kakšnega Appla. Dovolj je majhen ter tanek, da lahkotno zdrsne v žep ali torbico. Dovolj je moden, da ga lahko brez sramu potegneš iz elegantne torbice na gala večeru.

Ko je fotoaparat iz Big Bangove spletne trgovine (tam je bil najcenejši) prišel domov, sem mislil, da je nakup končan. Kje pa! Enako zahteven je bil nakup ustrezne torbice. Tu je vajeti v celoti prevzela v svoje roke ona. Pol ure je stala v Big Bangu v Kranju pred torbicami in gledala. Na koncu je izbrala res dobro. Lepo, se reče po žensko ...

Takega nakupa tehnike še nikoli nisem doživel. Tehnični podatki so bili v drugem planu, prevladovala je estetska izkušnja. Pa mi je ta nakup prinesel zanimivo in prijetno izkušnjo. Nad rezultatom sem prijetno presenečen še sam. Predvsem pa paše videti njen nasmeh. Prvič je nasmejana ob nakupu tehničnega izdelka. In to je nepozaben dogodek!

Aja, žena me je toliko spravila v "dizajn feeling", da sem še jaz pozabil na vsaj osnovni tehnični podatek: njen kanon sliši na ime Canon Ixus 100 is.

Halloween

Halloween je brezzvezni praznik. Iz Amerike uvožena potrošniška oslarija, namenjena pospeševanju prodaje čarovniških izdelkov. Ja, najbrž je vse to res. Ampak je pa Halloween tudi dober razlog, da se ta večer vsako leto pri nas doma spremeni v ustvarjalno delavnico. In zato ta praznik priznavamo tudi mi. Zgolj, kar se buč tiče. Vsega ostalega, kar paše zraven, se pa ne gremo.

Slavnik

Med krompirjevimi počitnicami nama je z Ireno žal uspelo ujeti le en dan dopusta. K sreči pa smo ga znali izkoristiti. Pred domačo jesensko puščobnostjo smo pobegnili na Primorsko. Prvič smo želeli prilesti na Slavnik, prvi slovenski tisočak, gledano od Obale proti notranjosti.

Pot smo začeli v vasi Podgorje, kjer imajo ob igrišču sredi vasi veliko parkirišče, namenjeno predvsem izletnikom. Večji del časa smo hodili po prijetnem, svetlem gozdu. Ker v gozdu ni nizkega grmičevja, so si otroci lahko privoščili letanje po vsem gozdu, ne samo po poti. Uživali so v vlogah tajnih agentov, vojakov in pustolovcev.
Šele proti vrhu se gozd umakne travnikom.


Na vrhu smo se ustavili pri Tumovi koči na 1018 metrih nadmorske višine. Mi smo uživali v razgledu, pes pa v palici ...


Po malici iz nahrbtnika (koča je bila zaprta) smo se odpravili še na polurni sprehod do razgledne točke. Tam se ob čistem zraku vidi vse do Benetk.


Popoldan smo se vrnili do avtomobila in se odločili še za pozno kosilo v Kopru. Sprehod po lepo in okusno razsvetljenem mestu je izletu dal še piko na i.

Doma blizu raja

Včasih sem slabe volje, ker blizu naše stare hiše divja promet, se ustvarja hrup in kvari idilo domačega vrta. Pa sem potem vsakič znova spet hvaležen. Lokacija blizu mesta in blizu vasi zahteva kompromise, a prinaša prednosti.

Do mesta imam slabih 15 minut peš. Medtem, ko se drugi mučijo z iskanjem parkirnega mesta, mene noge parkirajo kamorkoli želim.

Do kanjona Kokre in gozda ob njem imam deset minut hoje. Včeraj popoldne smo si ta sprehod privoščili vsi. Le deset minut asfaltne ceste, pa si v gozdu, kjer te globoko v kanjonu spremlja šumenje Kokre. In kjer nas je sredi gozdne poti ustavila srna. Zadnja leta so se tako navadile ljudi, da jih sploh več ne moti, če greš mimo, le par metrov oddaljen od njih. Zmoti jih le še pes ob človeku. Ko zagledajo psa, se poženejo v dir.

Kako naj potem tarnam, če pa živim tako blizu raja? Deset minut peš, pa srečaš srno ...