Portorož

Danes smo bili v Portorožu. Tam smo srečali pravo poletje, čez 30 stopinj v zraku in vsaj 22 stopinj v vodi. In srečali smo gnečo, ki se je že bližala sezoni. Z Ireno sva si prisegla, da nas do jeseni sem ne bo več. Gneča, vročina brez sence, hrup, za vse to sva očitno postala prestara. Najine prave počitnice najdeva ob rekah, v hladni senci dreves, v miru krajev, ki jih turizem še ni ujel.

Tudi Heli najbrž ne bo imela nič proti taki odločitvi. Kljub vročini jo namreč nismo spravili v morje. To ni zanjo ...

Golica

Prvič v življenju smo bili danes vsi v družini na Golici. Super hrib za celodnevni spomladanski družinski izlet!

Kot pričakovano, je bilo planincev z enakimi načrti veliko. Ponekod smo zato hodili v hrib skorajda tako, kot v procesiji na Brezjah. A ker so planinci prijazni ljudje, je bilo tudi srečevanje prijetno in zabavno.

Nato smo zagledali naš cilj. Še precej oddaljen, a dovolj mikaven, da nam je dal energijo za nadaljevanje poti.

Tako smo grizli in sopihali naprej v hrib.

Naš prvi cilj je bila Koča na Golici.

Kljub gneči je osebju, ne vem sicer kako, uspelo hitro potešiti naše lačne želodce in nam tako dati dovolj energije za nadaljevanje poti navzgor, proti vrhu Golice. Pot je skorajda puščavska in kar sama, brez besed, pojasnjuje izvor besede Golica.

Koča na Golici je kmalu postala nekaj, na kar smo lahko gledali zviška.

Mi smo trmasto lezli naprej in uspešno dosegli cilj. Na vrhu nas je razveselil spomin na zimo ...

... omamil fantastičen razgled ...

... presenetil in navdušil pa nas je pilot jadralnega letala, ki je nekajkrat zaokrožil nad nami in nas prijazno pozdravil.

Ob spustu navzdol mi je oko ujelo vrsto "obcestnih kamnov", za katere sem hitro spoznal, da ločijo Slovenijo od Avstrije. Še ne tako dolgo nazaj je bila Evropa samo na drugi strani teh mejnih kamnov na Golici.

Čisto na koncu, na poti domov, smo nad Planino pod Golico odkrili še pravljični travnik narcis.

Nam je bilo lepo v tej naši Sloveniji? Če še ne poznaš odgovora, še enkrat poglej slike ...

Vojna zvezd v Cankarjevem domu

Kako peljati otroke, stare med 6 in 10 let, na koncert klasične glasbe, zagotoviti, da vmes ne bodo moteče glasni ali zaspali, in da jim bo po možnosti na koncu vse skupaj celo všeč? Odgovora na to vprašanje do danes nisem poznal.

Zdaj pa vem. Z Ireno sva šla danes na koncert simfonikov RTV Slovenija v Cankarjev dom. Igrali so filmsko glasbo, med drugim iz filmov Sedem veličastnih, Misija Nemogoče, Hercule Poirot, Zvezdne steze ... In zaigrali tudi naslovno temo Vojne Zvezd. Vojna Zvezd je na lestvici najpomembnejših stvari na svetu pri mojih dveh fantih na prvem mestu. Če je bila kdaj priložnost, da bi bili simfoniki otrokom všeč, je bila to zagotovo najboljša možnost.

Naslednjič torej vzamem s sabo oba fanta. Tole bi jima bilo zagotovo všeč:

Heli zna plavati!

Saj vem, menda znajo vsi psi plavati, a vseeno za našo psico nisem bil čisto prepričan ...

Živimo namreč blizu reke Kokre, zato ima dovolj priložnosti za vodna veselja. Pa od jeseni, odkar je z nami, še ni stopila v vodo. Morda je voda premrzla, morda se vode boji, morda pa ne zna plavati, mi je švigalo po glavi ... Do danes, ko smo končno spoznali resnico.

Na nedeljskem sprehodu smo bili spet ob reki. Pa je stala na bregu, namenoma spuščena z vrvice, če bi morda le šla v vodo ... Vodo je spet gledala od daleč, kazalo je, da bo spet tako, kot je vedno - nič vode. Kar naenkrat pa, kot bi jo nekaj pičilo, se je pognala z najvišjega dela brega, meter nad vodo, poletela dva metra daleč in "ČOF!" štrbunknila na najgloblji del reke. Skok je bil tako močan, da se je potopila. Mene je skoraj kap zadela, saj tega nisem pričakoval. Če bo že enkrat končno šla prvič v vodo, sem si predstavljal, da bo to počasi, previdno, centimeter za centimetrom, ne pa takle horuk!

Gledal sem v vodo. Kje je pes? Se bo utopila? Na srečo je bila njena glava takoj spet zunaj in prav lepo je zaplavala nazaj k bregu, se otresla in se obnašala, kot da ne bi naredila nič takega. O, zame pa to je bilo nekaj takega, nekaj zelo posebnega -Heli zna plavati! Spoznanje meseca!

Trogir

Iz Budve smo se začeli vračati nazaj domov, v Slovenijo. Da bi bila pot prijetnejša, smo jo razdelili na dva dneva, s spanjem v Trogirju.

To hrvaško mesto nas je prijetno presenetilo, pocrkljalo s toplim soncem na koščku obale, namenjenem samo nam, in razvedrilo na promenadi mesta.

Zabaval nas je lokalni mehanik, ki se je očitno naveličal vseh, ki so ga nenehno prosili za kakšen kos orodja, pa je že kar na vrata delavnice zapisal, da orodja ne posoja:

S sobotnim poležavanjem na soncu smo prijetno, umirjeno zaključili naše prvomajsko popotovanje. Od Trogirja nas je čakal samo še en dolg avtocestni skok do Kranja in tam domača postelja, prijetno postlana s spomini na lepa doživetja. Življenje je lepo!

Neum

Edino bosansko-hercegovsko obmorsko mesto. Njihov Portorož. Bencin in hrana po BiH cenah, kar pomeni - ugodno!

Budva

Črnogorski Portorož. Samo (in ne me ubiti zaradi tega) za odtenek lepši kot Portorož. Ker je ravno dovolj večji in ker ima bolj pravo morje.

Ker ima stari del mesta. Tisto torej, kar ponuja prijetne sprehode.

In ima seveda cel kup hotelov. Sodobnih, bleščečih, dragih.

In ima tudi svoj delež bogatašev.