Po petih dnevih lenarjenja v kampu smo se odločili za vstajenje. Konec je bilo ekološko prijaznih počitnic, saj smo spet enkrat vžgali motor našega zvestega scenica in po ovinkih odvijugali proti Tolminu. Dobre pol ure vožnje do Tolmina, nato pa navzgor, okrog 20 minut vožnje po makadamski cesti proti gorskemu raju. Nazadnje nas je ustavila zapornica in nad njo mogočni bunker, zgrajen po prvi svetovni vojni. Od tu so za gibanje so postale glavne naše noge. Skozi mir čudovite narave smo se odpravili po družini prijazni poti k izviru reke Tolminke. 
Navzgor smo lezli po mulatieri, pot je bila večinoma skalnata, potem pa smo naenkrat prišli na travnik med gorami. In tam, obkrožena s sivimi gorskimi mogotci, izvira Tolminka, ki se tu objema s travnikom; ta hvaležno pije svoje življenje iz izvira Tolminke.
Tam zgoraj, tik ob izviru, kjer je svoje življenje našlo prijazno drevo, smo si v senci njegove krošnje privoščili prav kičasto malico. Bili smo v raju, povsod okrog nas samo narava. Nepozabno!
Po sanjski malici smo šli naprej. Določili smo si krožno pot, izvir Tolminke je bil nekako na sredini kroga, zdaj pa je bil čas, da se spopademo še z drugo polovico današnjega izleta.
Končno smo prišli do glavne atrakcije našega izleta - ročne žičnice. Prebrali smo, da na sto čaka, kaj je to, pa si nismo predstavljali vs edo trenutka, ko smo jo uzrli. Potem smo se samo še spogledali in si rekli - seveda, ročna žičnica, točno to je ta zadeva!
Na koncu nas je pot pripeljala še do spominske cerkvice na Javorci, ki so jo med prvo svetovno vojno zgradili avstroogrski vojaki v spomin na kolege, padle v boju. Cerkev je v celoti narejena iz lesa in je zaradi pomanjkanja denarja že skoraj propadla, pa so jo navsezadnje le uspeli obnoviti.
Vsekakor je bil ta dan, kar se doživetij tiče, zame vrhunec letošnjega poletnega dopusta. Slovenija je res čudovita dežela!
