Ferrara gostincev

V italijanskih mestih imam veliko raje kot galerije njihove slaščičarne, kavarne in trgovinice z živili. Dokler denarja ne bom imel viška, se bom moral žal tovrstnim kavarnam odreči, sladoledu in picam pa nikakor ne.

Ferrara bogatih

Nekateri so bili v Ferrari zelo bogati. In nekateri med temi zelo bogatimi so hoteli, da se to njihovo bogastvo vidi že od daleč. Tako si je ena družina zgradila celo palačo in jo, čeprav sredi mesta, obdala z obrambnim vodnim jarkom. Spet nekdo drug pa si je z nenavadnim pročeljem hiše zagovoril nesmrtno ime te zgradbe, ki jo poznamo kot Palazzo dei Diamanti. Diamante predstavlja 8.500 "diamantnih" izboklin.

Ferrara za otroke

Do starega mestnega jedra smo od parkirišča za avtodome potrebovali dobrih pet minut pešačenja. Mesto je razpoznavno po hišah s pročelji iz rdečih opek, srednjeveških ulicah in šoli slikarstva.

Za tele stopnice sem modroval, da so nekdaj ob nedeljah po njih dol med množico sestopale dame v vzdihe vzbujajočih oblekah. Čez uro, ko smo šli spet mimo, smo po rižu na tleh ugotovili, da se danes zagotovo dogaja prav to - neveste se ob sobotah spuščajo po stopnicah med svate.

Ko potuješ z otroki, ti tega dejstva ni treba upoštevati. Samo, potem se vsak dan skregaš. Zato je pot pametno prilagoditi očem najmlajših. Tako se potem zgodi, da odkriješ znamenitosti, ki to niso, pa bi zaradi otrok morale biti. Pri teh vratih sem denimo modro ugotovil, da so to prva masažna vrata. Fanta sta mojo trditev takoj preverila v praksi. In ugotovila, da imam prav. Res je drgnjenje ob ta vrata zmasiralo hrbet! In zakaj se masažni čepi na vratih ne premikajo? Samo zato, ker takrat še niso poznali elektrike ...

Sledila je še demonstracija pobega iz srednjeveškega zapora s skokom z okna na ulico. Pobeg se je končal z zmagoslavnim telefonskim klicem.

Jutro v Ferrari

Kakšna noč! Sladko sem spal, in se prebudil z nasmehom blaženega. Prva noč v avtodomu. Pa sem jo le dočakal! Čeprav sem spal na pogradu, namenjenem predvsem otrokom (dva od treh otrok sta bila tudi vse naslednje dni z mamico na zakonski postelji nad vozniško kabino), rahlo skrčen, sem bil srečen. Moja sanjska pot se je dogajala! Ko sem tako nekaj minut blažen z vsemi čutili dojemal našo gajbico, so se nežno prebudili še ostali.

Pripravljeni, pozor, gremo!

Danes je dan za pakiranje. Prvič nismo cunj spravljali v potovalke, ampak smo jih samo zlagali na kup ter nosili v avtodom. Pa je vseeno trajalo dlje, kot smo mislili. Saj je enostavno, samo ne prvič, ko še ne razumeš zasnove gajbice in predolgo razmišljaš, v kateri predal bi dal kaj. Naslednjič bo zagotovo šlo hitreje.

Še zadnjič preverimo, če imamo vse, in gremo. Po stari cesti iz Kranja do Ljubljane, nato na avtocesto in 100 na uro proti Trstu, Benetkam in naprej. Do kam, še ne vemo. Vmes razmišljam, če smo kaj pozabili. Je možno, da smo pomislili na vse? Seveda ne. Seveda smo nekaj pozabili. Saj vsakič nekaj pozabimo. Tokrat je spoznanje kar bolelo. Pozabil sem svojega vodiča, knjigo, ki sem jo kupil že februarja na internetu. Camperstop Europe (http://camperstop.facilemedia.nl/), seznam parkirišč za avtodome po Evropi, z opisi, cenami in GPS koordinatami. Kje bomo torej zdaj spali? K sreči prijatelji odidejo čez nekaj ur za nami. Pokličemo in mimogrede se ustavijo pri nas doma ter vzamejo knjigo.

Sončni zahod ujamemo na avtocesti. Iz gajbice, kjer se sedi visoko, ga doživimo na nov način.

Po nekaj urah vožnje imamo dovolj. In pade odločitev, da bomo prvo noč prespali v Ferrari. Camperstop nas prek GPS koordinat usmeri na parkirišče za avtodome. Prvič ga doživimo. Tam je vsaj sto avtodomov! In kmalu ugotovimo, da je parkirišče tik ob starem mestnem jedru. Ker je pozno, se ga "dotakneva" samo s Filipom. Nato gremo spat. Čaka naš naša prva noč v gajbici. Super noč!

Prvi okus po drugačnem potovanju

Dolga leta je tlela želja in se na prelomu v leto 2008 razvnela: pojdimo na prvomajsko potovanje z avtodomom. Prvič. Pa smo šli. Najprej jaz in Filip v Celje. Tja s scenicom, nazaj z gajbico. Prvič.

Prvi vtis se je izoblikoval med potjo skozi Tuhinjsko dolino proti Kranju. Na prvi vožnji avtodoma. Ojej, kot bi bil Ribnčan. Vse je škripalo in se majalo. Slišal sem vsako posodo, vsako žlico, vsak kozarec. Avtodom je velik. Gajba. In nikamor ne gre. Na srečo. Hitreje, kot zmore njegovih skromnih 90 konjičev, itak ne bi upal. Oči vseskozi v prijetno velikih vzvratnih ogledalih. Sem šel preveč k desnemu robu ceste in se bom zvrnil? Sem šel preveč do sredinske črte in bom odtrgal ogledalo nasproti vozečega avta? Kako naj ga spravim čez ovinek? Veliko misli, velika koncentracija. A želja po drugačnem potovanju premaguje vse strahove. Zmogel bom! Šli bomo!

Poldruga ura vožnje, pa je avtodom na domačem dvorišču. Kakšen prizor! Ko bi vsaj vsi sosedje, vsi znanci šli mimo in me videli. Kot petelin sem se sprehajal okrog gajbice. Ponosen, da sem jo znal pripeljati v Kranj. Navdušen, da me bo odpeljala v svet.

Gajbica, naslednjih 10 dni boš naš dom! In čutim, da bo to prijeten dom. Odločil sem se, da bo lepo. In zato tudi bo lepo!

Za nadaljevanje zgodbe iz Italije čisto spodaj levo klikni na gumb "Novejša objava."

Ljubezen

Tiho sva stala sredi gozda. Sama. Imela sva drug drugega in zato sva imela vse. V njenih očeh je bil ves svet. V njenem dihanju Življenje. V njenih gibih usklajeno delovanje vse narave. Ker sem bil z njo, sem imel vse. Bog, samo da bi trajalo …

Težav nikjer. Barve tako lepe, da so bile že kičaste. Vse tako lepo. Življenje tako zelo lepo!

Ničesar nisem potreboval. Še poljuba ne. Zadostovala je njena bližina. Biti z njo. Biti z Ljubeznijo. Bog, samo da bi trajalo …

Dragi moji, take misli vam privoščim zdaj, ko je pomlad končno z nami. Ljubezen ob njej, ob njem. Ljubezen vam privoščim, pa bomo imeli vse, kar je res pomembno!