Konec novembra, Dunaj že novoletno okrašen. Sprehod po prijetnih ulicah, a skozi mrzel večerni zrak, ki te kar vleče v toplo zavetje hotela, po katerem cel svet pozna okusne torte. Pa se spomniš na stanje na TRR in greš kar lepo naprej po ulici ...
Ojej, ojej, že več kot mesec dni je, kar sem zadnjič obesil sem kakšno slikico. Pa toliko se jih je nabralo. A kaj, ko mi je čas ušel iz vajeti, bezlja in divja povsod naokrog, samo pri meni noče obstati. Tako ostaja samo želja, da bi spet kaj objavil, in ta želja šteje dneve, tedne, upa, a ne postane resničnost.
Ojej, ojej, moje slikice, kdaj vam bom uspel dati zraka in sveta? Zdržite še malo, saj bo prišel dan, ko to tale blog spet živ. Res, prišel bo ta dan ...
Fenomenalno mesto. Predvsem zaradi ljudi. Iz vsega sveta so, in največji užitek so mi bile vožnje s podzemno, kjer sem jih lahko opazoval. Kako so oblečeni, kako se pogovarjajo. Cel svet v istem vagonu. Nad podzemno pa čudovita arhitektura. Mesto, vredno sprehoda. Samo - zajtrk je bil pa malce čuden ...
Lahko noč, je še rekel, in tudi on zaspal, nežno varujoč svojo sestrico. Kako lepo je, ko imaš v hiši otroka, še lepše, ko jih imaš več. In čudovito je, ko punčka najde pri svojem bratu varno zavetje. Za to pa imajo večje brate!
To so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih karakterjev, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov. To so dnevi dveh plač, a pogostejših ločitev, luksuznih hiš, a uničenih domov. To so dnevi hitrih potovanj, večkratnih plenic, moralnosti, ki se lahko zavrže, enodnevnih predstav, pretežkih teles.
Pomnite: preživite nekaj časa z vam dragimi, ker oni ne bodo tu večno.
Pomnite: recite kakšno prijazno besedo tistemu, ki vas gleda s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj odrasla in odšla. Spomnite se, da ste topel objem tistemu zraven vas, ker je to edino imetje, ki ga lahko daste s svojim srcem, a ne stane niti pare.