Predlog za izlet: Kanin in Rombon

Za tole pot je potrebna odlična telesna pripravljenost, poleti pa tudi poln nahrbtnik vode in hrane, saj od Kanina do cilja ni niti ene koče. 

Zaradi zahtevnosti naj te ne bo sram prvi del vzpona izvesti s pomočjo gondole na vrh Kanina. Izhodišče je torej parkirišče pri spodnji postaji kaninske žičnice. 

Na vrhu se ti ponudita dve možnosti: krožna pot od zgornje postaje žičnice na vrh Kanina in nazaj do žičnice, potem pa še dolga pot s Kanina na Rombon in z njega spust nazaj v Bovec oziroma do izhodišča pri spodnji postaji kaninske žičnice. Najlažje gre seveda v dveh dnevih, en dan samo Kanin, drug dan pa do Rombona in dol do izhodišča. 

Ferata Prestreljenik.

Avgusta se je, vrhuncu sezone primerno, na poti do vrha Kanina trlo pohodnikov - tako izkušenih in dobro opremljenih kot tistih, ki jih lahko samo nejeverno pogledaš, saj so pripravljeni tako, kot bi šli okoli Blejskega jezera, ne pa v visokogorje. 

Prestreljeniško okno.

Vrh Kanina je bil zaseden kot cerkev v nedeljo pri maši.

Vreme se je hitro spreminjalo od toplega sončnega do mrzlega meglenega.

Od zgornje postaje kaninske žičnice proti Rombonu se pa "scena" povsem spremeni. 

Vsi pohodniki ostanejo v varnem zavetju Kanina, tako da proti Rombonu ostaneš sam s sabo, naravo, vedno bolj utrujenimi nogami in žejnimi usti. Pot je dolga, zato je treba začeti res zgodaj.

Mir in tišina skupaj z razgledi vseeno odtehtajo vse napore. Lepa si, Slovenija!

Korzika (trinajsti dan): gorski jezeri Melu in Capitellu

Lac de Melo.

Trinajsti dan najinega potepanja po Korziki nama je spet razveselil duši z lepotami gorskega sveta. Po dolini reke Restonice sva se po ozki cesti zapeljala tako visoko, kot je šlo, od tam pa zagrizla v hribe do dveh prelepih gorskih jezer. Le malokdaj sem v hribih videl tako lepo jezero kot danes!

Gorske koče na Korziki so pogosto bolj bari kot pa koče ...

Najprej naju je pot vodila do jezera Melo (Lac de Melo), nato pa naju je stezica ob obali tega lepega jezera peljala naprej, navzgor, kjer se je nekje skrivalo še drugo, baje še lepše jezero.

Pogled na Lac de Melo na poti navzgor do drugega jezera.

In res, drugo, višje ležeče jezero Lac de Capitello je še večji biser narave! Joj, kako je to lepo!

Lac de Capitello.

Voda, ukleščena med hribe: Capitello.

Za pojest lepo!

Čiste hoje se je nabralo za pet ur in pol, klanci pa so nama prinesli dobrih tisoč metrov višinske razlike. Če obiščeš samo obe jezeri, je poti in višincev precej manj, ampak midva sva zagrizla še višje, tako daleč, kot je varno šlo, da sva uspela pogledati še na drugo stran hribov.

Do tjale gor greva, do tiste razpoke na sredini, kjer bova lahko pogledala na drugo stran!

Pogled na drugo stran je bil vreden vzpona!
 

Vsak meter je bil zaradi prelepih razgledov še kako vreden truda! Sva si pa po končani poti še kako zaslužila tudi osvežitev v reki Restonici, ki se nama je prijazno ponudila čisto ob cesti, ob vračanju z avtom nazaj v dolino. 

Osvežujoča nagrada za planinca: reka Restonica.

Korzika (deseti dan): Punta di a Vacca Morta, Cascade de Piscia di Ghjaddu, Col de Bavella

Punta di a Vacca Morta.

Po včerajšnjem potepanju po prelepih obalah južnega dela Korzike se je spodobilo, da si spet malo odpočijeva od morja in si privoščiva lepote korziških hribov. Tako so naju lepe, ovinkaste ceste z morja zapeljale v notranjost. Preden pa se sprehodimo po današnjih hribih, še kratka misel o vožnji po korziških cestah. Te so res uživaške, kar po drugi strani pomeni, da mora biti voznik ves čas zbran in spočit. Ceste so lepe, vendar ozke in ovinkaste. Pameten turist se bo po njih peljal počasi, tako zaradi varnosti kot zaradi razgledovanja po okolici. Domačini, ki so se na teh ovinkih tako rekoč rodili, se peljejo seveda povsem drugače. Ovinke pobirajo hitro, pa naj si bodo za volanom starega podrtega fiata, belega kombija ali kar tovornjaka. Da bomo vsi na teh cestah srečni, je najpametnejša sledeča taktika; kadarkoli v vzvratnem ogledalu  zagledaš hitro bližajoče se vozilo domačina, mu takoj, ko bo mogoče, omogoči, da te bo lahko prehitel. Domačin bo zadovoljen, turist pa bo spet lahko brez stresa užival v vožnji.

Današnja pot: Punta di a Vacca Morta, Cascade de Piscia di Ghjaddu in Col de Bavella.

S tako taktiko sva se po Korziki prevažala midva in tako sva prispela tudi do vznožja najinega današnjega prvega vzpona. Punta di a Vacca Morta ima zelo, ampak res zelo zanimivo ime: Hrib mrtve krave. Gre za nezahteven vzpon, kjer krožna pot zahteva 1h 40 min hoje, na kateri premagaš 265 višinskih metrov. 

Zanimiva pot skozi gozd na Mrtvo kravo.

Na vrhu Mrtve krave: Punta di a Vacca Morta.

Drevesa si zaslužijo vse spoštovanje in občudovanje.

Ker na poti do Mrtve krave ni nobene vode, sva si za naslednji današnji cilj seveda izbrala nekaj z več vode - slap Cascade de Piscia di Ghjaddu. Tudi ta pohod ni zahteven, celotna pot do razgledne točke nad slapom in nazaj do izhodišča zahteva poldrugo uro hoje in 150 višinskih metrov vzpona. 

Tudi na tej poti oči navduši igra narave s prepletanjem dreves in zanimivih skal.

V času najinega obiska je bil zaradi nevarnosti žal zadnji del poti do slapu zaprt, tako da sva si ga lahko ogledala le od daleč. 

Cascade de Piscia di Ghjaddu.

Zadnji, tretji naravni izziv današnjega dne je bil še en vrh. Z avtom sva se ustavila na prelazu Col de Bavella in od tam na poldrugo uro dolgo krožno pot do razgledne točke pod vrhom Punta Bigornu. Spet sva bila nagrajena s prelepo naravo in krasnim razgledom, ki naju je spet spomnil na to, da je Korzika pravzaprav gora, ki raste iz morja. 

Mogočne skale nad Bavello.

Col de Bavella: krasno drevo blizu parkirišča na vrhu prelaza.

Col de Bavella: kipec device Marije. 

Col de Bavella: le minuto hoje od ceste čez prelaz si sredi neokrnjene narave. 

Korzika (četrti dan): Monte Cinto in Asco

Monte Cinto: pogled z vrha.

Na hrvaški obali so nas v kampih zjutraj, tik preden se je začel delati dan, zbujali pijani "zombiji", ki so se glasno vračali z nočnih zabav. Tokrat pa sva bila midva tista "zombija", ki sta se sicer trezna, a precej krmežljava, tik pred sončnim vzhodom trudila čim bolj tiho in neopazno oditi iz kampa Cabanella. Današnji cilj je bil Monte Cinto - korziški "Triglav", in tako kot za osvojitev ponosa naših hribov je tudi za korziškega velikana najbolj varno začeti čim bolj zgodaj. 

Sončni vzhod na parkirišču smučišča Haute Asco.

Monte Cinto je torej to, kar je za nas Triglav. Vzpenja se 2.706 metrov nad prelepimi obalami Korzike. Midva sva se iz kampa z avtom odpeljala do velikega parkirišča na majhnem smučišču Haute Asco na nadmorski višini 1.450 metrov. Cesta do sem je primerna tudi za kolesarske navdušence nad klanci.

Pot najprej vodi skozi očem prijazen gozd ...

... kmalu pa se drevesa umaknejo lepim skalam, med katerimi te pozdravi ledeno hladna voda.

Kljub zgodnji uri na parkirišču nisva bila edina, na poti proti vrhu pa sva srečevala predvsem tiste, ki so hodili po slavni korziški planinski transverzali GR20. 

GR20: transverzala po Korziki od severa do juga. 

Oprtani s precej težjimi nahrbtniki kot midva so s počasnejšim korakom že od daleč dali vedeti, da je za njimi že veliko kilometrov, pred njimi pa prav tako še več dni hoje. Vsekakor naju je GR20 zamikala in upam, da nama bo nekoč usojeno, da jo prehodiva tudi midva. 

Nad gozdno mejo.

Na vrhu je bilo precej manj ljudi, kot na Triglavu, pa še prostora je več, tako da se lahko sprostiš in uživaš v razgledu in miru. 

Monte Cinto: na vrhu. 

Monte Cinto je od naju zahteval dobrih osem ur hoje (do vrha in nazaj), na kateri sva premagala 13 km razdalje in 1.700 višinskih metrov. Kdor je že bil na Triglavu, bo Monte Cinto zmogel brez težav, saj je pot tehnično precej lažja in krajša. Ves čas pa razvaja z lepimi razgledi, zato sva se do avta vrnila vsa nasmejana.

Skalno kraljestvo.

Na prelazu, kjer počivajo pohodniki po GR20.

Voda, ujeta med skale.

Nižje ko greš, več je spet zelenja. 

Vooodaaa!

Monte Cinto: dobrih osem ur hoje (iz Haute Asco do vrha in nazaj), 13 km razdalje, 1.700 višincev.

Na poti z avtomobilom nazaj v kamp Cabanella sva se ustavila še v dolini Asco in si privoščila osvežujoče kopanje v prelepi reki. 

Asco: soteska tik ob cesti.

Prelepa reka!

Redne spremljevalke cest na Korziki: svobodne krave, ki ne poznajo ograj. 

Po vrnitvi v kamp Cabanella sva si privoščila zasluženo kosilo, noč pa sva namesto v šotoru preživela v drevesni hoški sredi kampa, še malo bližje zvezdam :)

Hotel drevesna hiška v kampu Cabanella.