Robanov kot

Po dopoldanskem vzponu na Raduho smo se potrudili sprehoditi se še v Robanov kot. Ni ravno blizu Kranja, zato se splača Raduho in Robanov kot "obdelati" v istem dnevu. Glavna razlika je ta, da na Raduhi gledaš lepe razglede navzdol, v Robanovem kotu pa gledaš naravnost okoli sebe in navzgor.

Tudi Robanov kot je prava paša za oči. Vse, kar zahteva od nas, pa je sprehod po nogam povsem nezahtevni poti. Tako da za večino ni nobenega izgovora, da se ne bi kdaj sprehodili tudi tu.

Takole nas je pa zvečer v slovo pozdravljal dopoldanski cilj - Raduha:

Raduha

Dvatisočaki imajo svoj čar. Saj se fizično nič ne spremeni, ko iz 1999 prideš na 2001 meter nad morjem, a je vseeno občutek, ko stojiš na vrhu dvatisočaka, drugačen. Dober. 

Ker v mojem otroštvu z družino nismo hodili v hribe, sem dolgo celo mislil,da so dvatisočaki samo za ta hude alpiniste. Pa imamo v Sloveniji cel kup "šolskih" dvatisočakov, primernih za vsakega zdravega človeka s pravilno obutvijo in nekaj kondicije.

Taka, nezahtevna, je tudi Raduha. Samo hoditi moraš, prestavljati nogo pred nogo, dokler ne prideš na vrh. Pa seveda ves čas uživati v lepotah narave okrog tebe in čudoviti igri oblakov na nebu.

Najlepše je vedno seveda na vrhu, ob zasluženem počitku, nagrajenem z izjemnim razgledom.

Pa tudi spust z Raduhe je lep, razgleden.

Ker Raduha ni zahtevna, je pa dovolj daleč od Kranja, bi bil greh, če se popoldan po vrnitvi z gore ne bi zapeljali še do bližnjega Robanovega kota.   

Ljubljanski maraton

S trinajstico v številki in nasmehom na obrazu sem pretekel enaindvajsetico na ljubljanskem maratonu. Lep dan je bil!

Košenjak

Uh, tale hrib je pa daleč od Kranja! Ampak, ker je na seznamu v knjigi Z otroki v gore, in ker bomo v tej knjigi obiskali vse cilje, smo se zapeljali tudi do do Dravograda. In si ga pogledali od zgoraj, s Košenjaka. Povsem nezahteven, a zdaj končno osvojen hrib!

Okrešelj

Okrešelj je za marsikoga morda manj znani cilj na precej bolj znani poti, ki v Logarski dolini vodi mimo slapa Rinka. Ja, tega pa poznate, kajne?

Če si že prišel v Logarsko dolino, sploh pa če si prišel do slapa Rinka, vsekakor potegni še do Okrešlja. Ni daleč in ni težko. Je pa lepo.  

Slap Rinka s perspektive, ki si jo privošči le redkokdo:

Živa narava objema neživo:

Razgledi pod vrhom:

Pasja radost:

Grmada nad Ortnekom

Od Grmade nad Ortnekom nismo pričakovali veliko. Potem se je pa začela čarobna igra svetlobe in meglic in nas nenadoma prestavila v čudoviti čarobni svet nepredvidljive narave. Bilo je prelepo, da bi znal opisat z besedami!

Upajoč, da boste tudi vi ujeli tak dan, vam obisk seveda priporočam.

 

Če jo iščeš, je Grmada tukaj:

Varšava

Ko imaš na službeni poti uro časa zase, je sprehod vedno prava odločitev.

Donačka gora

Donačka gora je eden zadnjih hribov na vzhodu Karavank. Z 884 metri nadmorske višine fizično ne predstavlja kakega hudega izziva kar se tiče hoje. Večji izziv je za Gorenjca pot do nje. Zato smo jo dolgo "šparali", a danes je prišel čas, da naredimo kljukico v knjigi še tukaj. Knjigi? Ja, naša zvesta družinska spremljevalka je knjiga Z otroki v gore in pred leti, ko smo jo dobili, smo se odločili, da bomo osvojili vse vrhove v tej knjigi. Do sedaj nam še nikoli ni bilo žal :)

Na vrhu smo bili poplačani s krasnim razgledom:

Po spustu smo se v dolini povsem nenačrtovano ustavili še v muzeju na prostem v Rogatcu. In to ravno na dnevu odprtih vrat! Čakali so nas krasni ljudje, zanimive delavnice in nepozabna izkušnja. Hvala vam, dobri ljudje iz muzeja!