Montmartre je hrib, ki se dviga 130 metrov nad Parizom. Tu menda živijo predvsem umetniki. Meni so poslovni partnerji, s katerimi sem bil danes prvič v življenju v Parizu, kot stari poznavalci tega velemesta predlagali, naj po zaključenem službenem delu tu gori počakamo na večerni let aviona. Zamenjati hladno letališko čakalnico za topel pariški zrak, ki se je, čeprav smo februarja, segrel na neverjetnih 20 stopinj, se je izkazalo za odlično idejo. Martinčkali smo se na prijetnem soncu, jaz pa sem predvsem užival ob pogledu na ljudi. Tako doživiš pravi utrip mesta, ne pa v muzejih in galerijah.
Morda še nekaj besed o Francozih, kot sem jih doživel ob mojem prvem obisku Pariza. Najbolj na kratko rečeno: všeč so mi! Zgovorni, prijazni, veseli. Prijetna mi je bila izkušnja, ko smo ob 20:00 prišli na večerjo v eno od restavracij. Bila je napol prazna, kar se mi je za večerno uro v četrtek, ko je zjutraj nov delovni dan, zdelo povsem normalno. Ampak, ob 21:00 je bila ta ista restavracija nabito polna! Velika večina ljudi je bila v skupinah po najmanj štiri ljudi, vsi so si privoščili obilne večerje z velikimi zrezki, gostilno pa je napolnilo glasno, veselo govorjenje prijateljev, ki je restavraciji dalo podobo kakšnega prijetnega puba. Ljudje so se veselili življenja in ga predvsem delili s prijatelji. Pa kaj, če je zjutraj služba. Pravi Francoz zraven mene mi je pojasnil, da so Francozi pač navajeni spati po zgolj 6 ur na noč. Življenje je prekratko, da bi ga zapravljal doma, je še dodal, in misel zaokrožil v kratko, a lepo resnico: "Joie de vivre!", kar pomeni nekaj v smislu "uživaj življenje". In prav imajo. Ob tem je zanimivo, da jih taka "take it easy" filozofija v zgodovini ni prikrajšala za razvoj, saj so bili kljub ljubezni do uživanja življenja Francozi vedno v samem vrhu držav, ki vodijo razvoj celotnega sveta. Vsekakor upam, da se bom njihovega "Joie de vivre" znal nalesti in ga prenesti tudi v življenje v Sloveniji!
Kranj je bil danes, na slovenski kulturni praznik, drugačen. Lepši. Tak, kot bi moral biti vsak dan - poln življenja, poln ljudi. 
Današnji sončni dan nas je z napovedjo temperatur tja do 18 stopinj nad ničlo zvabil v hribe. Tokrat smo si izbrali Ratitovec. Navzgor smo šli po osojni strani, kar nam je bilo kmalu žal, saj smo hodili po čistem ledu. Pot je bila zato dolga in naporna.
No, na vrhu smo bili za trud poplačani s težko pričakovano malico na prijaznem soncu. Navzdol smo šli po prisojni strani, kjer ni bilo nobenega ledu in je bila zato pot taka, kot smo si jo želeli - prijetna.
