Siilvestrska večerja

Tradicijo je vredno negovati. In tako smo se tudi od leta 2010 slovesno poslovili na zdaj že tradicioonalni lokaciji - pri naših prijateljih. Zame je bil najlepši del silvestrovanja zagotovo njihova miza oziroma tisto, kar so dali na mizo :)

Silvestrsko drsanje

Ledena dvorana na Zlatem polju v Kranju je pogosto na naslovnicah lokalnih časopisov zaradi neurejenih papirjev. Vseeno pa nam omogoča obilico veselja, včasih celo brezplačnega. Še več, obeta se nam tudi prvo praznovanje rojstnega dne enega naših prijateljev, ki bo potekalo kar tukaj, na ledu!

Torta za Dašo

Irenino darilo za mojo sestro.

Grad Žovnek

Grad Žovnek, oziroma kar je še ostalo od njega, stoji nad Žovneškim jezerom. Kaj, kje?! Ne eno ne drugo ne bi povezal s Slovenijo, če ne bi imel prijateljev, ki so se preselili tja blizu. Pa so nas spravili sem gor, kjer smo s presenečenjem prebrali, da je bil to eden od gradov mogočnih Celjskih grofov. Še več, prav Žovneška gospoda je tista, ki je kasneje dobila ime Celjski grofi.

Ruševine tega ne razkrijejo, risba pa - grad Žovnek je bil nekdaj velik in mogočen grad. In za povrhu še naš, slovenski!

Noč čarovnic

Rajski pristan v Ankaranu

Kratek vikend na slovenski obali lahko prinese človeški duši veliko miru ...

Sečoveljske soline

Sram me je priznati, da sem potreboval celih 35 let, da sem prvič stopil na Sečoveljske soline. Še bolj pa mi je žal, da sem skoraj polovico svojega celotnega življenja živel brez vedenja o tem, kaj je dobra sol in kaj slaba sol. Šele zdaj vem za solni cvet in šele zdaj se je ta biser narave znašel na obveznem delu našega vsakdanjega jedilnika.

Ne veš, o čem govorim? Potem moraš nujno čim prej obiskati Sečoveljske soline!

Krkavče

Kadar gremo na slovensko obalo, gre velika večina Slovencev k morju. Primorska je pač morje. Pa to sploh ni res! Če hočeš, je lahko veliko lepše v zaledju, v starih, tihih vaseh, razstresenih po gričevju.

Krkavče so ena takih vasi. Do njih prideš, če tik pred mejo s Hravško ob Dragonji, tako blizu, da lahko pomahaš policistu, zaviješ levo in se vzpneš po klancih kakih 150 metrov višje. Tako prideš do Krkavč, mirne, prijetne vasi, kjer te, popolnega tujca, vsak lepo pozdravi in se s tabo hitro zaplete v pogovor.

V turističnih vodičih Krkavče najdeš zaradi Krkavškega menhirja - spomenika, ki so ga naši predhodniki postali že davno, preden je na svet prijokal Jezus. V mojem srcu pa Krkavče najdeš zaradi domačnosti, prijaznosti, ki sem jo našel tam zgoraj.

Vremščica

Vremščica je prijazna in položna, tudi za otroke nezahtevna gora nasproti Nanosa, ena zadnjih, preden se Slovenija spusti v morje.

Ob našem obisku (pa verjamem, da je tako še marsikdaj) smo na njej našli blaženi mir. Najbrž tudi zato, ker na vrhu ni nobenen koče. Hrano in pijačo smo torej potegnili iz nahrtnika in si privoščili odlično malico sredi rajske tišine.

Jesenski sprehod po Benetkah

Benetke so lepe v vsakem letnem času - razen takrat, ko je v njih nepopisna gneča. Jesen je kar prava za obisk, saj je vreme še dovolj prijazno, kolon turistov pa je že manj. Seveda pa to ne pomeni, da je mesto ob in na vodi prazno. Še vedno se vrvež stopnjuje z vsakim metrov bližje osrednjemu trgu. A se da preživeti.

Ko prideš v Benetke prvič, jih vidiš drugače kot kasneje, ko se vanje vračaš. Prvič te prevzamejo "generalije", kasneje opaziš podrobnosti, mimo katerih si šel prvič tako, kot da jih ni. Sem spada denimo prometni znak "prepovedano parkiranje", ki visi nad vodo in prepoveduje privezovanje čolnov. Ali pa gondoljer, ki tudi v službi klepeta po telefonu. Ali pa natakar, za katerega šele zdaj opaziš, da je oblečen lepše kot jaz za v Cankarjev dom ...

Skratka, Benetke so kraj, kamor se spača ne samo priti, ampak prihajati. Ne sicer ravno vsako leto, enkrat v desetletju pa.

Krnsko jezero

Nimam kaj uničevati zaslona z besedami. Slike povedo veliko. Za še več moraš pa preprosto iti tja. Če zmore vso pot 5-letni otrok sam, brez pomoči, potem zmoreš tudi ti, kajne?

Na poti pa srečaš tole reč. Meter je. In kaj meri? Višino zapadlega snega v aprilu v posameznem letu. Vsako leto ima svojo leseno tablico. Tista na vrhu je iz aprila 2009. Nastavljena je pri 350 centimetrih!

Izvir Soče

Ko prisopihaš čez Vršič, ni boljše osvežitve kot požirek vode iz izvira Soče. Mi smo splezali kar v izvir.

Korita Mlinarice

Če z Gorenjske na Primorsko skočiš čez Vršič, te na "drugi strani" najprej čaka izvir Soče, nato pa ob cesti še tabla, ki čez viseči most vabi naprej h koritom Mlinarice. No, pravzaprav h pogledu na korita. Sama korita so namreč zaradi zahtevnosti dostopna samo za strokovnjake, za druge pa je pet minut peš hoje od ceste zgrajena razgledna ploščad, ki ponuja pogled na izjemno ozko in globoko "razpoko", na dnu katere teče Mlinarica. Nekam pohlevna reka, a videz vara, saj je s svojo vztrajnostjo globoko navzdol prerezala ogromne skalne gmote. Seveda pa je za to potrebovala dolga tisočletja.

Slemenova špica

Vau! Kakšna narava! Pravi raj na zemlji, kjer smo doživeli popoln dan.

Vse, kar potrebuješ, je avto, da te spravi na vrh prelaza čez Vršič, potem pa pridne noge, ki te pripeljejo v to oazo lepote. Malce več dela imaš samo prve pol ure, ko je klanec strm, potem pa hodiš skorajda po ravnem vse do cilja.

To je pot, kjer fotoaparata niti za trenutek ne pospraviš v nahrtbnik.