Biti ljubljen in ljubiti

"Biti ljubljen in ljubiti je največ, kar lahko damo in dobimo".
To je samo delček fantastične izkušnje, ki jo je v eni od svojih blogerskih objav zapisala Benka Pulko. Preberi si njen članek, ne bo ti žal!

Pot naših otrok je njihova pot

Župnik je danes zjutraj rekel: "V zmoti živi tisti, ki misli, da je otrok last njegovih staršev. Vsak otrok ima svoje lastno življenje in pravico, da ga živi po svoje. Starši imajo samo možnost in priložnost, da skupaj s svojimi otroki spoznavajo njihovo življenje".

Na blogu Hirkani oziroma Karmen sem danes zvečer prebral, da je njena hčerka rekla, da bo, ko bo velika, mamica z otroki. Taka, kot je njena mamica, njena Karmen.

Združil sem obe lepi misli dneva in obsedel srečen. Ker sem začutil eno tistih srečnih mamic, ki ima priložnost ne samo spremljati življenje svojih otrok, ampak nanje s pozitivnim zgledom tudi vplivati.

S tema dvema zgodbama sem danes doživel enega svojih letošnjih božičnih filmov. Ne holywoodskega, ampak slovenskega. Resničnega. In zato sem srečen. Ker ima ob takih dobrih ljudeh svet še priložnost preživeti :)

Božič

Doma.

Na toplem.

Z družino.

Lepo je!

Pogled z mojega okna

V naši stari hiši je zima s svojim mrazom na naša stara okna ta konec tedna zarisala svojo ledeno podobo. Plast ledu je bila na steklih tako debela, da niti na termometer, obešen na zunanjo stran okna, nisem mogel pogledati. Pa sem tudi brez njega vedel tisto, kar je bilo zelo očitno: da je zunaj svinjsko mraz!

Tole na spodnji sliki je naše okno, okovano v led:

Cesarica

V mojem srcu je vso nedeljo odzvanjal včerajšnji koncert Oliverja Dragojeviča v Kranju. Zato ne zdržim več in želim vsaj delček tega večera deliti s tabo:

Oliver v Kranju

Pravi naslov bi bil lahko tudi Večer romantike v Kranju.

Še deset let nazaj bi se smejal vsakomur, ki bi mi rekel, da bom šel kdaj na koncert Oliverja Dragojeviča. To je glasba generacije mojih staršev, ki so ob njegovih pesmih fušali, se objemali, otroci pa smo ob tem zavijali z očmi. In raje poslušali Čudežna polja, Agropop ...

Pa se tudi jaz staram, in kot kaže, prihajam na pravi okus. Ob čustvih, ki so me prevevala včeraj, namreč ni dvoma - to je prava glasba! Nabito polna dvorana na Zlatem polju v Kranju je živi dokaz, da marsikdo misli enako. Naše glasno petje vseh pesmi pa dodatno potrdilo, kako močno so Oliverjeve pesmi zasidrane tudi v slovenskih srcih.

"Saj nas poznate, nas Dalmatince. Znamo uživati, znamo počivati. Seveda pa znamo tudi delati. Imamo svoje talente, a jih hranimo za posebne priložnosti. Take, kot je nocojšnji koncert!" Tako mojstrsko je Oliver opisal dušo Dalmatinca, in požel še enega od neštetih aplavzov tega večera.

Čisto na koncu je zapel še meni najlepšo pesem, Cesarico. Pa mu ni bilo treba kaj veliko peti, saj so ga preglasila naša srca.

Hitrost ubija

Rokizem št. 9

Iz Ljubljane do Kranja sem z avtomobilom potreboval 90 minut. Ni kaj, hitrost ubija na različne načine.

Torta za svakinjo

Vse rože na torti so ročno delo!

Zasavska sveta gora

Nekoč je bila Sveta gora. Potem so prišli drugi časi in je postala Zasavska gora. Nazadnje se je poročila sama s sabo, obdržala prejšnji in novi priimek, tako da jo danes poznamo kot Zasavsko sveto goro.

S svojo poldrugo uro dolgo hojo po položni, široki gozdni cesti je primerna za vsak družinski izlet, predvsem pa za večjo druščino, ki lahko čas izkoristi za dolge in vesele pogovore.

Če prideš gor peš, z druge strani, ne tam, koder pelje do konca kar asfaltna cesta, potem vse do zadnjega ne vidiš, kaj te čaka na vrhu. Zame je bilo presenečenje popolno. Pričakoval sem staro, napol podrto cerkev, odkril pa pravo "cerkveno" vas, v katero je nekdo vložil precej pravljičnih elementov.

Presenečenja zdaj žal ne moreš več doživeti, saj slike razkrivajo podobo z vrha. A je pot vseeno še vedno vredna izleta.

V težišču Slovenije

GEOSS je kip. Sredi kipa je rdeč križec, sredi njega pa težišče Slovenije ... Za otroke sam obisk Geometričnega središča Slovenije (GEOSS) ni nič posebnega. Pač še ena vas, Spodnja Slivna, in v njej en spomenik.


Ampak, zgodba križca, ki je varno objet s tem spomenikom, je zanimiva vsakomur. Točno sredi tega križca je težišče naše države. Središšča zaradi "kurje" oblike naša domovina pač ne more imeti, zato smo Sloveniji določili težišče. Če bi državo izrezali ven iz sveta, bi jo lahko postavili v prazen prostor na ošpičeno stojalo točno na ta rdeči križec, pa bi vsa Slovenija ležala lepo naravnost, povsem uravnotežena. Ja, pravzaprav je tale majhen rdeč križec precej mogočen ...

Težišče Slovenije je bilo dolgo nazaj pod vodo. Ne verjamete? Dokaz je viden nad pokopališčem na Vačah, kjer najdete fosilno morsko obalo.

Da je bila to nekdaj res morska obala, dokazujejo ostanki školjk:

Čisto blizu težišča Slovenije stoji kopija enega najstarejših spominov na našo preteklost - situla z Vač. Originalna je visoka 23 centimetrov, kopija pa ravno dovolj povečana, da jo ne moreš spregledati, tudi če se samo "pomotoma" pelješ mimo.

Lov na čarovnice

Danes smo se podali na lov na čarovnice. Ker smo bolj lene sorte in se nam ni ljubilo vtakniti nosu v vsak grm, ki nam pride na pot, smo jih šli raje iskat tja, kjer je verjetnost, da jih boš videl, največja. Seveda - na Slivnico, pravo čarovniško goro smo šli!

Z avtoceste smo se skozi Unec odpeljali do Cerknice. Parkirali smo pred sodiščem v centru mesta, od tam pa so nas noge z družinsko lahkotno hojo, primerno tudi za 4-letne otroke, po poldrugi uri pripeljale do vrha. Čarovnic na poti žal (oziroma na srečo otrok) nismo srečali. Najbrž smo bili zanje preglasni, pa so se nam raje umaknile v mir prijetnega gozda, po katerem vodi nezahtevna pot do vrha.

Smo pa na poti videli nekaj dokazov, da tu res živijo čarovnice. Največji in najbolj očiten dokaz je velikansko čarovniško letališče Jožefe Izpušnik. Res ga imajo! Sredi hriba so čarovnice izsekale velik del gozda, zemljišče pa zravnale, da lahko na njem z metlami varno vzletajo in pristajajo. Kar poglejte:

Drugi dokaz prisotnosti čarovnic, predvsem pa njihovih vragolij, je skakalnica, čez katero se čarovnice ponoči zaganjajo z metlami. Čez dan pa je uporabna tudi za leteče otroke:

Ja, taka je Cerknica, prav čarovniška. No, pa tudi pod njo je začarana dežela. Cerkniško jezero ima zamašek, ki ga nekdo (najbrž spet čarovnica) na vsake toliko časa odstrani, pa velik del jezera kar odteče. Tudi mi smo šli iskat ta zamašek, pa ga nismo našli. Še pes ga ni izvohal. Najbrž so ga čarovnice dobro skrile.

Na koncu nas je kip sredi Cerknice spomnil, zakaj se Cerkničani čarovnic ne bojijo, pa čeprav jim vse noči letajo nad strehami njihovih hiš. Imajo dobrega varuha, Martina Krpana, katerega moč razkazuje tudi skulptura na trgu, kjer nosi svojo kobilico. Martin Krpan je tudi najboljša razlaga ogromnih porcij hrane, ki smojih bili deležni v piceriji na Uncu. Najbrž merijo krožnike po Krpanovi lakoti ...

Pasji spomini

Danes sem šel malo brskat po forumu Zavetišča Horjul in našel objave o naši Heli. Prvi opis njenega karakterja iz zavetišča je tak:

"Postala je prava lumpa, kot se spodobi za njeno starost. Tujcev se še boji, ampak ne beži, pač pa se plazi in lula, kadar je v stiski. Sicer je glasna, za v blok najbrž malo preveč. Je v uničevalni fazi, navajamo jo na kletko. Pesjak seveda odpade. S psi in mački se razume, je pa karakter in ne pusti, da bi kdo pometal z njo - zna pošteno vrnit, če komu kaj takega na misel pade."

Primerjava danes: Še vedno zna biti prava lumpa, a na simpatičen način, da ji ne moreš zameriti za dlje kot za par minut. Tujcev se sploh ne boji, ljudi ima rada, strah pa ohranja pred neznanim prostorom in neznanimi psi. Potrebuje svoj čas, nato se novega prostora ali psa navadi. Še vedno se plazi in lula, kadar je v stiski - a je k sreči stisk zelo malo. Res zna biti glasna, za v blok najbrž malo preveč. Uničevalne faze pri nas doma sploh ni imela, na kletko je popolnoma navajena že od prvega dne prihoda k nam. Pesjak seveda odpade, ker je to pes za na navč. No, ali pa vsaj za ob kavč. S psi in mački se razume, če ji daš dovolj časa, da se z njimi spozna.

Potem sem bral naprej po forumu dopisovanje o Heli, razmišljanje o njej ... Zgodba se je razvijala, dokler se ni na forumu v četrtek, 20. 11. 2008, pojavil zadnji zapis šefice zavetišča. Besede so bile kratke, a tople: "Heli gre jutri v nov dom :)"

Ja, danes je točno eno leto, kar je Heli prvič stopila na naš vrt!

Eros

Nocoj sva bila na koncertu Erosa Ramazzottija v ljubljanski hali Tivoli. Prvič v življenju sva doživela koncert glasbenika, ki je v času nastopa prisoten na svetovnih glasbenih lestvicah. In prijalo je biti tam! Fantastičen oder, super glasba, romantično vzdušje. Pravi recept za negovanje zakona. Nomen est omen, ime je pomenljivo, saj je bil Erosov večer res nabit z erotiko.

Navdušila me je tudi logistika. Že 12 belih vlačilcev, parkiranih pred halo, je obljubljalo, da bo tehnike na odru in nad njim veliko. In obljuba je bila v predstavi, ki ni bila samo za ušesa, ampak tudi za oči, vsekakor izpolnjena. Res pa je k izpolnitvi pomagala tudi ogromna ekipa. Menda je v stalni ekipi 90 ljudi, ki se jim lokalno pridruži še 70 pomočnikov ... Z veseljem bi se kot prostovoljec javil za takega pomočnika na koncertu!

P.S.
Fotografija in video posnetek sta narejena z mobilnim telefonom poslovnega razreda Nokia E51. Žepni fotoaparat sem pustil doma, ker sem mislil, da na takem koncertu nimaš kaj slikati in snemati. No, zdaj mi je žal ...

Home

Home je ekološki film, ki ga priporočam vsem, ki vam ni vseeno.

Home je mega filmski projekt, posnet v HD tehniki, večinoma z letalskimi posnetki zemlje. Fotografija Yanna Arthusa - Bertranda je fantastična, zemlje tako lepe še nisem nikoli videl. Gledal sem ga na starem katodnem televizorju, in bil navdušen. Na HD LCD-ju bi zagotovo pozabil zapreti usta. Tudi spremljajoča glasba je odlična.

Home je film, ki ga je težko gledati. Zahteva energijo, čas in pozornost. Ni zabaven, ampak izobraževalen. Pripoved se odvija počasi, za marsikoga utrujajoče, a tako poteka z namenom.

Home razkriva, kako je človeški razvoj vplival na okolje.

Home je film, ki ga mora videti vsakdo. Ker prav vsak med nami lahko doprinese nekaj k temu, da bodo tudi naši otroci še lahko živeli na planetu, ki ga imenujemo Zemlja.

Home je film, ki ga lahko vidi vsakdo. Ker si ga lahko vsakdo brezplačno ogleda na internetu, brezplačno kupi posebno aplikacijo v Itunes trgovini, postane oboževalec na Facebooku ali na Twitterju ali si ogleda celoten film kar na You Tubu.

Njen prvi kanon

Združila sva finančne moči in ji kupila njen prvi fotoaparat. Nakup je bil zame povsem nova izkušnja. Res je, obožujem tehnologijo in elektronske igračke, a vedno sem jih gledal skozi svoje oči. Tokrat pa je šlo za žensko nakupovalno izkušnjo. In odprl se mi je povsem nov svet ...

Moj fotoaparat ima megapiksle, odprtost zaslonke, hitrost, material, ergonomijo. Seveda je črn. Njen mora imeti predvsem majhnost, dizajn in barvo. Barvo?! Nikoli v življenju pri fotoaparatu še nisem pomislil na barvo. Ona je. Šok!

Danes je novi fotoaparat, njen prvi, končno pri nas. Jaz sem izbral tehnično ustrezne naprave, ona je med njimi izbrala najlepšega. Hmmm ... Najlepšega? Lepote jaz pri fotoaparatu nikoli nisem videl. Ona je to videla. In zdaj, ko leži "kanon" na mizi, sem ponosen tudi jaz.

Zahvaljujoč njenim merilom leži pred mano zlat fotoaparat z zaobljenim, svetlečim kovinskim ohišjem, vrednim kakšnega Appla. Dovolj je majhen ter tanek, da lahkotno zdrsne v žep ali torbico. Dovolj je moden, da ga lahko brez sramu potegneš iz elegantne torbice na gala večeru.

Ko je fotoaparat iz Big Bangove spletne trgovine (tam je bil najcenejši) prišel domov, sem mislil, da je nakup končan. Kje pa! Enako zahteven je bil nakup ustrezne torbice. Tu je vajeti v celoti prevzela v svoje roke ona. Pol ure je stala v Big Bangu v Kranju pred torbicami in gledala. Na koncu je izbrala res dobro. Lepo, se reče po žensko ...

Takega nakupa tehnike še nikoli nisem doživel. Tehnični podatki so bili v drugem planu, prevladovala je estetska izkušnja. Pa mi je ta nakup prinesel zanimivo in prijetno izkušnjo. Nad rezultatom sem prijetno presenečen še sam. Predvsem pa paše videti njen nasmeh. Prvič je nasmejana ob nakupu tehničnega izdelka. In to je nepozaben dogodek!

Aja, žena me je toliko spravila v "dizajn feeling", da sem še jaz pozabil na vsaj osnovni tehnični podatek: njen kanon sliši na ime Canon Ixus 100 is.

Halloween

Halloween je brezzvezni praznik. Iz Amerike uvožena potrošniška oslarija, namenjena pospeševanju prodaje čarovniških izdelkov. Ja, najbrž je vse to res. Ampak je pa Halloween tudi dober razlog, da se ta večer vsako leto pri nas doma spremeni v ustvarjalno delavnico. In zato ta praznik priznavamo tudi mi. Zgolj, kar se buč tiče. Vsega ostalega, kar paše zraven, se pa ne gremo.

Slavnik

Med krompirjevimi počitnicami nama je z Ireno žal uspelo ujeti le en dan dopusta. K sreči pa smo ga znali izkoristiti. Pred domačo jesensko puščobnostjo smo pobegnili na Primorsko. Prvič smo želeli prilesti na Slavnik, prvi slovenski tisočak, gledano od Obale proti notranjosti.

Pot smo začeli v vasi Podgorje, kjer imajo ob igrišču sredi vasi veliko parkirišče, namenjeno predvsem izletnikom. Večji del časa smo hodili po prijetnem, svetlem gozdu. Ker v gozdu ni nizkega grmičevja, so si otroci lahko privoščili letanje po vsem gozdu, ne samo po poti. Uživali so v vlogah tajnih agentov, vojakov in pustolovcev.
Šele proti vrhu se gozd umakne travnikom.


Na vrhu smo se ustavili pri Tumovi koči na 1018 metrih nadmorske višine. Mi smo uživali v razgledu, pes pa v palici ...


Po malici iz nahrbtnika (koča je bila zaprta) smo se odpravili še na polurni sprehod do razgledne točke. Tam se ob čistem zraku vidi vse do Benetk.


Popoldan smo se vrnili do avtomobila in se odločili še za pozno kosilo v Kopru. Sprehod po lepo in okusno razsvetljenem mestu je izletu dal še piko na i.

Doma blizu raja

Včasih sem slabe volje, ker blizu naše stare hiše divja promet, se ustvarja hrup in kvari idilo domačega vrta. Pa sem potem vsakič znova spet hvaležen. Lokacija blizu mesta in blizu vasi zahteva kompromise, a prinaša prednosti.

Do mesta imam slabih 15 minut peš. Medtem, ko se drugi mučijo z iskanjem parkirnega mesta, mene noge parkirajo kamorkoli želim.

Do kanjona Kokre in gozda ob njem imam deset minut hoje. Včeraj popoldne smo si ta sprehod privoščili vsi. Le deset minut asfaltne ceste, pa si v gozdu, kjer te globoko v kanjonu spremlja šumenje Kokre. In kjer nas je sredi gozdne poti ustavila srna. Zadnja leta so se tako navadile ljudi, da jih sploh več ne moti, če greš mimo, le par metrov oddaljen od njih. Zmoti jih le še pes ob človeku. Ko zagledajo psa, se poženejo v dir.

Kako naj potem tarnam, če pa živim tako blizu raja? Deset minut peš, pa srečaš srno ...

Obletnica

Danes se je začela letošnja letna konferenca moje stroke. Žal me letos ni tam, ampak pogovor o tej konferenci me je spomnil na nekaj zelo, zelo lepega. Pred letom dni sem se prav na tej konferenci po predolgem času končno spet srečal z nekdanjo sošolko, dvakratno Horjulčanko (kar pomeni, da ima doma dva psa iz zavetišča Horjul). In sva šla med odmorom na pijačo, ki je spremenila moje življenje. Tam mi je namreč na zaslonu svojega telefona pokazala obrazek moje Heli. Bila je ljubezen na prvi pogled. Sledila so dolga, globoka razmišljanja in družinski pogovori, dva obiska v zavetišču, in nazadnje uresničitev tistega, kar je šefica zavetišča Polona videla že ob prvem stiku: da sva s Heli za skupaj.

Leto dni torej mineva, kar sem spoznal Heli in Polono, ki vodi najboljše zavetišče v državi. Leto dni mineva, kar se je moj življenjski stil precej spremenil. Na boljše. Leto dni mineva, kar sem srečnejši in bolj zadovoljen kot prej. Leto dni bo, kar je naša družina bogatejša za čudovitega člana. Leto dni bo, kar je Heli naša. In to je lepo leto!

Dve podobi istega sveta

Če gledaš televizijo, poslušaš radio in bereš časopise, te je lahko strah tega sveta. Zločini, gospodarski kriminal, ekološke katastrofe in prometne nesreče. Svet drvi v propad, in mi z njim. Groza!

Potem pa ugasneš televizijo in radio ter odjaviš časopise. Družiš se s tistimi, ki jih imaš rad, iz norosti civilizacije pobegneš v mir čudovite slovenske narave in na poti v hrib spet srečaš samega sebe. Takrat spoznaš, da je svet lep, prijazen in dober. Življenje je lepo!

V čem je finta te dvojnosti? V človeku. Človek je tisti, ki sam sebi jamo koplje. Tam, kjer človeka ni, je pa lepo. Menda se bomo v naši noriji ustavili in našli boljši, prijaznejši način življenja šele takrat, ko bomo na robu izginotja. Človek zna preživeti, vendar se za to bori šele takrat, ko je skoraj prepozno. Dokler gre tako, kot gre, se pa ne znamo ustaviti.

Dober začetek bi bil zame že to, da bi nehal spremljate medije, ki so že zdavnaj izgubili svoj kompas. Pa mi žal služba tega ne dovoli. Če si ti to lahko privoščiš, poizkusi. Vsaj za en teden pozabi na medije. Boš videl, kako bo svet takoj lepši!

Gasa Party 2009

Danes se je pred našo hišo zgodila ulica! In to že tretje leto zapored!

Ulica se nam je zgodila zahvaljujoč dobremu, radodarnemu sosedu, in na najlepši možni način. Z vabilom, naj se zberemo pod ulično svetilko na sredini ulice. Glavni sosed je zagotovil mize, kostanj in krompir, vsi ostali pa vsak še kaj dobrega, tekočega ali trdnega. Prav lepo je bilo gledati prihajajoče sosede. Nihče ni prišel praznih rok. Mene je najbolj navdušila gobova pašteta. Mmmm ...

Letos je bila Gasa Party tretjič. Zadeva počasi že diši po tradicionalnosti ... Ideja je super in jo toplo priporočam vsaki slovenski ulici!

Okrogline

Rokizem št. 8

Najbolj popolna oblika v vesolju ni krog, ampak ženska zadnjica!

Filtriranje slabih novic

Veliki Sokrat je v stari Grčiji nekega dne srečal znanca, ki mu je rekel: "Ali veš, kaj sem pravkar slišal o tvojem prijatelju?"

"Samo trenutek," ga je ustavil Sokrat. "Preden mi karkoli poveš, bi rad, da narediš kratek test. Imenuje se Preizkus trojnega filtra. Preden mi karkoli poveš o mojem prijatelju, bi bilo mogoče dobro, da bi si vzel čas in presodil o tem, kar mi hočeš povedati. Zato se tudi imenuje Preizkus trojnega filtra. Prvi filter je filter resnice. Ali si povsem prepričan, da je tisto, kar mi hočeš povedati, resnično?"

"Ne" reče mož. "V bistvu sem pravkar slišal in ..."

"V redu", je rekel Sokrat. "Torej ne veš zagotovo, ali je res ali ne. Poskusiva z drugim filtrom, filtrom dobrega. Ali bi mi rad povedal kaj dobrega o mojem prijatelju?"

"Ne, nasprotno ..."

"A, tako," je nadaljeval Sokrat. "Hočeš povedati nekaj slabega o njem, ne veš pa, ali je to res. No, še vedno lahko narediš preizkus, kajti na voljo imaš še en filter, filter uporabnosti. Ali mi bo koristilo, kar bi mi rad povedal o prijatelju?"

"V bistvu ne ..."

"Torej," je zaključil Sokrat: "Če bi mi rad povedal nekaj, kar ni ne resnično, ne dobro, niti koristno, zakaj bi mi sploh kaj govoril?"

Krstna torta

Irena se je spet potrudila v kuhinji. Tokrat za luštkano Laro, ki je imela danes sveti krst. Take sladkosti delajo iz krsta veselje ne samo za dušo, ampak tudi za brbončice. Tudi vsa dekoracija na torti je delo njenih nežnih rok.

Benetke

Že dolgo sva sanjala o tem, da bi spet obiskala Benetke in jih prvič razkazala tudi otrokom. Pa sva se kar nekaj obotavljala in nisva šla. Benetke, kot se jih spomniva sama, so bila dolge ure vožnje z avtobusom oddaljene od doma, z neverjetno gnečo na ulicah in tako drage, da sva pila in jedla samo tisto, kar sva imela s seboj v nahrbtniku. No, danes sva le zbrala pogum in se vrnila. Prvič z avtomobilom, prvič kot zakonca, prvič kot starša. In izkazalo se je, da so se nama Benetke zdaj, ko imava zaradi služb tudi nekaj denarja, pa lasten avto, predstavile precej drugače kot v dijaških in študentskih letih.

Prva velika sprememba je oddaljenost. Z avtomobilom in z avtocesto, potegnjeno od Kranja vse do Benetk, je to mesto postalo presenetljivo blizu. Z umirjeno vožnjo, vseskozi tempomatsko točnih 130 km na uro, in brez kakšnih zastojev na cesti, je danes iz Kranja do Benetk le dve uri in pol vožnje.


Pred Benetkami imaš dve možnosti. Lahko izbereš vožnjo čez most tik pred beneška vrata, in tam parkiraš v veliki garažni hiši, kjer računajo 28 evrov na dan - če seveda dobiš prazno parkirno mesto. Druga možnost je, da v Mestrah, ki jih od Benetk loči le košček morja, poiščeš poceni parkirišče, in se nato do Benetk zapelješ z vlakom. In to drugo možnost smo izbrali mi. Tik ob železniški postaji je velika, sodobna parkirna hiša, kjer računajo 12 evrov na dan. Čisto blizu pa je majhno zasebno parkirišče, skrito na dvorišču stare hiše. Tam računajo na dan 5 evrov. Vendar pa jim moraš zaupati ključe svojega avtomobila, saj vozila parkirajo tesno drugega ob drugem in jih potem premikajo, kadar želi kdo z zaparkiranim vozilom oditi domov. Kot se spodobi za prave Gorenjce, smo seveda raje tvegali in možaku izročili ključe svojega avtomobila, kot pa plačali dražjo parkirnino v parkirni hiši.

Čez cesto smo stopili na železniško postajo, kupili vozovnice (po evro na osebo v eno smer, otroci do 4 leta zastonj) in se po res kratki progi zapeljali čez morje do Benetk. In tam se je naša beneška zgodba res začela. Že takoj, ko stopiš skozi vrata železniške postaje, se znajdeš v Benetkah. Tak je pogled z vrha stopnišča železniške postaje:

Samo minuto smo stali v Benetkah, pa smo že spoznali njeno prometno ožilje. Po kanalu so se mimo nas vozili avtobusi, taksiji, policija ... - vsi na čolnih. Otroci so nejeverno gledali, ko sem jim razlagal, da je tu ves promet na vodi. Pa je Irena stavila z najstarejšim sinom pogumno stavo: za vsak avto, ki ga bo sin videl v Benetkah, dobi 1.000 evrov. Da bi ga videli, kako je ves dan iskal avtomobile, pa revež res ni srečal niti enega samega!

Najlepši del Benetk smo spoznali v stranskih ulicah, kjer ni bilo gneče, cene pa so bile dovolj sprejemljive, da smo si pri Kitajcih za 30 evrov privoščili italijansko kosilo za vso družino. Uživali smo na sprehodu po ozkih ulicah ob vodi, in se čudili gneči, ki so jo po kanalih ustvarjale gondole. Sem mislil, da je to že preživeto, a je posel vsaj danes zelo cvetel!

Cvetel je tudi posel na stojnicah. Neverjetno, koliko ljudi še vedno kupuje izvirne beneške spominke, z ljubeznijo narejene na Kitajskem ...



Na trgu sv. Marka smo si prvič privoščili drag razgled z vrha zvonika. Pogled na strehe in morje, ki objema Benetke, je bil vsekakor zanimiv.

Zvečer smo mislili, da se bo življenje počasi umirilo. Kje pa! Stojnice so se šele z nočjo pravzaprav razživele, ljudi ni bilo nič manj, le razsvetljava je vse skupaj naredila še lepše, bolj čarobno. Tako smo se na koncu od Benetk poslovili sicer utrujeni, a vsekakor zelo zadovoljni. Benetke so postale zelo blizu, izven sezone, ko je gneče manj, primerne za lep enodnevni izlet na morju, kjer je precej topleje, kot pa oktobra na Gorenjskem.