Tale zapis je
namenjen predvsem hribovskim začetnikom, še posebej pa družinam, ki gledajo
svoj podmladek in se sprašujejo, kdaj bodo zreli za pravi gorniški krst – vzpon
nad magično mejo 2.000 metrov.
Dva tisoč je
številka, ki pogosto vzbuja posebne občutke. Leta 1999 smo se v računalniškem
smislu bali milenijskega hrošča, ki naj bi 1. januarja 2000 zmešal vse naše
računalnike. Že devet mesecev prej so številni prijatelji skrivnostno izginjali
v domače spalnice, upajoč, da se jim bo njihov naslednik rodil prav na prvi dan
čarobnega leta 2000. Prav ti, milenijski otroci, so danes že krepki najstniki,
zmožni osvajanja najvišjih slovenskih vrhov. Svoj prvi dvatisočak pa lahko
otrok osvoji že precej pred svojim šestnajstim rojstnim dnevom. Preverjeno gre
brez skrbi pri desetih letih, pri marsikomu tudi že prej. Za otroke in tiste
odrasle, ki so v hribih šele začetniki, dvatisočak ni nedosegljiv. Gre le za
izbor pravega vrha in pa nekaj telesne pripravljenosti. 
Moj današnji
predlog za prvi dvatisočak je Begunjščica. Malo zato, ker je dostopna
marsikomu, malo pa zato, ker mineva teden dni, kar smo stali na vrhu, in je
spomin zato še zelo živ. Izziv Begunjščice lahko sprejme vsak, ki živi dovolj
aktivno življenje, da je zmožen osem ur hoditi v naravi. Enako pomembno je še,
da je zmožen tolikšne mere koncentracije, da zna vseskozi z nogami ostati na
sicer jasno vidni in dovolj široki poti. Na nekaterih mestih je namreč meter od
poti strmina, po kateri se zdrs ne bi končal brez posledic. A kdor se zna
držati steze, ne bo v nevarnosti. Če torej pri obeh teh kriterij lahko narediš
pritrdilno kljukico, si pripravljen na Begunjščico.
Tako kot povsod
tudi na Begunjščico vodi več poti. Naša se je začela na parkirišču pod zdaj
zaprtim domom »Oaza miru« na Ljubelju. Tik pred predorom zavijete levo na
veliko parkirišče, kjer na njegovem levem delu vodi manj opazna cesta še malo
naprej na veliko parkirišče pod omenjenim domom. Ker poletje popoldan pogosto prinaša nevihte,
čez dan pa vročino, vam priporočam, da ste na izhodišču najkasneje ob šesti uri
zjutraj. Vem, težko je vstati, ampak, ko si ob 14:00 spet nazaj, za tabo je že
celodnevni izlet, pred tabo pa še celotno popoldne, ti zgodnjega vstajanja ne
bo žal. Preverjeno!
Planinski
čevlji z dobrim podplatom (lahko so nizki), v nahrbtniku malica, obvezno vsaj
poldrugi liter vode, pa nekaj toplega, če vas na vrhu ujame veter, pa ste
pripravljeni. 30-litrski nahrbtnik bo vsekakor povsem zadostoval. Tudi otroci
naj doprinesejo svoj delež, seveda z manjšim in lažjim nahrbtnikom, ampak vsaj
svoj sendvič in vodo naj pa le nesejo. Da se navadijo …
Z omenjenega
parkirišča smo se odpravili levo (desno bi šli proti smučišču na Zelenici),
sledeč tabli Planina Preval, po poti, na kateri se izmenjujejo gozd, melišča in
– predor. Nekaj časa nas je še spremljal razgled na ljubeljsko cesto, po kateri
smo se maloprej pripeljali, saj smo se v prvem delu pešačenja nekaj časa pravzaprav
vračali nazaj proti Tržiču - a seveda
vedno višje in višje. Na poti boste srečali sledove druge svetovne vojne,
predvsem pa že omenjeni daljši predor, kjer ne pozabite na čelno svetilko, pa
na sklanjanje. Vsakič znova se nekdo nenačrtovano in boleče nekje sredi predora
na trdo pozdravi s trdo skalo nad sabo …
Že na začetku
varna in dobro vzdrževana pot (najlepša hvala vsem prostovoljcem) se vedno bolj
razširja in potem vse do konca ostaja varna. Naš prvi cilj je bil koča na
planini Preval-a (1.311 metrov nad plažo v Izoli). Tam imajo baje odlične
štruklje, ampak mi smo bili zgodnjemu
jutru navkljub polni energije, koča pa je na prvi pogled še spala, zato smo jo
mahnili kar naprej, proti vrhu Begunjščice. Imeli smo srečo, saj so nam nad
nami podeči se oblaki iz minute v minuto delali drugačno predstavo. To so pol
ure pred vrhom popestrile še številne ovce, ki so v planinskem raju uživale v
prvobitni paši.
Osvojitev
prvega letošnjega dvatisočaka je bila nezahtevna, a vseeno zmagoslavna. Po
obilni malici iz nahrbtnikov smo jo mahnili naprej, navzdol proti Roblekovemu
domu na Begunjščici (1.657 metrov nad plažo v Izoli), in nato še bolj navzdol proti
koči na planini Preval-a. Od tu naprej se je naša pot spet združila z jutranjo,
torej smo zadnjo uro stopali po nam že znani poti, se v predoru z glavo spet butnili
v isti del stropa in nato ponosni prišli nazaj k avtomobilu. Ura je bila 14:00,
za nami čudovit dan v gorah, pred nami pa še celo sobotno popoldne.
