Pogled z mojega okna

V naši stari hiši je zima s svojim mrazom na naša stara okna ta konec tedna zarisala svojo ledeno podobo. Plast ledu je bila na steklih tako debela, da niti na termometer, obešen na zunanjo stran okna, nisem mogel pogledati. Pa sem tudi brez njega vedel tisto, kar je bilo zelo očitno: da je zunaj svinjsko mraz!

Tole na spodnji sliki je naše okno, okovano v led:

Cesarica

V mojem srcu je vso nedeljo odzvanjal včerajšnji koncert Oliverja Dragojeviča v Kranju. Zato ne zdržim več in želim vsaj delček tega večera deliti s tabo:

Oliver v Kranju

Pravi naslov bi bil lahko tudi Večer romantike v Kranju.

Še deset let nazaj bi se smejal vsakomur, ki bi mi rekel, da bom šel kdaj na koncert Oliverja Dragojeviča. To je glasba generacije mojih staršev, ki so ob njegovih pesmih fušali, se objemali, otroci pa smo ob tem zavijali z očmi. In raje poslušali Čudežna polja, Agropop ...

Pa se tudi jaz staram, in kot kaže, prihajam na pravi okus. Ob čustvih, ki so me prevevala včeraj, namreč ni dvoma - to je prava glasba! Nabito polna dvorana na Zlatem polju v Kranju je živi dokaz, da marsikdo misli enako. Naše glasno petje vseh pesmi pa dodatno potrdilo, kako močno so Oliverjeve pesmi zasidrane tudi v slovenskih srcih.

"Saj nas poznate, nas Dalmatince. Znamo uživati, znamo počivati. Seveda pa znamo tudi delati. Imamo svoje talente, a jih hranimo za posebne priložnosti. Take, kot je nocojšnji koncert!" Tako mojstrsko je Oliver opisal dušo Dalmatinca, in požel še enega od neštetih aplavzov tega večera.

Čisto na koncu je zapel še meni najlepšo pesem, Cesarico. Pa mu ni bilo treba kaj veliko peti, saj so ga preglasila naša srca.

Hitrost ubija

Rokizem št. 9

Iz Ljubljane do Kranja sem z avtomobilom potreboval 90 minut. Ni kaj, hitrost ubija na različne načine.

Torta za svakinjo

Vse rože na torti so ročno delo!

Zasavska sveta gora

Nekoč je bila Sveta gora. Potem so prišli drugi časi in je postala Zasavska gora. Nazadnje se je poročila sama s sabo, obdržala prejšnji in novi priimek, tako da jo danes poznamo kot Zasavsko sveto goro.

S svojo poldrugo uro dolgo hojo po položni, široki gozdni cesti je primerna za vsak družinski izlet, predvsem pa za večjo druščino, ki lahko čas izkoristi za dolge in vesele pogovore.

Če prideš gor peš, z druge strani, ne tam, koder pelje do konca kar asfaltna cesta, potem vse do zadnjega ne vidiš, kaj te čaka na vrhu. Zame je bilo presenečenje popolno. Pričakoval sem staro, napol podrto cerkev, odkril pa pravo "cerkveno" vas, v katero je nekdo vložil precej pravljičnih elementov.

Presenečenja zdaj žal ne moreš več doživeti, saj slike razkrivajo podobo z vrha. A je pot vseeno še vedno vredna izleta.

V težišču Slovenije

GEOSS je kip. Sredi kipa je rdeč križec, sredi njega pa težišče Slovenije ... Za otroke sam obisk Geometričnega središča Slovenije (GEOSS) ni nič posebnega. Pač še ena vas, Spodnja Slivna, in v njej en spomenik.


Ampak, zgodba križca, ki je varno objet s tem spomenikom, je zanimiva vsakomur. Točno sredi tega križca je težišče naše države. Središšča zaradi "kurje" oblike naša domovina pač ne more imeti, zato smo Sloveniji določili težišče. Če bi državo izrezali ven iz sveta, bi jo lahko postavili v prazen prostor na ošpičeno stojalo točno na ta rdeči križec, pa bi vsa Slovenija ležala lepo naravnost, povsem uravnotežena. Ja, pravzaprav je tale majhen rdeč križec precej mogočen ...

Težišče Slovenije je bilo dolgo nazaj pod vodo. Ne verjamete? Dokaz je viden nad pokopališčem na Vačah, kjer najdete fosilno morsko obalo.

Da je bila to nekdaj res morska obala, dokazujejo ostanki školjk:

Čisto blizu težišča Slovenije stoji kopija enega najstarejših spominov na našo preteklost - situla z Vač. Originalna je visoka 23 centimetrov, kopija pa ravno dovolj povečana, da jo ne moreš spregledati, tudi če se samo "pomotoma" pelješ mimo.