Vojna zvezd v Cankarjevem domu

Kako peljati otroke, stare med 6 in 10 let, na koncert klasične glasbe, zagotoviti, da vmes ne bodo moteče glasni ali zaspali, in da jim bo po možnosti na koncu vse skupaj celo všeč? Odgovora na to vprašanje do danes nisem poznal.

Zdaj pa vem. Z Ireno sva šla danes na koncert simfonikov RTV Slovenija v Cankarjev dom. Igrali so filmsko glasbo, med drugim iz filmov Sedem veličastnih, Misija Nemogoče, Hercule Poirot, Zvezdne steze ... In zaigrali tudi naslovno temo Vojne Zvezd. Vojna Zvezd je na lestvici najpomembnejših stvari na svetu pri mojih dveh fantih na prvem mestu. Če je bila kdaj priložnost, da bi bili simfoniki otrokom všeč, je bila to zagotovo najboljša možnost.

Naslednjič torej vzamem s sabo oba fanta. Tole bi jima bilo zagotovo všeč:

Heli zna plavati!

Saj vem, menda znajo vsi psi plavati, a vseeno za našo psico nisem bil čisto prepričan ...

Živimo namreč blizu reke Kokre, zato ima dovolj priložnosti za vodna veselja. Pa od jeseni, odkar je z nami, še ni stopila v vodo. Morda je voda premrzla, morda se vode boji, morda pa ne zna plavati, mi je švigalo po glavi ... Do danes, ko smo končno spoznali resnico.

Na nedeljskem sprehodu smo bili spet ob reki. Pa je stala na bregu, namenoma spuščena z vrvice, če bi morda le šla v vodo ... Vodo je spet gledala od daleč, kazalo je, da bo spet tako, kot je vedno - nič vode. Kar naenkrat pa, kot bi jo nekaj pičilo, se je pognala z najvišjega dela brega, meter nad vodo, poletela dva metra daleč in "ČOF!" štrbunknila na najgloblji del reke. Skok je bil tako močan, da se je potopila. Mene je skoraj kap zadela, saj tega nisem pričakoval. Če bo že enkrat končno šla prvič v vodo, sem si predstavljal, da bo to počasi, previdno, centimeter za centimetrom, ne pa takle horuk!

Gledal sem v vodo. Kje je pes? Se bo utopila? Na srečo je bila njena glava takoj spet zunaj in prav lepo je zaplavala nazaj k bregu, se otresla in se obnašala, kot da ne bi naredila nič takega. O, zame pa to je bilo nekaj takega, nekaj zelo posebnega -Heli zna plavati! Spoznanje meseca!

Trogir

Iz Budve smo se začeli vračati nazaj domov, v Slovenijo. Da bi bila pot prijetnejša, smo jo razdelili na dva dneva, s spanjem v Trogirju.

To hrvaško mesto nas je prijetno presenetilo, pocrkljalo s toplim soncem na koščku obale, namenjenem samo nam, in razvedrilo na promenadi mesta.

Zabaval nas je lokalni mehanik, ki se je očitno naveličal vseh, ki so ga nenehno prosili za kakšen kos orodja, pa je že kar na vrata delavnice zapisal, da orodja ne posoja:

S sobotnim poležavanjem na soncu smo prijetno, umirjeno zaključili naše prvomajsko popotovanje. Od Trogirja nas je čakal samo še en dolg avtocestni skok do Kranja in tam domača postelja, prijetno postlana s spomini na lepa doživetja. Življenje je lepo!

Neum

Edino bosansko-hercegovsko obmorsko mesto. Njihov Portorož. Bencin in hrana po BiH cenah, kar pomeni - ugodno!

Budva

Črnogorski Portorož. Samo (in ne me ubiti zaradi tega) za odtenek lepši kot Portorož. Ker je ravno dovolj večji in ker ima bolj pravo morje.

Ker ima stari del mesta. Tisto torej, kar ponuja prijetne sprehode.

In ima seveda cel kup hotelov. Sodobnih, bleščečih, dragih.

In ima tudi svoj delež bogatašev.

Skadarsko jezero in Lovčen

Gledajoč zemljevid smo se odločili, do jo do Cetinja, nekdanjega glavnega mesta Črne Gore, mahnemo po bližnjici. Žal pa na zemljevidu nismo videli, da nas čakajo hudi vzponi in spusti, in to po cesti, ki jo očitno ne uporabljajo več.

Pol poti je bila cesta komaj dovolj široka za naš avto, kaj šele za srečevanje z nasproti vozečimi. A teh je bilo tako ali tako zelo malo, tako malo, da me je že skrbelo, če bomo sploh kam prišli.

Po cesti je že rasla trava, marsikje je pol pasu že zgrmelo v prepad ...

Res pa nas je cesta nagradila s čudovitimi razgledi na Skadarsko jezero:

Takole je v vasi Rijeka Crnojevića:

Pot je bila torej kljub naporom lepa, a žal predolga. Tako smo se morali ob prihodu v Cetinje odločiti med vzponom na Lovčen in ogledom mesta. Izbrali smo Lovčen.

Do vrha vodi 20 km gorske ceste, nato pa še 461 stopnic do mavzoleja Petra Petrovića Njegoša, črnogorskega vladarja in hkrati največjega pesnika. Njegov zadnji dom se baha s fantastičnim razgledom nad Črno goro, obalo in morjem vse do Italije. Nas je na vrhu že ujela noč, zato smo si razgled lahko samo domišljali ...

Stari Bar

Stari Bar, ki se dviga nad "novim" Barom, je bilo še eno mesto, ki nas je prijetno presenetilo. Najprej z dobro ohranjenimi ostanki nekoč močnega mesta, nato pa še z okusnim kosilom v povsem domačem gostišču tik ob obzidju.