Dunaj

Dunaj je pri slovenskih popotnikih pogosto povsem neupravičeno spregledan. Ker nam je tako blizu, marsikdaj podcenimo njegovo vrednost. Da je Dunaj ena od top turističnih destinacij, dokazujejo turisti, ki ga hodijo občudovat z drugega konca sveta. In če je dovolj dober za njih, bo tudi za nas, kajne?

Avgust ni ravno mesec, ki bi ga jaz izbral za ogled velikega mesta. Pa se je izkazalo, da smo s terminom zadeli v polno! Vreme je bilo skorajda jesensko, nekje na meji med dolgimi in kratkimi rokavi, mesto pa precej prazno. Očitno so vsi Dunajčani odhiteli na dopust, turistov pa ni bilo toliko, da bi bili moteče. In tako je Dunaj lahko zajel sapo ter se nam pokazal v najlepši luči.

Za prvi maj smo bili v Londonu, zato se nam je vseskozi kar sama »vsiljevala« primerjava z Londonom. In ves čas smo se strinjali, da je Dunaj lepši. Prijaznejši je, mirnejši. Ima čudovite parke, široke ulice, dovolj zraka. London je v primerjavi z Dunajem preglasen, prenatrpan.

Slovenci običajno Dunaj obiščemo z avtom. Za družino je tak način daleč najcenejši. V tem primeru toplo priporočam, da avto parkiraš na obrobju mesta na enem od P+R parkirišč, in se potem z vlakom odpelješ v center mesta. Mi smo si privoščili dva dneva Dunaja, torej eno nočitev v mestu, a tudi za dva dneva parkiranje v pokriti garaži P+R na obrobju mesta ni bilo drago. 

Izbrali smo hotel tik ob glavni železniški postaji, zato nam tovorjenje kovčkov ni bilo težavno – pol minute peš od avta do vlaka, pa potem dve minuti peš od vlaka do hotela. S hotelom smo imeli srečo – na Booking.com smo našli res ugodno ponudbo v povsem novem hotelu Novotel Wien Hauptbahnhof. Soba izjemna, zajtrk vrhunski, iz fitnesa in savne v najvišjem nadstropju pa izjemen pogled na Dunaj. Če najdeš dobro ceno, ta hotel vsekakor priporočam, tako zaradi lokacije kot zaradi kakovosti.

Vozovnica za mestni promet pokriva tako omenjeni vlak kot tudi potniški promet v centru mesta. Kar velik del Dunaja je pa najlepše prehoditi kar peš, da lahko res sprejmeš vse, kar ti mesto ponuja. 

Mi smo se dva dneva samo sprehajali. Nobenih muzejev in galerij nismo obiskali. Uživali smo v prelepih parkih, ob pogledu na izjemne stavbe, se pasli po tržnicah in bolšjaku ter se sprehodili skozi slavni Prater. Tam denar hitro lahko  odteče iz denarnice, zato smo si že vnaprej določili mejo, da gre vsak lahko samo na tri atrakcije. Nazadnje smo se strinjali, da je daleč najboljša hiša strahov, kjer te napadajo zombiji. To so pravi, živi igralci. Atrakcija se imenuje »Das Labor«, torej laboratorij, v katerem je šlo nekaj zelo narobe, in zato se je tam začela zombi apokalipsa. Pet minut smo se tako drli, da se nas je slišalo ven iz stavbe J

»Če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj«, so govorili nekoč. Tudi danes je hrana na Dunaju draga, na enakem cenovnem nivoju, kot v Londonu. Mi smo si, tako kot vedno v takih primerih, glavno zalogo energije za čez dan nabrali na samopostrežnem hotelskem zajtrku. Jedli smo dolgo in obilno. Kljub temu pa smo si privoščili dva prehranjevalna stroška , ki smo ju iz biološke potrebe spremenili v uživantsko doživetje. 

Prvi dan smo si privoščili pozno kosilo v ogromni restavraciji v Pratru. Kljub temu, da je bilo gostov najbrž okoli 200, je bila postrežba bliskovita hitra. Privoščili smo si jedi, kot si jih predstavljamo za tipične v nemško govorečem delu Evrope. Drugi dan smo pa prvič doživeli ponudbo velike mednarodne verige z italijansko hrano Vapiano. Zelo nam je bilo všeč in še bomo šli v kako njihovo restavracijo!  

Planjava, Škarje in Ojstrica

Ko sem prvi dan naše kamniške odisejade hvaležno drsel v spanec v kamniški koči, sem mislil, da je z osvojitvijo brane težki del moje poti zaključen. Če bi vedel, kaj me čaka danes, drugi dan, moj spanec ne bi bil miren. V očeh rekreativnega planinca, ki gre v gore le občasno, se je namreč kombinacija, ko v istem dnevu obišče vrhove Planjava, Škarje in Ojstrica, izkazala za fizično in psihično zelo naporno.  Res pa so bili razgledi taki, da je bilo vredno!

Meni so se kolena tresla na izpostavljenih mestih, kjer sem na svoji levi božal skalo, na desni pa pod nogami gledal preveč metrov globine, da bi bil lahko sproščen. 

Enako zaskrbljen sem bil na nekaterih mestih ob spustih z omenjenih treh vrhov, saj spet ni bilo nobenega dobrega oprijema – gledano z vidika nekoga, ki je neroden in ima strah pred višino. Za večino planincev je ta pot sicer zahtevna, a brez razlogov za skrb, zato jemlji mojo izpoved z nekaj rezerve  …

S Kamniškega sedla lahko prek Planjave, Škarij, Ojstrice in Korošice narediš lep, dolg krog nazaj do svojega avtomobila v dolini. Vmes te čaka nekaj zahtevnih poti, ki zahtevajo kar nekaj spretnosti, pa dobro kondicijsko pripravljenost. In nekaj železne volje na koncu, saj je pot od Korošice nazaj do avta grozljivo nezanimiva, enolična in dolgočasna. Ko temu dodaš še utrujenost, ta zadnji del res ni mikaven. Vsekakor pa je celotni izlet tako lep, da je vreden tudi zadnjega dela.

Na Korošici je v času našega obiska pod zavetjem Ojstrice  še stal Kocbekov dom, kjer smo se okrepčali z odlično hrano in se čudili, od kje vse dobrote sploh pridejo sem gor. Odgovor je bil, da je edini način dostave helikopter. Žal smo tak helikopter že isto jesen iz Kamnika gledali, kako je letal na Korošico, kjer je dom zagorel in tudi zgorel...  

Planjava, Škarje in Ojstrica

Ko sem prvi dan naše kamniške odisejade hvaležno drsel v spanec v kamniški koči, sem mislil, da je z osvojitvijo brane težki del moje poti zaključen. Če bi vedel, kaj me čaka danes, drugi dan, moj spanec ne bi bil miren. 

V očeh rekreativnega planinca, ki gre v gore le občasno, se je namreč kombinacija, ko v istem dnevu obišče vrhove Planjava, Škarje in Ojstrica, izkazala za fizično in psihično zelo naporno.  Res pa so bili razgledi taki, da je bilo vredno!

Meni so se kolena tresla na izpostavljenih mestih, kjer sem na svoji levi božal skalo, na desni pa pod nogami gledal preveč metrov globine, da bi bil lahko sproščen. 

Enako zaskrbljen sem bil na nekaterih mestih ob spustih z omenjenih treh vrhov, saj spet ni bilo nobenega dobrega oprijema – gledano z vidika nekoga, ki je neroden in ima strah pred višino. Za večino planincev je ta pot sicer zahtevna, a brez razlogov za skrb, zato jemlji mojo izpoved z nekaj rezerve  …

Pogled na Logarsko dolino:

In še malo slik s poti:

S Kamniškega sedla lahko prek Planjave, Škarij, Ojstrice in Korošice narediš lep, dolg krog nazaj do svojega avtomobila v dolini. Vmes te čaka nekaj zahtevnih poti, ki zahtevajo kar nekaj spretnosti, pa dobro kondicijsko pripravljenost. In nekaj železne volje na koncu, saj je pot od Korošice nazaj do avta grozljivo nezanimiva, enolična in dolgočasna. Ko temu dodaš še utrujenost, ta zadnji del res ni mikaven. Vsekakor pa je celotni izlet tako lep, da je vreden tudi zadnjega dela.

Na Korošici je v času našega obiska pod zavetjem Ojstrice  še stal Kocbekov dom, kjer smo se okrepčali z odlično hrano in se čudili, od kje vse dobrote sploh pridejo sem gor. Odgovor je bil, da je edini način dostave helikopter. Žal smo tak helikopter že isto jesen iz Kamnika gledali, kako je letal na Korošico, kjer je dom zagorel in tudi zgorel. 

Če želite pomagati priobnovi, dobite več informacij tule...

Kamniško sedlo in Brana

Zame, ki sem precej neroden in imam pred višino prevelik strah, je Kamniško sedlo predstavljalo izhodišče najtežje in najbolj nevarne planinske pustolovščine v mojem življenju. 

Preden se prestrašiš in ne bereš naprej, pa naj opozorim, da je strah zelo relativna zadeva. Na istih poteh, kjer sem jaz tresočih kolen napredoval s hitrostjo en meter na minuto, so nekateri v treking čevljih v drncu lahkotno skakljali čez meni na videz nepremagljive ovire ...

Torej, Kamniško sedlo. Za  marsikoga cilj prijetnega in lahkotnega poldnevnega izleta, za nas pa izhodišče in baza za dvodnevno odkrivanje prelepih, a meni malo strašljivih poti. Kot rečeno, je pot do koče na Kamniškem sedlu enostavna in primerna za vsakogar. Ampak, če želiš doživeti razglede, ob katerih ti srce zaigra, se je treba potruditi bolj. Precej bolj…

Levo od Kamniške koče se bohoti Brana. Poti do vrha ne moreš zgrešiti, izgubiti se ne moreš, je pa pot zahtevna. Zadnji del zahteva nekaj gamsovih genov, kakih posebnih varoval ni. S pravo obutvijo in spoštljivim odnosom je sicer pot povsem prehodna, samo ne smeš pozabiti, da te od bolečega padca loči res le trenutek nepazljivosti oziroma zdrs.

Zame je bil osvojeni vrh posebna osebna zmaga, še toliko bolj pa sem se razveselil varne vrnitve v Kamniško kočo. Vedno mi je pot gor lažja od spusta, zato sem bil, ko smo se vsi nepoškodovani zatekli v prijetno toplo kočo, res srečen.

Večer in noč smo preživeli v Kamniški koči, kjer smo uživali v domačnosti prijetnega zavetja. Vsekakor koča ponuja dovolj udobja, da se bo v njej vsakdo lahko počutil dobro. Priporočam!  

 

Pogled na Brano s Kamniškega sedla:

Kamniška koča: