nedelja, 24. april 2016

Maroko, drugi dan: Odkrivanje Marakeša


Po čudovitiizkušnji prvega stika s pravim maroškim riadom je zdaj prišel čas za odkrivanje Marakeša. To je eno največjih in najbolj pisanih mest v Maroku. Tako v Marakešu kot tudi povsod kasneje po Maroku smo se mi načrtno izogibali modernih delov mesta, saj nas arabske variante sodobnih  zgradb in ulic niso prav nič zanimale. Mi smo iskali pravi, prvinski Maroko, torej svet, kakršnega v Evropi ne poznamo.


In imeli smo kaj videti! Spoznavali smo prašne, izjemno prometne ulice, kjer je kljub nenehnemu križanju peščev, motoristov, vpreg, avtomobilov, kombijev, tovornjakov in taksistov vse potekalo tekoče.







Uživali smo v blišču in energiji raznoraznih tržnic, se čudili iznajdljivosti delavcev in hvalili dejstvo, da nas čez teden dni čaka nizkocenovno letalo z omejeno prtljago. Drugače bi nakupili na desetine kilogramov zelišč, krem, posod, majic in še marsičesa. Tržnice so res izjemno zanimive. Nekatere so splošne, druge so specializirane glede na obrtno dejavnost. Prav vse pa so natrpane in prava paša za oči.









 





Zvečer smo naredili še to, kar mora narediti vsakdo – privoščili smo si večerjo v eni izmed “odprtih kuhinj” na najbolj slavnem maroškem trgu Jemaa el Fna. Tu je pravil malo, in vsa so zelo jasna. Najpomembnejše je, da ne fotografiraj uličnih umetnikov, saj bodo od tebe zelo odločno zahtevali plačilo. Drugo pa je – ne prestraši se “animatorjev”, katerih naloga je k posameznemu gostincu zvabiti nove goste. Ti fantje med seboj tekmujejo za goste, te vsak po svoje in drug čez drugega prepričujejo, zakaj pojdi k njim, čeprav je ponudba pri vseh skorajda enaka. Izberi pač tistega, ki ti bo ponudil recimo pijačo zastonj. Vsekakor pa bo večerja okusna, nepozabna in poceni. Pa nikar  na tak način ne paniraj kosila. Te odprte kuhinje namreč vsako noč enkrat krepko po polnoči, ko gostje odidejo, v celoti podrejo ter jih naslednji dan zvečer spet zgradijo. Neverjetno vztrajni so!







Maroko, drugi dan: Prebujanje v Marakešu


Dobro jutro, Maroko! Če bodo šle tele počitnice tako naprej, kot so se začele včeraj, potem nas čaka res izvrstna dogodivščina!


Ker smo prespali v pravem maroškem riadu, je bil tudi zajtrk tak, kot se spodobi: nobenih evropskih salam in sirnih namazov, ampak neke vrste palačinke, rogljički, marmelada, sveže stisnjen sok itd. Zdravo in okusno! Ob tem smo občudovali lepoto riada. Res izjemna ideja, ki je Arabcem omogočila, da imajo v hrupnih in prašnih mestih vsak svoj rajski kotiček miru in sonca.  Takole je, ko si v riadu:






In taki so vhodi v sobe iz tega središčnega vrta: 


Pogled navzgor pokaže prelepo nebo, zaradi višine pa na dvorišču oziroma vrtu riada nikoli ni prevroče. 



Si lahko misliš? Zunaj na ulici izgleda takole pusto in nezanimivo:



Vrata v naš riad še vedno ne razkrivajo raja, ki se skriva za njimi:


Za njimi pa vse to, kar sem ti pokazal na zgornjih slikah. Pravi raj sredi mesta! In potem nekateri raje spijo v dolgočasnih sobah svetovnih hotelskih verig? Ne, hvala!


sobota, 23. april 2016

Maroko, prvi dan: Preskok v drugi svet


Končno!  Po dolgih letih sanjarjenja smo le prihranili dovolj za prvo družinsko potovanje z letalom. Ker je bilo poceni (povratna karta 70 eur na osebo, vključujoč doplačani izbor sedežev v eno smer in en velik dodaten kovček), smo se odločili, da bomo  šli tja, kjer je svet res drugačen - v Maroko.

Zahvaljujoč popoldanskemu letu se je naša  dogodivščina začela ob povsem normalni jutranji uri. Vožnja iz Kranja do letališča Orio al Serio v Bergamu (pred Milanom) je trajala pet ur, s postankom vred, a k sreči brez posebnosti na cesti. Vsekakor pa je pri takih družinskih potepanjih, ki se jih veseliš že leto vnaprej, modro iti od doma precej prezgodaj. Ni vredno, da zaradi kakega zastoja celotna dogodivščina potem pade v  vodo, ker si pač zamudil na letališče. Mi smo tako v Bergamo prišli štiri ure pred letom, zato smo se odpravili v nakupovalni center, kjer smo si ob ogledovanju ponudbe  v živilski trgovini privoščili tudi malico.


Naša naslednja postaja je bilo eno od številnih parkirišč v Bergamu, ki živijo od letališča. Sistem je izjemen - prek Interneta kupiš in rezerviraš parkirno mesto. Ob prihodu te že čakajo s kombijem in te odpeljejo na letališče. In to za, v primerjavi z Brnikom, pravi drobiž, saj za 25 evrov dobiš celotedensko parkiranje, prevoz na letališče in čez teden dni nazaj do parkinga. Edino, kar lahko kakega Slovenca zmoti, je to, da moraš upravljavcu parkirišča pustiti ključe svojega avtomobila.  Avte namreč parkirajo zelo na tesno in jih po potrebi tudi premikajo. Le tako lahko preživijo z nizko ceno parkiranja. Mene ta, za Italijo zelo pogost sistem, pav nič ne moti, ker vem, da deluje odlično.


Letališče v Bergamu je vrhunsko. Relativno veliko, moderno in čisto, Mc Donald's ima za letališče precej zmerno ceno, tako da si pred letom lahko privoščiš še malico. Na stezi smo videli samo letala Ryanaira. Dobili smo občutek, da je Bergamo eno od glavnih letališč te nizkocenovne družbe, letijo pa od tu po vsej Evropi in še malo dlje, tako da sem prepričan, da nas bo to letališče še marsikdaj videlo.

Polet je bil nepozaben, saj je bil za našo družino prvi. Bilo je udobno in varno, v letalu pa smo se mešali turisti in Maročani, tako da smo že v zraku začutili utrip Maroka. Še posebej, ko je naš sosed odprl torbo in iz nje privlekel svojo malico, nekaj zelo očitno tipično maroškega. S tem nas je ta gospod tudi naučil, da na letališču sicer res zelo težijo glede tekočin, s hrano pa očitno ni težav, tako da bomo morda tudi mi naslednjič na letalo prinesli kaj za pod zob.


Pol ure pred pristankom je pogled skozi okno že dokazoval, da smo preskočili v nek drugi svet. Vznemirjenje je naraščalo in ko smo se dotaknili maroških tal v Marakešu, smo bili že čisto navdušeni.



Malo smo se ohladili v skoraj celo uro trajajoči vrsti na letališču Menara, ki je nastala zaradi mejne kontrole, pa potem spet na široko odprli oči, ko smo zagledali izjemno arhitekturno mojstrovino, s katero te letališče v Marakešu pozdravi v tej državi.



Pravzaprav smo se v Marakešu pojavili kot pravi gospodje. Ob letališkem izhodu nas je čakal šofer z imenom naše družine, na veliko napisanim na tablici, ki jo je držal v roki. Odpeljal nas je do povsem novega cestnega terenca, s katerim nas je odpeljal v mesto.   In vse to samo zato, ker smo varčevali. Ja, res je, da bi se izognili dragemu prevozu z letališkim taksijem, smo prek interneta naročili poseben prevoz. Ki se je izkazal za cenejšega in veliko prestižnejšega, kot pa taksi služba. Smo pa že čez minuto padli v vsakdanji ritem maroških mestnih cest, kjer se vse odvija zelo hitro in glasno. Še dobro, da je vozil domačin!

Odločili smo se,da se bomo ves teden izogibali poslovnih delov mest, saj so ti z modernimi stavbami taki, kot jih poznamo v Evropi. Zato smo si tudi prenočišča iskali v starih mestnih jedrih, kamor z avtom sploh ne moreš. Tam je doma pravi arabski Maroko! Je pa to pomenilo,  da nas je šofer iz avta "zložil" na nekem temnem makadamskem parkirišču. Ker je bila že noč, nas je postalo strah. Prvič smo bili v Maroku, zdaj pa sami nekje sredi ničesar ... Pa se je iz teme izvil zelo star domačin in nam pomahal, naj mu sledimo. Šele tedaj smo odkrili, da nas je voznik ne samo pripeljal najbližje možno našemu prenočišču, ampak je celo poklical hotel in javil, kam naj pošljejo nekoga, da nas odpelje do cilja. Vau, Maroko je že v prvem stiku postal čudovit!

Pri iskanj prenočišč (vse smo rezervirali že doma prek Booking.com) smo se trudili vedno najti prosto mesto v kakem riadu. Riad je tradicionalna maroška hiša, kjer je na sredini vrt s pogledom v nebo, sobe so pa v "zidovih" okoli tega osrednjega vrta.Za prvega (Riad Chennaoui) smo takoj z zadovoljstvom lahko rekli, da smo izbrali pravega. To je Maroko!

Po prijavi smo takoj planili na mestne ulice. Naš cilj je bil svetovno znani marakeški trg Jemaa el Fna, ki se zvečer spremeni veno največjih restavracij v državi. Ulična hrana je na splošno v Maroku zelo dobra in zdrava, obenem pa še poceni. Zakaj bi torej sedel v dolgočasnih restavracijah evropskega stila, če si lahko privoščiš mavrico zvokov in vonjav pave tržnice?


Pravi šok smo doživeli ob izbiranju odprte kuhinje,v kateri si bomo privoščili večerjo. Vsaka od teh kuhinj ima cel kup ljudi, ki delajo različne stvari: prvi lovi potencialne stranke in jih vabi k mizi, drugi pobere naročila, tretji prinese hrano, četrti pa napiše račun. Prvi dan smo bili zmedeni in se ob prepiru štirih lovilcev gostov, kateri nas bo dobil k svoji mizi, počutili celo ogrožene, naslednje dneve smo se pa samo še smejali. Tak je Maroko. Glasen, pisan, čudovit. "Welcome to Morocco, my friend!"








torek, 19. april 2016

Barcelona


Kaj narediš, če imaš na službeni poti 4 ure prostega časa? Greš ležat v sobo, klepetat v bar ali na sprehod v mesto? Veš, da greš v mesto :)








 







nedelja, 10. april 2016

Istrski maraton


Danes je na slovenski obali potekal že tretji istrski maraton. Meni se je lani za večno vtisnil v lep spomin, saj sem tu prvič v življenju pretekel 21 km - razdaljo, za katero se mi je zdelo, da jo moje noge ne zmorejo.

Istrski maraton zagotovo ni najlažja tekaška prireditev v Sloveniji, saj vsebuje nekaj vzponov in spustov, pa tek po različnih podlagah, od asfalta, granitnih kock, do tlakovanih obalnih poti in celo gozdnih stez. Proga je vsako leto malo drugačna, ker si tri občine delijo organizacijo, s tem pa se spreminjajo štart, cilj in potek. Prav vse to pa mene tudi najbolj veseli. Ta drugačnost ubija rutino in predvidljivost. Najbolj resni tekači, ki tečejo "na normo" so morda zaradi tega slabe volje, Kdor pride sem zaradi teka, druženja in užitka, ne pa zaradi rezultata, bo pa zelo užival.

Zelo me veselijo tudi čudoviti razgledi, ki nas čakajo vsako leto.

Jaz sem neizobražen, neizkušen tekač samouk. Zato najverjetneje pri teku delam marsikaj narobe. Zato tudi moje letošnje izkušnje ne preizkusi, razen, če sam čutiš, da bo zate uporabna. Prvič sem se namreč odločil, da si tempa ne bom določal po razdalji ali povprečnem času teka, ampak zgolj po srčnem utripu. Po prvih dveh kilometrih teka sem ugotovil, da se najbolje počutim, kadar mi srce bije pod 160 utripi na minuto. Zato sem ves čas pazil samo še na utrip, in ga vzdrževal nekje med 150 in 160. Niti enkrat nisem preveril svojega tempa, gledal sem samo utrip. Tek na določen tempo je namreč po mojem mnenju na Istrskem maratonu  "sporen", saj je proga zelo razgibana, in tempo, kot ga poznam z domačih travnikov, tu ne bi bil realen.

Meni osebno se je ta pristop dobro obnesel, saj sem v cilj prišel živ in zdrav. Dokaz je tale fotografija, narejena minuto po prihodu v cilj:



Ima pa Istrski maraton še eno veliko prednost - svojo himno. Saj ni edini maraton, ki jo ima, ampak je pa istrska himna najboljša med vsemi in te pete kar zasrbijo, ko jo slišiš. Obvezno si jo zavrtim v avtu, ko se približamo Obali: