nedelja, 24. april 2016

Maroko, drugi dan: Prebujanje v Marakešu


Dobro jutro, Maroko! Če bodo šle tele počitnice tako naprej, kot so se začele včeraj, potem nas čaka res izvrstna dogodivščina!


Ker smo prespali v pravem maroškem riadu, je bil tudi zajtrk tak, kot se spodobi: nobenih evropskih salam in sirnih namazov, ampak neke vrste palačinke, rogljički, marmelada, sveže stisnjen sok itd. Zdravo in okusno! Ob tem smo občudovali lepoto riada. Res izjemna ideja, ki je Arabcem omogočila, da imajo v hrupnih in prašnih mestih vsak svoj rajski kotiček miru in sonca.  Takole je, ko si v riadu:






In taki so vhodi v sobe iz tega središčnega vrta: 


Pogled navzgor pokaže prelepo nebo, zaradi višine pa na dvorišču oziroma vrtu riada nikoli ni prevroče. 



Si lahko misliš? Zunaj na ulici izgleda takole pusto in nezanimivo:



Vrata v naš riad še vedno ne razkrivajo raja, ki se skriva za njimi:


Za njimi pa vse to, kar sem ti pokazal na zgornjih slikah. Pravi raj sredi mesta! In potem nekateri raje spijo v dolgočasnih sobah svetovnih hotelskih verig? Ne, hvala!


sobota, 23. april 2016

Maroko, prvi dan: Preskok v drugi svet


Končno!  Po dolgih letih sanjarjenja smo le prihranili dovolj za prvo družinsko potovanje z letalom. Ker je bilo poceni (povratna karta 70 eur na osebo, vključujoč doplačani izbor sedežev v eno smer in en velik dodaten kovček), smo se odločili, da bomo  šli tja, kjer je svet res drugačen - v Maroko.

Zahvaljujoč popoldanskemu letu se je naša  dogodivščina začela ob povsem normalni jutranji uri. Vožnja iz Kranja do letališča Orio al Serio v Bergamu (pred Milanom) je trajala pet ur, s postankom vred, a k sreči brez posebnosti na cesti. Vsekakor pa je pri takih družinskih potepanjih, ki se jih veseliš že leto vnaprej, modro iti od doma precej prezgodaj. Ni vredno, da zaradi kakega zastoja celotna dogodivščina potem pade v  vodo, ker si pač zamudil na letališče. Mi smo tako v Bergamo prišli štiri ure pred letom, zato smo se odpravili v nakupovalni center, kjer smo si ob ogledovanju ponudbe  v živilski trgovini privoščili tudi malico.


Naša naslednja postaja je bilo eno od številnih parkirišč v Bergamu, ki živijo od letališča. Sistem je izjemen - prek Interneta kupiš in rezerviraš parkirno mesto. Ob prihodu te že čakajo s kombijem in te odpeljejo na letališče. In to za, v primerjavi z Brnikom, pravi drobiž, saj za 25 evrov dobiš celotedensko parkiranje, prevoz na letališče in čez teden dni nazaj do parkinga. Edino, kar lahko kakega Slovenca zmoti, je to, da moraš upravljavcu parkirišča pustiti ključe svojega avtomobila.  Avte namreč parkirajo zelo na tesno in jih po potrebi tudi premikajo. Le tako lahko preživijo z nizko ceno parkiranja. Mene ta, za Italijo zelo pogost sistem, pav nič ne moti, ker vem, da deluje odlično.


Letališče v Bergamu je vrhunsko. Relativno veliko, moderno in čisto, Mc Donald's ima za letališče precej zmerno ceno, tako da si pred letom lahko privoščiš še malico. Na stezi smo videli samo letala Ryanaira. Dobili smo občutek, da je Bergamo eno od glavnih letališč te nizkocenovne družbe, letijo pa od tu po vsej Evropi in še malo dlje, tako da sem prepričan, da nas bo to letališče še marsikdaj videlo.

Polet je bil nepozaben, saj je bil za našo družino prvi. Bilo je udobno in varno, v letalu pa smo se mešali turisti in Maročani, tako da smo že v zraku začutili utrip Maroka. Še posebej, ko je naš sosed odprl torbo in iz nje privlekel svojo malico, nekaj zelo očitno tipično maroškega. S tem nas je ta gospod tudi naučil, da na letališču sicer res zelo težijo glede tekočin, s hrano pa očitno ni težav, tako da bomo morda tudi mi naslednjič na letalo prinesli kaj za pod zob.


Pol ure pred pristankom je pogled skozi okno že dokazoval, da smo preskočili v nek drugi svet. Vznemirjenje je naraščalo in ko smo se dotaknili maroških tal v Marakešu, smo bili že čisto navdušeni.



Malo smo se ohladili v skoraj celo uro trajajoči vrsti na letališču Menara, ki je nastala zaradi mejne kontrole, pa potem spet na široko odprli oči, ko smo zagledali izjemno arhitekturno mojstrovino, s katero te letališče v Marakešu pozdravi v tej državi.



Pravzaprav smo se v Marakešu pojavili kot pravi gospodje. Ob letališkem izhodu nas je čakal šofer z imenom naše družine, na veliko napisanim na tablici, ki jo je držal v roki. Odpeljal nas je do povsem novega cestnega terenca, s katerim nas je odpeljal v mesto.   In vse to samo zato, ker smo varčevali. Ja, res je, da bi se izognili dragemu prevozu z letališkim taksijem, smo prek interneta naročili poseben prevoz. Ki se je izkazal za cenejšega in veliko prestižnejšega, kot pa taksi služba. Smo pa že čez minuto padli v vsakdanji ritem maroških mestnih cest, kjer se vse odvija zelo hitro in glasno. Še dobro, da je vozil domačin!

Odločili smo se,da se bomo ves teden izogibali poslovnih delov mest, saj so ti z modernimi stavbami taki, kot jih poznamo v Evropi. Zato smo si tudi prenočišča iskali v starih mestnih jedrih, kamor z avtom sploh ne moreš. Tam je doma pravi arabski Maroko! Je pa to pomenilo,  da nas je šofer iz avta "zložil" na nekem temnem makadamskem parkirišču. Ker je bila že noč, nas je postalo strah. Prvič smo bili v Maroku, zdaj pa sami nekje sredi ničesar ... Pa se je iz teme izvil zelo star domačin in nam pomahal, naj mu sledimo. Šele tedaj smo odkrili, da nas je voznik ne samo pripeljal najbližje možno našemu prenočišču, ampak je celo poklical hotel in javil, kam naj pošljejo nekoga, da nas odpelje do cilja. Vau, Maroko je že v prvem stiku postal čudovit!

Pri iskanj prenočišč (vse smo rezervirali že doma prek Booking.com) smo se trudili vedno najti prosto mesto v kakem riadu. Riad je tradicionalna maroška hiša, kjer je na sredini vrt s pogledom v nebo, sobe so pa v "zidovih" okoli tega osrednjega vrta.Za prvega (Riad Chennaoui) smo takoj z zadovoljstvom lahko rekli, da smo izbrali pravega. To je Maroko!

Po prijavi smo takoj planili na mestne ulice. Naš cilj je bil svetovno znani marakeški trg Jemaa el Fna, ki se zvečer spremeni veno največjih restavracij v državi. Ulična hrana je na splošno v Maroku zelo dobra in zdrava, obenem pa še poceni. Zakaj bi torej sedel v dolgočasnih restavracijah evropskega stila, če si lahko privoščiš mavrico zvokov in vonjav pave tržnice?


Pravi šok smo doživeli ob izbiranju odprte kuhinje,v kateri si bomo privoščili večerjo. Vsaka od teh kuhinj ima cel kup ljudi, ki delajo različne stvari: prvi lovi potencialne stranke in jih vabi k mizi, drugi pobere naročila, tretji prinese hrano, četrti pa napiše račun. Prvi dan smo bili zmedeni in se ob prepiru štirih lovilcev gostov, kateri nas bo dobil k svoji mizi, počutili celo ogrožene, naslednje dneve smo se pa samo še smejali. Tak je Maroko. Glasen, pisan, čudovit. "Welcome to Morocco, my friend!"








torek, 19. april 2016

Barcelona


Kaj narediš, če imaš na službeni poti 4 ure prostega časa? Greš ležat v sobo, klepetat v bar ali na sprehod v mesto? Veš, da greš v mesto :)








 







nedelja, 10. april 2016

Istrski maraton


Danes je na slovenski obali potekal že tretji istrski maraton. Meni se je lani za večno vtisnil v lep spomin, saj sem tu prvič v življenju pretekel 21 km - razdaljo, za katero se mi je zdelo, da jo moje noge ne zmorejo.

Istrski maraton zagotovo ni najlažja tekaška prireditev v Sloveniji, saj vsebuje nekaj vzponov in spustov, pa tek po različnih podlagah, od asfalta, granitnih kock, do tlakovanih obalnih poti in celo gozdnih stez. Proga je vsako leto malo drugačna, ker si tri občine delijo organizacijo, s tem pa se spreminjajo štart, cilj in potek. Prav vse to pa mene tudi najbolj veseli. Ta drugačnost ubija rutino in predvidljivost. Najbolj resni tekači, ki tečejo "na normo" so morda zaradi tega slabe volje, Kdor pride sem zaradi teka, druženja in užitka, ne pa zaradi rezultata, bo pa zelo užival.

Zelo me veselijo tudi čudoviti razgledi, ki nas čakajo vsako leto.

Jaz sem neizobražen, neizkušen tekač samouk. Zato najverjetneje pri teku delam marsikaj narobe. Zato tudi moje letošnje izkušnje ne preizkusi, razen, če sam čutiš, da bo zate uporabna. Prvič sem se namreč odločil, da si tempa ne bom določal po razdalji ali povprečnem času teka, ampak zgolj po srčnem utripu. Po prvih dveh kilometrih teka sem ugotovil, da se najbolje počutim, kadar mi srce bije pod 160 utripi na minuto. Zato sem ves čas pazil samo še na utrip, in ga vzdrževal nekje med 150 in 160. Niti enkrat nisem preveril svojega tempa, gledal sem samo utrip. Tek na določen tempo je namreč po mojem mnenju na Istrskem maratonu  "sporen", saj je proga zelo razgibana, in tempo, kot ga poznam z domačih travnikov, tu ne bi bil realen.

Meni osebno se je ta pristop dobro obnesel, saj sem v cilj prišel živ in zdrav. Dokaz je tale fotografija, narejena minuto po prihodu v cilj:



Ima pa Istrski maraton še eno veliko prednost - svojo himno. Saj ni edini maraton, ki jo ima, ampak je pa istrska himna najboljša med vsemi in te pete kar zasrbijo, ko jo slišiš. Obvezno si jo zavrtim v avtu, ko se približamo Obali:



torek, 22. marec 2016

Trening za Wings For Life


Wings For Life je eden od najbolj dobrodelnih tekov na svetu, saj gre za svetovni tek. V številnih državah po vse svetu vsako leto na eno od majskih nedelj ob istem trenutku tekači začnejo bežati pred zasledovalnim vozilom. Tečejo tako dolgo, dokler jih to vozilo (pri nas Renault Kadjar) ne ujame.


Tudi mi bomo tekli. Da smo zadeve vzeli resno , dokazuje današnji trening.








V ekipi se nam lahko pridruži vsakdo! Prijavi se tukaj ...











nedelja, 20. marec 2016

Zimsko bivakiranje


Kdaj si nazadnje nekaj storil prvič? Odgovor na to vprašanje baje definira, koliko si resnično star. No, midva z Ireno sva danes nekaj storila prvič :) In občutek je krasen!

Nama se v bistvu že od zadnje jeseni naprej dogaja :) Zahvaljujoč kranjski Šoli varnega gibanja v gorah spoznavava nove dimenzije življenja in jaz, večni "ziheraš" in "višinoboječnež" vsekakor postajam bolj živ. V tej isti šoli sem na predstavitvi gorniške literature dobil še motivacijo in prebral Klic gora izpod peresa Tineta Miheliča. V tej knjigi sem med drugim prebral tudi razmišljanje o tem, da ljudje vse prevečkrat podležemo stremenju k udobju. S tem naj teoretično ne bi bilo nič narobe, ampak kaj, ko nas to udobje prehitro pripelje v monotono življenje, ki nas ne izpolnjuje več. Ravno izzivi, ki prinašajo tudi neudobje, so prosto po Miheliču pot do polnega življenja. Po današnji noči te besede razumem.

Tiste, ki smo imeli največ poguma (ali pa smo bili najbolj naivni?) je Šola varnega gibanja v gorah ta vikend pognala v hribe nad Ljubeljem. V dolini je bilo s soboto ob 16:00 plus petnajst, ljudje so po barih martinčkali v kratkih rokavih, mi smo šli pa iz mesta v hrib, v sneg, v gozd, v sredino ničesar; tja, kamor so vodile samo naše sledi. Tam nam je vodnik rekel: "Po dva ali trije skupaj si izberite svoj prostor in se vkopajte v sneg. Noč bomo preživeli tukaj".

Tam, kjer smo stali, se nam je zdelo, da je snega le za vzorec. Pa smo se vseeno lotili kopanja in kmalu presenečeni odkrili, da je snega tule neverjetno veliko. Luknje so se kar večale:


Vsak si je izbral svoj način izgradnje bivaka. Eni so gradili stene, drugi luknje, midva z Ireno pa neko imitacijo igluja. Seveda mi je cenena zložljiva lopata za par evrov razpadla že po dvajsetih minutah, potem sva pa ljubi domek gradila samo še z ostanki lopate. Zdaj vem, zakaj je dobra lavinska lopata draga ... Če bi takrat kdo hodil po gozdu in jih prodajal, bi jo takoj kupil. Brez popusta!


Dela je bilo dovolj za več kot dve uri, na koncu sva bila vsa do kože premočena, utrujena, a zadovoljna. Najin bivak je deloval kot nekaj, kar bo do jutra zdržalo.


Sledila je zaslužena večerja. Jota iz pločevinke je bila vrhunska izbira. Pet minut na kuhalniku, pa sva imela toplo in z energijo bogato jed: meso, krompir, zelje, fižol - vse v enem. Zmagovalna večerja! Potem pa hitro v suha oblačila in v bivak.


Bivak je bil seveda velik samo toliko, kot sva dva potrebovala za stiskanje. Niti sedeti nisi mogel v njem, še noge nisi mogel dvigniti prav visoko. Tole si videl, če si pogledal proti svojim nogam:


In kako sva spala? Upoštevajoč to, da sva imela pod ritjo samo armafleks in spalko, sicer pa je bil povsod okrog naju sneg, presenetljivo dobro. Seveda sva se parkrat zbudila, ampak noč sva sredi zime preživela v dovolj dobrem zavetju, da ni bilo nobene možnosti za kak prehlad ali celo kaj hujšega. No, ob pol šestih zjutraj naju je skozi "vhod" v bivak takole pozdravil nov dan:


Za zajtrk je zmagal predvsem čaj. Ker sva bivak dokončala sredi noči, v soju naglavnih svetilk, sva šele zjutraj dobro videla, kaj sva sploh zgradila:


Tele vejice okrog bivaka res zgledajo kot da bi si že omejil svojo parcelo. Pa ni tako, res ne. Samo ostale člane ekipe sem hotel opozoriti, kje se začne najin bivak, da ne bi (še) kdo padel vanj. Ker to se dogaja. Vem ...


Že ob sedmih zjutraj smo se odločili, da je čas za vrnitev v dolino. Bivake smo podrli, da se ne bi vanje ujela kaka žival, nato pa odšli nazaj dol, proti izhodišču. Zabavno je bilo gledati najbolj zgodnje pohodnike, ki so bili še pred minuto zadovoljni sami s sabo, češ da so danes prvi v hribih. Potem pa takole vidijo, da se nekateri že vračajo nazaj v dolino ...

Zimsko bivakiranje je bilo edinstvena izkušnja. Nekateri iščejo vznemirjenje na drugem koncu sveta, midva sva pa neverjetno dogodivščino našla pol ure vožnje od doma. Slovenija resnično ponuja veliko, samo videti in sprejeti moraš njene darove.

torek, 8. marec 2016

Tine Mihelič: Klic gora


Pred nekaj tedni sem bil na predavanju o gorniški literaturi. Na predavanju o knjigah, ki jih še nikoli nisem vzel v roke in, iskreno povedano, tudi nisem imel nobenega namena, da bi se jih kdajkoli lotil.

Pa me je predavatelj presenetil. S takim odkritosrčnim žarom nam je opisoval vsebino knjig, s takim zanosom citiral odstavke, da me je zamikalo. In po njegovih reakcijah se mi je zazdelo, da bo Tine Mihelič pravi za začetnika v svetu gorniške proze.

Ko sem v kranjski knjižnici (ki jo, mimogrede, res obožujem) na polici zagledal njegovo že dodobra zguljeno knjigo "Klic gora", sem se je ustrašil. Res je debela, velikost črk pa majhna, torej se mi je napovedovalo dooolgo branje. In to branje, kjer si iz strani v stran sledijo opisi raznih alpinističnih podvigov, opisi vzponov, skal, oprimkov, razgledov, vremena ipd. 

Kjer je volja, je tudi pot. Tako sem zagrizel v knjigo. Ni se brala kot kaka lahkoumna kriminalka, kje pa. Knjiga je zahtevala moj čas, mojo energijo in mojo pozornost. Parkrat me je zamikalo, da bi nekaj strani preskočil, a sem vztrajal. 

In potem me je, po nekaj dnevih, knjiga zagrabila. Me posrkala v svet Tineta Miheliča, in nenadoma sem bil sposoben videti svet skozi Tinetove oči. In kako lep je njegov svet! Svet, v katerem spoznaš, kaj v življenju je res pomembno, predvsem pa spoznaš, da v večini primerov v svojem vsakdanu "jamraš" brez razloga. Ker ni pomembno. Ker prevečkrat zremo na površino, kjer nas motijo na videz pomembne stvari, ob tem pa spregledamo jedro. Tam, v bistvu, je vse OK, a pogosto tega jedra ne opazimo. Ker nas premami kič in hrup vsakdana. 

Meni je grozno, če imam nogavico mokro. Ker se bom prehladil, zbolel in umrl. 
Meni je grozno, če je v kampu hladno in če pada dež. Ker bi bilo v soncu kampiranje toliko lepše.
Meni je grozno, če nekdo strese svojo slabo voljo name. Ker mi bo pokvaril dan.

Tine Mihelič je teden dni premočen visel v steni. 
Tine Mihelič je v nevihti držal šotor, ležeč v vodi do popka.
Tine Mihelič je poslušal ljudi, ki so ga nahrulili, ko jih je zaprosil za nekaj toplote. 

Meni se zdi, da bi bilo na izletih marsikaj lahko udobnejše. 
Tinetu Miheliču se je zdelo, da je vse, kar nam da narava, preprosto - naravno. In da vse to potrebujemo, če želimo svoje življenje res preživeti v polnosti. Udobje je preveč monotono ...

Ja, Tine Mihelič mi je ponudil drugačen pogled na svet. Lepši pogled. 

Če imaš rad hribe, preberi "Klic gora". Vzemi si čas, potopi se prav v vsak opis. Sprva se ti bo poetično opisovanje alpinističnih poti morda zdelo dolgo. A na koncu boš knjigo odložil ganjen. In drugačen. So knjige, ki te naredijo boljšega človeka. Eno takih je spisal Tine Mihelič.