Že kar nekaj let sem večkrat začel teči. Občasno sem mukoma obul tekaške čevlje in odtekel od 5 pa tja do 7 kilometrov. Ker sem verjel, da je to dobro za zdravje, da te lahko sprosti in razveseli. Pa nekako nikoli ni šlo. Nikoli nisem doživel tistega "razodetja", ko stopiš na drugo stran, ko ti tek ni več nuja, ampak sprostitev.
Od novega leta naprej pa redno tečem. Če pet dni mine brez teka, ga začnem pogrešati, postanem tečen, in preprosto moram iti ven. Kaj se je spremenilo?
Prvega januarja sem stopil na tehtnico in doživel šok - številka se je obrnila tako visoko gor, kamor sem verjel, da nikoli ne bom prišel. Pa sem bil tam. Hrano obožujem in dieta ne pride v poštev. Če torej ne zmanjšaš vnosa, je edini preostali način, da povečaš porabo.
Potem sem dobil v roke knjigo
Ultramaratonec. Prevzela me je in me motivirala. Če on zmore vse to, bom pa ja jaz zmogel vsaj delček tega ...
Nenazadnje sem padel še pod močan vpliv prijateljice, ki je vzljubila tek pred kratkim, in želela, da to veselje spozna še kdo drug.
Koktejl vseh teh okoliščin me je zvabil ven, na ceste, kolovoze in steze. Še vedno povsem rekreativno, pa vendar je danes desetka postala nekaj, kar zmorem za rekreacijo, še pred dvema letoma pa mi je bilo deset kilometrov nedosegljiva daljava.
In potem je prišlo od prej imenovane prijateljice še vabilo na
Istrski maraton. Dokazano najlepši maraton v Sloveniji. Da bi prvič v življenju pretekel 21 kilometrov kar na javni športni prireditvi? Kaj pa vem. No, pa so me prepričali, in danes sem za to neizmerno hvaležen.
Istrski maraton je resnično najlepši tek v Sloveniji. Na čudovito sončno jutro se je v Izoli zbrala množica tekmovalcev, njihovih spremljevalcev in domačinov. Vsi so dogodek vzeli kot pravi praznik, dan veselja. Pozitivno vzdušje je bilo izredno nalezljivo! Seveda je bilo med tekači veliko tistih, ki so šli na čas. Ogromno pa nas je bilo tudi tistih, ki smo prišli praznovat. Med tekom smo se družili, klepetali, tujci so postali znanci, kilometri so pa kar izginjali pod nogami. In tako sem, ne da bi vedel kdaj, pretekel svojih prvih 21 kilometrov. Z nasmehom na obrazu in brez kakršnihkoli kasnejših stranskih učinkov. Bil sem krščen na najlepši možni način.
Še bom tekel. Nasmejan. Tja do sedmega kilometra me vsakdanje skrbi še dohajajo, potem pa počasi omagajo in ostanejo daleč zadaj. Od tam naprej sem samo še tukaj in zdaj. Korak za korakom, vdih in izdih, opazujoč čudovito okolico, ki nam jo vsak dan podarja Slovenija.
Svet je postal divji. Če čakaš, da ti bo podaril oazo miru, ne boš dočakal. Mir si moraš sam vzeti. Ker si ga zaslužiš. In najdeš ga lahko tudi v teku.
