Mi, otroci generacije fix

Kdo: Mladinski oder Kranj

Kako: Odlično, vredno vsake sekunde tvojega časa!

Pred problemom drog si danes še vedno večinoma zatiskamo oči. "V moji družini teh težav ne bo, mojih otrok droge ne zanimajo", si govorimo pri sebi, upajoč, da nas bo že zgolj zaradi tega svet drog zagotovo zgrešil.

Pa žal ni tako. Mamila si svojih žrtev ne izbirajo načrtno, ampak udarijo tako po bogatih, kot po revnih, mlajših in starejših, po starših in otrokih.

Šele, ko se resnično zavemo nevarnosti, in šele, ko sprejmemo, da na to nevarnost nismo imuni, smo prišli na pot izbire takega načina življenja, da se bomo drogam lahko izognili.

"Spoznaj svojega sovražnika" je ena od strategij za uspešno obrambo. In prav to so nam pripravili mladi iz Kranja s predstavo "Mi, otroci generacije x". Predstava nam prinaša deset zgodb mladih, ki so se ujeli v kruti svet mamil. Žal videno ni fikcija, saj zgodbe temeljijo na resničnih izkušnjah kranjskih odvisnikov.

Zgodba niti v enem samem trenutku ne prinese niti kančka veselja ali optimizma. Vse je črno-belo, turobno, brezizhodno. Točno tako, kot v svetu drog resnično je. Vsak od nastopajočih likov je imel tehten razlog, zakaj je poobegnil v svet drog. Vsak odvisnik je tam iskal rešitev in zavetje. A vsak je tam našel obup, praznino, utež, ki ga je vlekla še globlje.

Predstava se, najbrž tudi zaradi odlično izbranega prizorišča v kranjskem Stolpu Škrlovec, gledalcu hitro spremeni v kruto realnost. Izredna igra prikazovanja čustev, solz, abstinenčnih kriz, te ujame v svoj kruti krog žalosti, in hitro pozabiš, da nekaj metrov od sebe spremljaš zgolj predstavo. Preveč resnično izgleda, preveč boli.

Igralci Mladinskega odra Kranj so še sami komajda prenehali biti otroci. Združili so se v lani ustanovljeno gledališko društvo, in že s prvimi predstavami navdušili, morda s krutim realizmom v nekaterih pogledih celo presegli tisto, kar letos na odru ponuja gledalcem stalna, profesionalna zasedba Prešernovega gledališča.

Mi, otroci genberacije fix, je predstava, ki gledalcu ne prizanese. Ne s kletvicami, ne z zmerjanjem, ne s spolnostjo, ne s turobno brezizhodnostjo. Kljub temu, ali pa prav zato, ogled toplo priporočam vsem družinam z otroki, starimi od 14 let naprej. Zato, ker boste s pomočjo te predstave spoznali, kako krut in brezizhoden je svet drog. Zato, ker bomo starši po tej predstavi morda bolj videli svoje otroke in njihove stiske. In zato, ker bodo otroci po tej predstavi morda bolj razumeli, kako grozljivo nepovratna je pot v pogubo, na katero stopiš takoj, ko si si rekel: "Samo enkrat, samo za zabavo bom poizkusil". V svetu drog prvič nikoli ni tudi zadnjič.

Silvestrska večerja

Tradicionalna silvestrska večerja pri prijateljih.

Kar je bilo na mizi, je bilo odlično za želodec.

Tisti, ki so bili zbrani okrog mize, so bili pa odlični za dušo :)

Hrestač

Za novoletno darilo smo si v naši družini podarili ogled Hrestača, božične zgodbe v ljubljanski Operi. Res smo si iz tega naredili pravi praznik, ki smo ga nestrpno pričakovali že par dni prej.  Priprave smo začeli že takoj po kosilu. Vsi smo se zvrstili v kopalnici, pod tušem, si umili tudi lase, nato pa vsi smuknili v najboljša oblačila, kar smo jih izbrskali v omari.

 

V Ljubljani smo si najprej v Slonu privoščili kraljevske tortice in si s tem še bolj poudarili, da bo večer nekaj posebnega. Četrt ure pred šesto pa smo stali pred Opero. Že sama stavba zunaj je res nekaj posebnega in navduši oči in dušo. V sami dvorani smo bili pa sploh na vrhuncu odličnega razpoloženja.

In potem se je začel Hrestač. Balet. Kultura, kakršne ne maram. Še pred par meseci bi prisegel, da baleta ne bom šel nikoli gledat. Fantje v pajkicah, punce, ki vseskozi stopicljajo po prstih, ne, to ni zame ...

 

 

Ajajaj, kako sem se slabo poznal! Ojej, kako sem podcenjeval moč baleta! Takoj so me osvojili z zgodbo, glasbo in čudovitim plesom. Prizori, kakršna sta na zgornjih dveh slikah, sta bila čudovita zgodba romantičnosti in ljubezni, polna nalezljivih čustev.

 

In potem so prišli skupni prizori, kot so na spodnjih fotografijah. Polni neverjetne energije, spektakularne paše za oči.

 

 

Neverjetno število plesalk in plesalcev, pisanost raznolikih oblačil, pravljičnost božičnega vzdušja, vse to te objame in potegne v zgodbo.

 

 

Navdušili so me tudi otroci. Po mojem ne starejši od desetih let, pa že nastopajo na velikem odru Opere. Komaj so začeli obiskovati baletno šolo, že so se pridružili profesionalcem tam, kjer se ponavadi znajdeš šele po dooolgih letih šolanja. Bravo!

 

 

 

 

Bilo je naravnost odlično! Zato kot nekdanji antipropagandist za opero in balet sporočam vsem dvomljivcem: oglejte si opero Gorenjski slavček in balet Hrestač, pa se mi boste pridružili med ljubitelji opere in baleta. S tema predstavama preprosto ne morete zgrešiti.

 

P.S.
Izposojeni fotoaparat Canon G16 se je v Operi naravnost izkazal. Dovolj majhen, da gre v torbico, povsem neslišen in z odlično svetlobno jakostjo 1.8 mi je omogočil, da sem v temnem skritem kotu ene od lož za občinstvo in nastopajoče nemoteče ovekovečil fantazijo Hrestača še za vas.

 

Praznična Ljubljana

Ljubljana je lepa. Tudi - ali pa še posebej - konec leta, z vso novoletno okrasitvijo in množico dobro razpoloženih ljudi.

 

 

 

 

Nočni sprehod skozi Trst

Po čudovitem sprehodu do gradu Miramare smo se zvečer odpravili še na sprehod v Trst. Mesto nas je prijetno presenetilo, saj smo pričakovali veliko manj.

Dobili smo lepe ulice, nabito polne ljudi dobre volje.

Presenetilo me je tudi veliko število meščanov, ki so imeli ob sebi raznorazne plemenite pasme psov. Jaz sem bil edini "gumpec", ki sem s svojo Heli ostal pred Sparom, ko so šli ostali iz naše druščine po malico v trgovino. Med tem, ko sem s psom čakal ob vhodu v trgovino, sta mimo mene vstopila dva Italijana s psoma na povodcu v trgovino. Ja, v Italiji pes v trgovini ni nič nenavadnega ...

V cerkvi sredi mesta so nas navdušile velike jaslice. Šele tu sem se zavedel, da sploh ni treba, da so figure ljudi in živali vedno majhne.

P.S.
Ob nočnem fotografiranju se je odlično izkazal izposojeni Canon G16. Vse zgornje slike so bile narejene iz roke, brez uporabe stojala, brez bliskavice.

Pešpot Trst - Miramare

Današnji dan je bil neverjeten! V Kranju na koledarju zima, zunaj pa jesenska meglena sivina. Tudi v Trstu na koledarju zima, zunaj pa prijetnih tam okrog 13 stopinj nad ničlo in močno sonce, ki nam je vsem sleklo bunde, nekaterim pa tudi puloverje.

Od Trsta do gradu Miramare vodi ob morju prijetna, široka tlakovana pešpot, po kateri smo se kot martinčki na toplem soncu v procesijo zvrstili številni svetlobe žejni ljudje. Poleti mora biti na tej poti peklensko vroče, decembra pa fantastično toplo.

Ura in pol prijetne, počasne hoje, pa si pri gradu.

Danes smo imeli res srečo. Najprej z vremenom, potem pa še z gradom, saj je bil na naše veliko, prijetno presenečenje vstop v grad prost. Tako smo si lahko ogledali, kako so ljudje živeli v tem gradu. Ni jim bilo hudega :)

Nazaj grede je trajalo dlje, saj smo se zleknili na plažo in se zaprtih oči prepustili soncu. Mmmm, kako je prijalo :)

Ko bo naslednjič v Sloveniji spet neprijetna zima, v Trstu pa sonce, skoči sem dol tudi ti. Ves čas samo po avtocesti, hitro in enostavno, pa boš sredi zime doživel pomlad. Fantastično!

Žalostna, zelo žalostna novica pa je bilo spoznanje, da stoletje stari zgodovinski tramvaj iz Opčin ne vozi več dol v Trst. Zato je treba zdaj parkirati nekje v Trstu ali pa na enem od parkirnih mest ob obali.

Ker se je zvečerilo, smo se potem odpravili še na nočni sprehod po Trstu.

Pešpot na Brezje

Iz Kovorja pri Tržiču vodi po prijetnih poteh, večinoma skozi gozd, lepa in dobro označena pešpot na Brezje. Na to enourno pot do bazilike Marije Pomagaj se lahko podate bodisi kot verniki na romanje, željni dušnega miru, bodisi kot izletniki, željni lepega sprehoda.

Prostovoljci so se na tej pešpoti resnično potrudili, ne samo z oznakami, ampak tudi z ureditvijo same poti, nasuli so pesek in pot utrdili, da smo šli po njej varno in s suhimi čevlji tudi tik po dežju.