Kum je eno od pogosteje omenjenih imen slovenskih hribov, saj se ponavlja v sporočilih o frekvencah našega radia in televizije. Zakaj, ti je ob pogledu na velik oddajnik hitro jasno ...
Čeprav je najvišji vrh Zasavskega hribovja, je Kum vseeno enostavno dosegljiv tudi za majhne otroke. S pravo družbo je pot hitro končana, na vrhu pa nas je razveselila odlična domača hrana.
Ker jim niso dovolili postaviti pustolovskega parka v ljubljanskem Tivoliju, so ga naredili v zaščitenem naravnem okolju soteske Čepa na avstrijski strani Ljubelja (Tscheppaschlucht). Naravi park nič ne škodi, saj gre le za splet jeklenic, ovitih okoli debel, nič ni zabito v drevesa.
V parku se ponašajo z najdaljšo "letečo lisico" v Avstriji - 300 metrov dolgo jekleno vrvjo, na kateri se popelješ čez sotesko, 40 metrov visoko nad tlemi.
Veliko vaj v parku je povsem primernih za otroke. Naša osemletnica je zmogla več od mene ... Ta adrenalinska športna zabava žal ni poceni, je pa res lepa izkušnja. Še posebej v prvih dnevih nove sezone, ki se začne ravno v času naših prvomajskih počitnic, ker takrat še ni gneče.
Biarritz je letoviško mesto v jugozahodni Franciji. Recimo, da je to francoski Portorož.
Tako kot vsa letoviška mesta je tudi Biarritz izven sezone privlačen, miren kraj. Poleti pa nabito poln ljudi in avtomobilov.
Tole je najbolj slaven hotel v Biarritzu, Hotel du Palais. Zgrajen ni bil kot hotel, ampak kot poletna rezidenca žene Napoleona tretjega:
Okoli Biarritza so dolge peščene plaže, zelo blizu pa je tudi Španija.
Meni so najbolj všeč vasi v hribih nad obalo. Življenjski tempo je tu veliko bolj umirjen kot denimo v Parizu, ljudje si vzamejo čas za pogovor, za življenje, za lepoto.
Hotel Triglav na Bledu je pripravil kuharski izziv za otroke. Sprejeli so jih v njihovo kuhinjo in tam so otroci pod vodstvom glavnega chefa pripravili odlično kosilo zase in za nas, starše:
Najbrž je kar pogosto, da "domačini" ne obiščemo lokalnih turističnih znamenitosti. Ena od takih je Blejski grad. Nanj se zgrinjajo množice turistov z vsega sveta, nam pa je bilo vedno škoda vstopnine. Do danes, ko smo ujeli neko ugodno akcijo in se končno odločili obiskati ta grad.
Na grad smo se povzpeli po za turiste netipični poti. Turiste večinoma pripeljejo avtobusi na sprednji del, po široki cesti. Mi smo grad "napadli" od zadaj, po ozki peš poti. In tako ujeli pogled na grad, kakršnega marsikdo ne vidi nikoli.
Na gradu smo se sprehodili po muzejskih prostorih, predvsem pa uživali na toplem soncu in čudovitem pogledu na Gorenjsko.
Jaz sem spet gledal večinoma skozi objektiv. Pogosto se doma zavem, da sem marsikaj opazoval samo skozi fotoaparat in da se sploh nisem znal sprehajati okoli zgolj zaradi svojih oči. Vedno gledam skozi perspektivo amaterske slike, ki bi bila vseeno vredna spomina ...
Sem eden tistih, ki so nori na tehnološke "igračke". Tudi pod pretvezo, da je z njimi naše življenje bolj ekološko, ker porabimo manj papirja, manj je transporta dobrin, ker si jih nabavljamo kar v digitalni obliki, manj je materialov, porabljenih za shranjevanje vsega, kar je bilo včasih na papirju, danes pa na trdem disku, itd. A vseeno tudi meni brez papirja ni živeti. Tako, kot temu gospodu:
V Naklem se od leta 2004 naprej (z daljšim premorom od 2008 do 2011) marca zberejo "off road norci". Kdo so ti ljudje, najlepše pove nalepka na enem od terencev, ki sporoča, da je dirkanje po asfaltu za reve. In resnično se po prvih minutah dirke vprašaš, ali so vozniki terencev norci ali junaki.
Prvi del dirk je hitrostna preizkušnja po za moje pojme zahtevnem terenu, ki pa ga večina udeležencev ocenjuje kot lahkotno ogrevanje pred tisto pravo dirko, ki sledi. Gre za krožno divjanje po progi, speljani skozi gramoznico.
Ko smo se gledalci pred začetkom dirke začeli zbirati, nam v gramozu ni uspelo razbrati, kje točno bo šla dirka. Vsi smo si bili le enotni, da po enem noro strmem klancu, polnem gramoza, ne bo šlo nič. Je preprosto prestrmo, predivje. No, pa so se dirkači spuščali ravno tam, kjer bi rekel, da se bo vsak terenec postavil kar na nos.
Terenci zmorejo neverjetno veliko. Stroj zmore veliko več, kot pa si upa večina ljudi.
Na dirko pridejo "norci" s skoraj povsem serijskimi terenci, pa drugi, katerih avti so nerazpoznavno spremenjeni, da sploh ne moreš ugotoviti, iz katerega osnovnega avta je nastala ta off road zverina.
Dirka je zanimiva. Ves čas pločevina hreški, ko naseda na skale, in takoj veš, da po dirki lastnike spet čaka večtedensko popravljanje avtov v domači garaži. Prask, zaradi katerih ljudje takoj uveljavljamo kasko, na teh terencih sploh ne opaziš, saj je tisti, ki pridela le kakšno večjo luknjo v "pleh", pravzaprav med srečnimi dirkači. Res pa najbolj divjih poškodb sploh ne morejo opaziti, saj taki dirkajo z avti brez stekel, in so na koncu popolnoma blatni. Ker brisalcev za čelade baje še niso izumili, sploh ne vem, kaj po nekajminutnem divjanju sploh še vidijo pred sabo. Morda se tudi zato pogosto zaletavajo ...
Sicer pa veliko pove tudi video. Siolovci so lepo ujeli utrip z dirke:
