sobota, 20. november 2010

Grad Žovnek


Grad Žovnek, oziroma kar je še ostalo od njega, stoji nad Žovneškim jezerom. Kaj, kje?! Ne eno ne drugo ne bi povezal s Slovenijo, če ne bi imel prijateljev, ki so se preselili tja blizu. Pa so nas spravili sem gor, kjer smo s presenečenjem prebrali, da je bil to eden od gradov mogočnih Celjskih grofov. Še več, prav Žovneška gospoda je tista, ki je kasneje dobila ime Celjski grofi.

Ruševine tega ne razkrijejo, risba pa - grad Žovnek je bil nekdaj velik in mogočen grad. In za povrhu še naš, slovenski!

sobota, 30. oktober 2010

Rajski pristan v Ankaranu

Kratek vikend na slovenski obali lahko prinese človeški duši veliko miru ...





Sečoveljske soline

Sram me je priznati, da sem potreboval celih 35 let, da sem prvič stopil na Sečoveljske soline. Še bolj pa mi je žal, da sem skoraj polovico svojega celotnega življenja živel brez vedenja o tem, kaj je dobra sol in kaj slaba sol. Šele zdaj vem za solni cvet in šele zdaj se je ta biser narave znašel na obveznem delu našega vsakdanjega jedilnika.

Ne veš, o čem govorim? Potem moraš nujno čim prej obiskati Sečoveljske soline!

Krkavče

Kadar gremo na slovensko obalo, gre velika večina Slovencev k morju. Primorska je pač morje. Pa to sploh ni res! Če hočeš, je lahko veliko lepše v zaledju, v starih, tihih vaseh, razstresenih po gričevju.
Krkavče so ena takih vasi. Do njih prideš, če tik pred mejo s Hravško ob Dragonji, tako blizu, da lahko pomahaš policistu, zaviješ levo in se vzpneš po klancih kakih 150 metrov višje. Tako prideš do Krkavč, mirne, prijetne vasi, kjer te, popolnega tujca, vsak lepo pozdravi in se s tabo hitro zaplete v pogovor.

V turističnih vodičih Krkavče najdeš zaradi Krkavškega menhirja - spomenika, ki so ga naši predhodniki postali že davno, preden je na svet prijokal Jezus. V mojem srcu pa Krkavče najdeš zaradi domačnosti, prijaznosti, ki sem jo našel tam zgoraj.

petek, 29. oktober 2010

Vremščica

Vremščica je prijazna in položna, tudi za otroke nezahtevna gora nasproti Nanosa, ena zadnjih, preden se Slovenija spusti v morje.
Ob našem obisku (pa verjamem, da je tako še marsikdaj) smo na njej našli blaženi mir. Najbrž tudi zato, ker na vrhu ni nobenen koče. Hrano in pijačo smo torej potegnili iz nahrtnika in si privoščili odlično malico sredi rajske tišine.


sobota, 23. oktober 2010

Jesenski sprehod po Benetkah

Benetke so lepe v vsakem letnem času - razen takrat, ko je v njih nepopisna gneča. Jesen je kar prava za obisk, saj je vreme še dovolj prijazno, kolon turistov pa je že manj. Seveda pa to ne pomeni, da je mesto ob in na vodi prazno. Še vedno se vrvež stopnjuje z vsakim metrov bližje osrednjemu trgu. A se da preživeti.

Ko prideš v Benetke prvič, jih vidiš drugače kot kasneje, ko se vanje vračaš. Prvič te prevzamejo "generalije", kasneje opaziš podrobnosti, mimo katerih si šel prvič tako, kot da jih ni. Sem spada denimo prometni znak "prepovedano parkiranje", ki visi nad vodo in prepoveduje privezovanje čolnov. Ali pa gondoljer, ki tudi v službi klepeta po telefonu. Ali pa natakar, za katerega šele zdaj opaziš, da je oblečen lepše kot jaz za v Cankarjev dom ...
Skratka, Benetke so kraj, kamor se spača ne samo priti, ampak prihajati. Ne sicer ravno vsako leto, enkrat v desetletju pa.