Heli, prostor!

V pasji šoli se zadnji mesec učimo tudi ukaza "prostor". Ob tej besedi naj bi se pes ulegel na tla. Žal pa mi pri Heli ta ukaz ne deluje. Kadarkoli sem ji ukazal "prostor", me je samo pisano gledala, potem pa se je obrnila in odšla drugam. Za moj ukaz ji ni bilo mar.

Danes pa je zadeve prevzel naš devetletni Filip. Niti malo nisem verjel, da mu bo uspelo. Pa je vseeno poizkusil, s "klikerjem" in pasjimi piškoti, tako kot vedno doslej tudi jaz. Meni ni nikoli uspelo. Filipu je uspelo takoj!

Naša Heli se zdaj zna pravilno odzvati na ukaz "prostor". No, ja , vsaj takrat, kadar ji to ukaže Filip ...

Aja, kliker, to je pa majhna reč, ki ob pritisku odda zvok, "klik", ki psu pove, da je nekaj naredil dobro:

Zmota

Poročil sem se relativno mlad, pri 23 letih. Takrat sva bila oba še študenta. Živela sva vsak pri svojih starših, videla se nisva vsak dan, noči nisva nobene dočakala skupaj. Poroka se je zdela idealna. Verjel sem namreč, da poročeni moški seksajo vsak dan.

Zmotil sem se.

Odvisen od Lost

Ne znam brez njega!

Vauuuu, kako je dober! Res, Lost je najboljše, kar se mi je kdaj zgodilo na televiziji! Priporočam tudi ogled spletne strani. Dobro izdelana, s čudovitim gadgetom, prek katerega zaslonček s filmi enostavno zgolj z enim samim klikom vključiš v svoj blog, facebook itd.

7 kyu

Sedmi kyu ni nič nenavadnega, če se spoznaš na aikido. Aikido pa ni nič nenavadnega, če se spoznaš na obrambne veščine.

Aikido je v osnovi obrambna borilna veščina. Uči, kako se obraniti napada tako, da silo napadalca obrneš proti njemu samemu. Morda največja razlika med aikidom in drugimi borilnimi veščinami pa je v odnosu do napadalca. Cilj je namreč obvladovanje nasprotnika, ne pa njegovo uničenje.

Aikido zaradi svoje obrambne usmerjenosti ne pozna tekmovanj. Obstajajo pa izpiti. 7 kyu je prvi izpit, po njem pa lahko začneš nositi beli pas.

Našemu Filipu je danes uspelo! Močna volja je premagala vročico viroze. Kot pravi dedec je vzdržal bolezen in uspešno naredil izpit. Zdaj si je, tako kot smo bili dogovorjeni, prislužil svoj kimono. Težko ga je čakal, saj je bil ob njem samo še en učenec brez kimona. Vsi ostali so "uniforme" že imeli. Še pred naslednjim treningom lahko kimono kupi. In seveda beli pas.

Pesjanka!

Doma sem, z dvema bolnima otrokoma. Sem v svoji najnežnejši, najprijaznejši verziji. Sem spada seveda tudi kuhanje bolniškega kosila. Rižota s piščančjim mesom je bila v načrtu. Pa sem najprej pridno narezal surovo piščančje meso. Na drobne koščke, samo najlepše dele mesa, vse ostalo je šlo v koš za smeti. Potem sem prižgal štedilnik, da bom meso popekel.

Zazvonil je gsm. Služba, novinarka. Samo par minut sem bil v vzporednem svetu. Kmalu sem bil nazaj v kuhinji, pripravljen, da dam meso v posodo. Meso? Kakšno meso?! A ni bil na kuhinjskem pultu še pred tremi minutami kup najlepšega možnega piščančjega mesa, nasekljan na drobne kose? Ja, bil je. Ampak zdaj je bilo tam samo še 6 majhnih koščkov mesa. Najmanjših koščkov. Blizu pa pes. Z najbolj nedolžnim pogledom na svetu, seveda.

Pesjanka!!!! V koooočoooooo!!!!!

Danes bo za kosilo brezmesna rižota. Zvečer pa najbrž še driska. Ker dvomim, da bo surovo meso naši pesjanki povzročilo kaj lepega. Prebavne motnje pa najbrž res.

Grrrrrrr!

Pasji pozdrav, najlepši pozdrav

Prideš domov iz službe. Izčrpan. Zraven tebe žena, izcuzana od službe. Zraven tebe otroci, utrujeni od šole. Nekaj težkega je v zraku. Kot oblačno vreme, za katerega ne veš, a se bo spremenilo v nevihto ali pač vseeno morda v sončen dan. In potem to krdelo nekam mrkih obrazov doma pozdravi pasja lepotica Heli. Iskreno, prisrčno, totalno nasmejana. Vriskajoča od prvinskega veselja nad preprostim dejstvom, da si prišel. Ne obremenjuje se s tvojo službo, plačo in drugimi skrbmi. Zadostuje ji, da si. In to tudi zelo opazno pove.

Oblačno vreme v duši in na obrazu človeka zdrži samo še dve sekundi. Nato posije sonce. In vse je v redu. Pasja radost je neubranljivo nalezljiva.

Fotografija: Jakob (6 let)

Happy New Year

Med novoletnimi prazniki sem na meni najljubšem Radiu Ena zaslišal skladbo Happy New Year. Abba me je s to pesmijo popeljala dve leti nazaj, na poslovno novoletno srečanje. Bilo je že zgodaj zjutraj, tam okrog treh, ko so bili vsi gostje že zelo utrujeni. Glasbeniki so pospravljali opremo, zadnji gostje so večinoma že kinkali za mizami in počasi odhajali proti domu. Tedaj, ko sem bil prepričan, da se ne more zgoditi nič več, je eden od Merkurjevih direktorjev od nekje privlekel svoj CD z izborom njemu najljubše novoletne glasbe. Šel je k odhajajočim glasbenikom in jih prepričal, da so s tega CD-ja za slovo zavrteli še Abbino skladbo Happy New Year.

Dvorana je bila že prazna, luči skoraj vse pogašene, zrak utrujen in meglen od celonočne žurke. In v tem skrivnostnem ozračju se je ta naš direktor približal eni od prav tako Merkurjevih direktoric, se elegantno priklonil, jo prijel za roko in popeljal na prazno plesišče. In tam sta za nas, ki smo bili takrat že v posebnem čustvenem stanju, odplesala najlepši dunajski valček, kar sem jih kdaj videl. Kljub očitni utrujenosti, pozni uri in napornemu dnevu sta lebdela skozi zrak plesišča, da sem obstal s široko odprtimi usti. Lepa sta bila, preprosto lepa v svojem elegantnem, spretnem gibanju.

V teh časih je tudi v službah zrak marsikje meglen, udeleženci pa izmučeni. In prav zato vam želim, da bi znali skozi leto 2009 zaplesati tako, kot naša plesalca. Kljub naporom sta znala poleteti in očarati. Naj to uspe tudi vam!