Ptuj

S kolesarske brvi čez Dravo se Ptuj razkaže v vsej svoji lepoti.

Sladoled

Kamorkoli gremo, povsod je naša obvezno uresničena želja sladoled.

Tudi v Salzburgu imajo dobrega!

Poletne sladkosti

Polna skleda sladoleda,

to je prava zdaj beseda!

Adijo, dopust!

Vse se enkrat konča in danes je moj prvi delovni dan po tritedenskem odmoru, ko se tudi računalnika večinoma nisem kaj prida dotikal. Prvič smo dopust preživeli samo v Sloveniji, hodili tu in tam, in neizmerno uživali. Morja nismo pogrešali niti sekundo. Slovenija je res čudovita!

Lovrenška jezera

Tam gor na Rogli, peš čez smučišče, skozi gozd, do rajskega kotička na zemlji. Slovenski zemlji.

Ati nosi težo družine

No, ja, včasih. Večinoma pa, priznam, je glavnina dela na ramenih mamice. Slikano na Rogli na poti na Lovrenška jezera.

Med iskrenimi ljudmi

Nedeljska vožnja za avtomobilom prijateljev me je z mojo družino pripeljala v Drežnico in Magozd. Drežnico poznam že zaradi pesmi "Cin cin cin Drežnica, kje so kozice ...", Magozd, katerega obstoj je v moj svet prišel šele s tem nanačrtovanim obiskom, pa si bom zapomnil po veliki dobrosrčnosti domačinov. Prišli smo nenapovedano, 5-članska družina, ki jo tam še nikoli nihče ni videl, bili smo pač prijatelji njihovih sorodnikov. In kljub temu, da smo bili popolni tujci, pa še nanapovedani za povrh, smo že čez pol ure sedeli v kuhinji kot stari prijatelji, pili in jedli najboljše dobrote. Vsa vrata so nam bila takoj odprta, za slovo smo pa od "mame" dobili še tole: "Pri nas Vitranca nikoli ne zapremo, zato le pridite še kaj na obisk, tudi sami, brez naših sorodnikov!"

Za tako topel sprejem nas, tujcev v tej vasi, sem jim izredno hvaležen. Še posebej zato, ker vem, da sam česa takega ne bi bil sposoben narediti. Najprej bi pomislil: "Ojej, nenapovedani obiski, nedeljske načrte mi bodo uničili!" Nato bi jih posadil za mizo, odprl kupljene piškote in upal, da ne bodo ostali predolgo, ker niso bili že pred dnevi vključeni v moj tedenski načrt. Vem, da mi moje planiranje življenja krade veliko lepot življenja, a se žal ne poboljšam. Čeprav sem v Magozdu spet izvedel, kako lepše je življenje, če se mu preprosto prepustiš.

Še sreča, da vsi niso taki, kot jaz. Zato sem bogatejši za nov odnos s toplimi ljudmi, ki so mi dali veliko. In upam, da bom kdaj znal biti vsaj malce bližje njihovi izvirni prijaznosti. V vaseh, kje je ohranjena vsa lepota stare slovenske narave, se je ohranila tudi lepota človeškega srca.