Življenje je lepo!

Piškotarna sv. Miklavža

2011-12-04T18:01:00.000+01:00

Glavna piškotarka sv. Miklavža je zadnje tri noči tolkla nadure. Ko so vsi ljudje, predvsem pa otroci, že spali, je skozi njeno okno v temno noč žarela topla svetloba. Pogled je vabila tja, od koder je prihajal omamen vonj sveže pečenih piškotov.

Delo ni bilo zaman, saj je na otroške obraze privabilo neprecenljiv nasmeh, ko so se danes zjutraj piškoti znašli na mizi, kjer so slastno začinili kup Miklavževih daril.

Ljubezen na fotografijah

2011-12-02T20:37:00.001+01:00

Tam, kjer je ljubezen, tista prava, nesebična ljubezen, tam so tudi fotografije vedno lepe. Kajti ljubezen je najbolj fotogenično čustvo na svetu!

O življenju

2011-10-20T12:07:00.000+02:00

Gledam skozi okno v ta jesenski dež, nad katerim se marsikdo zmrduje.

Meni je ta dež danes zalil klet. Torej bi se tudi jaz lahko zmrdoval. Pa se ne bom. Imam vodno črpalko, ki je vse delo s črpanjem vode naredila namesto mene. In klet bo spet suha.

Življenj je lepo, dragi moj Rok! Res je! Nekateri elementi tega življenja so sicer res smotani, a samo življenje v osnovi je dobro. In na tem se splača delati!

Živalski vrt Zagreb

2011-08-12T22:28:00.027+02:00

Živalski vrt v Zagrebu je tak, kot so mi ga predstavili prijatelji - vrt, kakršnega bi morala imeti tudi Ljubljana, pa ga žal nima. Lep, čist, urejen, miren, prijeten. Res je do njega slabi dve uri vožnje, vendar vseskozi po avtocesti (razen zadnjega dela skozi mesto). Parkirnina za šest ur stane toliko kot v Ljubljani za uro ali največ dve, sladoled je manj kot evro na kepico. Kar se pri petglavi družini še kako pozna :)

Zagrebški živalski vrt prikazuje tudi našo prihodnost po Darwinu: ko se bo uveljavila vrsta, naprednejša od naše, bomo tudi mi končali takole, v kletki živalskega vrta, kot vrsta, ki je samomorilsko skoraj uničila svoje okolje (osebe v kletki so resnična družina, ne pa kakšne voščene lutke):

Tehniški muzej Slovenije

2011-08-11T22:16:00.005+02:00

Načeloma ne maram muzejev. V njih se dolgočasim. Toda Tehniški muzej Slovenije v Bistri me je presenetil. Vanj smo prišli za kakšno uro, in ostali debele štiri! Veliko stvari se lahko dotakneš, marsikaj preizkusiš, in izveš veliko o naši Sloveniji. In ime muzeja je zavajajoče, saj v njem uživa tudi ljubitelj živali, obrti, kulture ...

S pravim pristopom in animacijo staršev je torej ta muzej toplo priporočljiv za družinski obisk.

Morje ...

2011-08-05T21:55:00.002+02:00

Poletne selitve narodov na morje ne maram. Vsi se iz vročih krajev selijo v še bolj vroče kraje, se tam gnetejo na prezasedenih plažah, od zaradi utrujenosti neprijaznih natakarjev naročajo predrago pijačo in se prepirajo.

A je morje lahko tudi drugačno. Tiho, mirno. Nekje "boguizanogu", kamor turizem še ni segel, tudi sredi poletja najdeš mir. Samo svoje standarde glede logistike in ponudbe moraš znižati, pa dobiš naravo v vseh svojih petih zvezdicah.

Filipovih 12 za sorodnike

2011-07-24T23:27:00.001+02:00

Filipovih 12 za sošolce

2011-07-22T23:26:00.001+02:00

Poroka v vrtcu

2011-06-23T21:51:00.001+02:00

Naša najmlajša se je danes v vrtcu poročila. Vzgojiteljica je bila matičarka, dva "sošolca" pa priči. Seveda je bila tudi pričeska priložnosti primerno drugačna, svečana.

Četrti kyu

2011-06-17T21:46:00.001+02:00

Kyu je pas pri obrambni veščini aikido. Prvi pas, ki ga dobiš, je sedmi kyu, nato pa odštevaš proti enki. Naš najstarejši je zdaj pridobil četrtega.

Louvre

2011-06-16T12:12:00.003+02:00

Pariz

2011-06-16T12:08:00.008+02:00

Eifflov stolp

2011-06-15T23:55:00.000+02:00

Nogomet po Pariško

2011-06-15T21:18:00.009+02:00

Če živiš v velemestu, obkrožen z betonom in asfaltom, odigraš s prijatelji nogometno igro po službi na precej nenavadnih lokacijah.

Pariz skozi oči oblačnega dneva

2011-06-15T11:46:00.007+02:00

Prodajalci češenj

2011-06-11T11:06:00.002+02:00

Češnje so dozorele in mami se je za dva dni preselila v krošnjo. "Joj, kam bi zdaj dal vse te češnje?", se je spraševala. Otroci so hitro našli rešitev - prodali jih bomo! Pa so postavili stojnico ob cesto pred vhodna vrata. Uspeh? Popoln! Vse so prodali!

Od Strunjana do Pirana

2011-05-01T19:37:00.003+02:00

Piran

2011-05-01T18:54:00.002+02:00

Pes kosmat

2011-04-26T13:23:00.002+02:00

Izdelava pirhov

2011-04-23T20:00:00.002+02:00

Ko otroška domišljija dobi proste roke, se rodijo drugačne stvari.

Augsburg

2011-04-11T20:04:00.008+02:00

Pot proti domu nas je iz Legolanda peljala mimo Augsburga. Njegov stari del s svojimi ulicami, trgi in hišami vabi k prijetnemu sprehodu.

Legoland

2011-04-10T14:23:00.002+02:00

Legoland

2011-04-09T18:48:00.005+02:00

Legolanda sta baje samo dva -originalni daleč na severu, in njegova "kopija" v Gorenjcem zgolj 4,5 ure (če je cesta prazna) oddaljenem Gunzburgu. Pravi naslov za velike, pa tudi za male otroke :)

Meni so najbolj všeč vodne atrakcije. Pa čeprav sem potem, ko sem čisto premočen, včasih slabe volje ...

Slap Orglice

2011-04-03T18:06:00.004+02:00

Slap Orglice zagotovo ni velik in glasen, je pa v svojem mirnem in tihem kotičku v dolini Kamniške Bele idealen za iskanje notranjega miru. Usesti se ob njegovem vznožju, v izseku, ki te skrije pred svetom, je prava strategija za vsakogar, ki bi rad končno za nekaj časa spet ujel samega sebe. Pojdite tja gor, a ne naredite preveč reklame, da bo mir Orglic ostal miren :)

Sveti Martin iz Šmartnega pri Litiji

2011-03-26T20:18:00.003+01:00

Med vožnjo proti gradu Bogenšperk nas je danes v Šmartnem pri Litiji že od daleč presenetila fantastična cerkev sv. Martina. Neverjetno, kakšna zgradba nekje, kjer kaj takega nikakor nismo pričakovali!

Grad Bogenšperk

2011-03-26T18:51:00.002+01:00

Janez Vajkard Valvasor je na tem gradu preživel dvajset let svojega življenja. Če je bilo takrat tu tako lepo, kot je danes, potem je zagotovo naokrog hodil z nasmehom na obrazu!

Sveti Miklavž nad Savo

2011-03-26T18:27:00.000+01:00

Do cerkve svetega Miklavža nad Savo vodi kratka in enostavna pot iz Velike vasi. Sveti Miklavž je bil zavetnik čolnarjev in splavarjev, zato je njemu posvečenih veliko tistih cerkva, ki gledajo na reko Savo. Naša danes obiskana cerkev ima res lepo razgledno lego, zato so jo nekdaj imenovali kar "čuvar zgornje Save". Brodarji so verjeli, da se jim ves čas, dokler lahko vidijo cerkev, ne more zgoditi nič hudega.

Materinski dan

2011-03-25T21:06:00.002+01:00

Prav ima tista gospa, ki je rekla: "Dragi moški, vseeno bo potrebno še kaj več kot pa zgolj šopek rož ..."

Hotelski kuharji

2011-03-20T20:50:00.004+01:00

Današnjo nedeljo smo med 10:00 in 14:00 preživeli v blejskem hotelu Triglav. Hotel stoji tik ob blejski železniški postaji, ima fantastičen razgled na jezero, predvsem pa kuhinjo z najmlajšimi kuharji v Sloveniji. Seveda le takrat, kadar starši za to plačajo ...

Otroci so danes torej za dve uri postali kuharji v čisto pravi hotelski kuhinji, nato pa nas povabili na slastno kosilo. Saj je res, da bi njihovo hrano hvalil tudi, če bi bila zanič, a to, kar so nam naredili, je bilo res fantastično. Začelo se je z odlično juho, nadaljevalo pa takole:

Stari grad nad Smlednikom

2011-03-19T20:26:00.003+01:00

Grad Smlednik je cilj, ki po zgolj kratki hoji po urejeni cesti pešca privede do ruševin nekdaj dobro utrjenega grada. Tu ga je zagotovo postavil nekdo, ki je strateško lego enačil z lepoto razgleda. Zbiljskega jezera graščak takrat sicer še ni videl, dolina pa je bila zagotovo enako lepa, kot je danes.

Krstna torta

2011-03-06T09:49:00.003+01:00

Pravkar narejena,

v hladilnik položena,

kmalu v trebuščkih zaželena.

Odganjanje zime v Kranju

2011-03-05T19:53:00.005+01:00

Odganjanje zime nam je šlo letos v Kranju kar dobro od rok. Pustna soboto je namreč po oblačnem, pustem jutru sredi dneva obiskalo toplo sonce.

Ženevski avtomobilski salon 2011

2011-03-01T22:54:00.004+01:00

Letos sem bil prvič v življenju na avtomobilskem salonu svetovnega formata - v Ženevi. Seveda sem v dvorano, v kateri se je trlo svetovnih novosti in superdragih superšportnikov, vstopil s široko odprtimi očmi. Nikomur, ki ga vozila zanimajo, tu ni bilo dolgčas!

Jaz sem bolj kot avtomobile na sejmu opazoval sebe. Kako bom reagiral na vso to kovinsko lepoto, zbrano na enem mestu? Bom šel domov bolan od bencina in konjskih moči? Se mi bo zmešalo, ko se bom vsedel v avto, vreden več kot lepa stanovanjska hiša?

Moje dojemanje sejma me je presenetilo. Po tem, ko sem se vsedel v tretjega superšportnika, so me ti avtomobili že skorajda malo dolgočasili. Vsi med seboj tekmujejo, kdo bo dal več konjev v čim manjši avto za čim več denarja. Mene pa so na sejmu iz ure v uro vedno bolj zanimali tisti drugi, ki dajo čim več avta v čim več prostora za čim manj denarja. In tako sem na sejmu, polnem dragocenih konjičev, gledal predvsem običajna vozila, ustrezna za prevoz človeka z vsemi, ki jih ima rad, in vsem, kar ima rad, tja, kjer jim bo lepo. Želje po vozilu, ki je tako nizko, da na avtu pred sabo vidiš samo registrsko tablico, so se hitro umaknile željam po vozilu, ki bo varno in udobno vozilo okrog pet ljudi, psa, pa še šotor. Ali to pomeni, da se staram?! Namesto nad utesnjenimi porscheji sem bil tako veliko bolj navdušen nad takimi rešitvami kombijevskega prostora:

Užival pa sem na novinarski konferenci Renaulta. To je bila moja prva izkušnja s svetovno premiero konceptnega avtomobila. Na sejem so pripeljali dva taka avta, kot vzeta iz znanstvenofantastičnega filma, pa vseeno dokazano že vozna na realnih cestah. Najprej so oba skrili za posebni "video" steni, skozi kateri si samo rahlo čutil silhueti obeh vozil. Potem pa sta se steni odprli in zbrani množici novinarjev sta se razkrila nova avtomobila. Kot bi prihodnost stopila pred mene tukaj in zdaj ...

In tale novi šef Renaultovega dizajna Laurens van den Acker je tudi zanimiva pojava. V obleki brez kravate, z globoko odpeto srajco in s totalno "odštekanimi" pisanimi supergami na nogah. Menda ima doma na desetine parov različnih podobno odštekanih športnih čevljev ...

Montmartre, Pariz

2011-02-11T18:01:00.012+01:00

Montmartre je hrib, ki se dviga 130 metrov nad Parizom. Tu menda živijo predvsem umetniki. Meni so poslovni partnerji, s katerimi sem bil danes prvič v življenju v Parizu, kot stari poznavalci tega velemesta predlagali, naj po zaključenem službenem delu tu gori počakamo na večerni let aviona. Zamenjati hladno letališko čakalnico za topel pariški zrak, ki se je, čeprav smo februarja, segrel na neverjetnih 20 stopinj, se je izkazalo za odlično idejo. Martinčkali smo se na prijetnem soncu, jaz pa sem predvsem užival ob pogledu na ljudi. Tako doživiš pravi utrip mesta, ne pa v muzejih in galerijah.

Morda še nekaj besed o Francozih, kot sem jih doživel ob mojem prvem obisku Pariza. Najbolj na kratko rečeno: všeč so mi! Zgovorni, prijazni, veseli. Prijetna mi je bila izkušnja, ko smo ob 20:00 prišli na večerjo v eno od restavracij. Bila je napol prazna, kar se mi je za večerno uro v četrtek, ko je zjutraj nov delovni dan, zdelo povsem normalno. Ampak, ob 21:00 je bila ta ista restavracija nabito polna! Velika večina ljudi je bila v skupinah po najmanj štiri ljudi, vsi so si privoščili obilne večerje z velikimi zrezki, gostilno pa je napolnilo glasno, veselo govorjenje prijateljev, ki je restavraciji dalo podobo kakšnega prijetnega puba. Ljudje so se veselili življenja in ga predvsem delili s prijatelji. Pa kaj, če je zjutraj služba. Pravi Francoz zraven mene mi je pojasnil, da so Francozi pač navajeni spati po zgolj 6 ur na noč. Življenje je prekratko, da bi ga zapravljal doma, je še dodal, in misel zaokrožil v kratko, a lepo resnico: "Joie de vivre!", kar pomeni nekaj v smislu "uživaj življenje". In prav imajo. Ob tem je zanimivo, da jih taka "take it easy" filozofija v zgodovini ni prikrajšala za razvoj, saj so bili kljub ljubezni do uživanja življenja Francozi vedno v samem vrhu držav, ki vodijo razvoj celotnega sveta. Vsekakor upam, da se bom njihovega "Joie de vivre" znal nalesti in ga prenesti tudi v življenje v Sloveniji!

Škofjeloški Stari grad

2011-02-08T22:34:00.003+01:00

Danes sem s presenečenjem izvedel, da je imela Škofja Loka nekdaj kar tri gradove. Po potresu leta 1511 so iz materiala iz vseh gradov obnovili le glavnega v mestu, preostala dva pa prepustili naravi. Stari grad je najbolj ohranjeni od porušenih dveh. Iz Škofje Loke pelje do njega prijetna gozdna pot, po kateri se da poleti najbrž lepo umakniti pred vročino mestnega asfalta, če nadaljujete še poldrugo uro, pa prilezete na Lubnik. Do Starega gradu iz Škofje Loke sicer vodi krožna pot, na kateri srečaš tudi drugega od treh gradov - Zgornji stolp na Kranclju, od katerega pa je po potresu ostala le še sled stare slave.

Kranj, Prešernovo mesto

2011-02-08T20:50:00.006+01:00

Kranj je bil danes, na slovenski kulturni praznik, drugačen. Lepši. Tak, kot bi moral biti vsak dan - poln življenja, poln ljudi.

Ratitovec

2011-02-07T22:01:00.003+01:00

Današnji sončni dan nas je z napovedjo temperatur tja do 18 stopinj nad ničlo zvabil v hribe. Tokrat smo si izbrali Ratitovec. Navzgor smo šli po osojni strani, kar nam je bilo kmalu žal, saj smo hodili po čistem ledu. Pot je bila zato dolga in naporna.

No, na vrhu smo bili za trud poplačani s težko pričakovano malico na prijaznem soncu. Navzdol smo šli po prisojni strani, kjer ni bilo nobenega ledu in je bila zato pot taka, kot smo si jo želeli - prijetna.

Hello Kitty za šesti rojstni dan

2011-02-06T20:04:00.003+01:00

Po petkovem praznovanju Živinega rojstnega dne za njene "sošolce" iz vrtca nas je danes čakala še zabava za sorodnike. No, za večino zabava, za Ireno pa je to seveda pomenilo novo ustvarjalno delavnico. Tokrat si je Živa zaželela Hello Kitty. In jo seveda tudi dobila.

Sveti Jošt ponoči

2011-02-05T23:28:00.003+01:00

Prijateljica nas je s sinom povabila na večerni vzpon na sveti Jošt nad Kranjem in nato spust nazaj v dolino po cesti z naglavnimi lučkami. Prvič v življenju smo šli na tak nočni pohod in bilo je res zabavno!

Roza slonček za Živin 6. rojstni dan

2011-02-04T21:12:00.003+01:00

Hiša se je pravkar umirila, Živini prijatelji iz vrtca so odšli. Lepo je imeti prijatelje, brez njih so rojstni dnevi lahko precej žalostni.

Danes je bilo veselo. In po zaslugi Irene tudi sladko. Pa po zaslugi Žive tudi malo kičasto. Roza, kakšno pa drugače :)

Siilvestrska večerja

2010-12-31T23:02:00.000+01:00

Tradicijo je vredno negovati. In tako smo se tudi od leta 2010 slovesno poslovili na zdaj že tradicioonalni lokaciji - pri naših prijateljih. Zame je bil najlepši del silvestrovanja zagotovo njihova miza oziroma tisto, kar so dali na mizo :)

Silvestrsko drsanje

2010-12-31T22:39:00.003+01:00

Ledena dvorana na Zlatem polju v Kranju je pogosto na naslovnicah lokalnih časopisov zaradi neurejenih papirjev. Vseeno pa nam omogoča obilico veselja, včasih celo brezplačnega. Še več, obeta se nam tudi prvo praznovanje rojstnega dne enega naših prijateljev, ki bo potekalo kar tukaj, na ledu!

Torta za Dašo

2010-12-12T21:35:00.002+01:00

Irenino darilo za mojo sestro.

Grad Žovnek

2010-11-20T20:08:00.002+01:00

Grad Žovnek, oziroma kar je še ostalo od njega, stoji nad Žovneškim jezerom. Kaj, kje?! Ne eno ne drugo ne bi povezal s Slovenijo, če ne bi imel prijateljev, ki so se preselili tja blizu. Pa so nas spravili sem gor, kjer smo s presenečenjem prebrali, da je bil to eden od gradov mogočnih Celjskih grofov. Še več, prav Žovneška gospoda je tista, ki je kasneje dobila ime Celjski grofi.

Ruševine tega ne razkrijejo, risba pa - grad Žovnek je bil nekdaj velik in mogočen grad. In za povrhu še naš, slovenski!

Noč čarovnic

2010-10-31T21:22:00.001+01:00

Rajski pristan v Ankaranu

2010-10-30T19:41:00.000+02:00

Kratek vikend na slovenski obali lahko prinese človeški duši veliko miru ...

Sečoveljske soline

2010-10-30T18:19:00.004+02:00

Sram me je priznati, da sem potreboval celih 35 let, da sem prvič stopil na Sečoveljske soline. Še bolj pa mi je žal, da sem skoraj polovico svojega celotnega življenja živel brez vedenja o tem, kaj je dobra sol in kaj slaba sol. Šele zdaj vem za solni cvet in šele zdaj se je ta biser narave znašel na obveznem delu našega vsakdanjega jedilnika.

Ne veš, o čem govorim? Potem moraš nujno čim prej obiskati Sečoveljske soline!

Krkavče

2010-10-30T17:33:00.004+02:00

Kadar gremo na slovensko obalo, gre velika večina Slovencev k morju. Primorska je pač morje. Pa to sploh ni res! Če hočeš, je lahko veliko lepše v zaledju, v starih, tihih vaseh, razstresenih po gričevju.

Krkavče so ena takih vasi. Do njih prideš, če tik pred mejo s Hravško ob Dragonji, tako blizu, da lahko pomahaš policistu, zaviješ levo in se vzpneš po klancih kakih 150 metrov višje. Tako prideš do Krkavč, mirne, prijetne vasi, kjer te, popolnega tujca, vsak lepo pozdravi in se s tabo hitro zaplete v pogovor.

V turističnih vodičih Krkavče najdeš zaradi Krkavškega menhirja - spomenika, ki so ga naši predhodniki postali že davno, preden je na svet prijokal Jezus. V mojem srcu pa Krkavče najdeš zaradi domačnosti, prijaznosti, ki sem jo našel tam zgoraj.

Vremščica

2010-10-29T21:59:00.002+02:00

Vremščica je prijazna in položna, tudi za otroke nezahtevna gora nasproti Nanosa, ena zadnjih, preden se Slovenija spusti v morje.

Ob našem obisku (pa verjamem, da je tako še marsikdaj) smo na njej našli blaženi mir. Najbrž tudi zato, ker na vrhu ni nobenen koče. Hrano in pijačo smo torej potegnili iz nahrtnika in si privoščili odlično malico sredi rajske tišine.

Jesenski sprehod po Benetkah

2010-10-23T17:18:00.005+02:00

Benetke so lepe v vsakem letnem času - razen takrat, ko je v njih nepopisna gneča. Jesen je kar prava za obisk, saj je vreme še dovolj prijazno, kolon turistov pa je že manj. Seveda pa to ne pomeni, da je mesto ob in na vodi prazno. Še vedno se vrvež stopnjuje z vsakim metrov bližje osrednjemu trgu. A se da preživeti.

Ko prideš v Benetke prvič, jih vidiš drugače kot kasneje, ko se vanje vračaš. Prvič te prevzamejo "generalije", kasneje opaziš podrobnosti, mimo katerih si šel prvič tako, kot da jih ni. Sem spada denimo prometni znak "prepovedano parkiranje", ki visi nad vodo in prepoveduje privezovanje čolnov. Ali pa gondoljer, ki tudi v službi klepeta po telefonu. Ali pa natakar, za katerega šele zdaj opaziš, da je oblečen lepše kot jaz za v Cankarjev dom ...

Skratka, Benetke so kraj, kamor se spača ne samo priti, ampak prihajati. Ne sicer ravno vsako leto, enkrat v desetletju pa.

Krnsko jezero

2010-10-10T20:58:00.004+02:00

Nimam kaj uničevati zaslona z besedami. Slike povedo veliko. Za še več moraš pa preprosto iti tja. Če zmore vso pot 5-letni otrok sam, brez pomoči, potem zmoreš tudi ti, kajne?

Na poti pa srečaš tole reč. Meter je. In kaj meri? Višino zapadlega snega v aprilu v posameznem letu. Vsako leto ima svojo leseno tablico. Tista na vrhu je iz aprila 2009. Nastavljena je pri 350 centimetrih!

Izvir Soče

2010-10-09T23:06:00.003+02:00

Ko prisopihaš čez Vršič, ni boljše osvežitve kot požirek vode iz izvira Soče. Mi smo splezali kar v izvir.

Korita Mlinarice

2010-10-09T21:43:00.000+02:00

Če z Gorenjske na Primorsko skočiš čez Vršič, te na "drugi strani" najprej čaka izvir Soče, nato pa ob cesti še tabla, ki čez viseči most vabi naprej h koritom Mlinarice. No, pravzaprav h pogledu na korita. Sama korita so namreč zaradi zahtevnosti dostopna samo za strokovnjake, za druge pa je pet minut peš hoje od ceste zgrajena razgledna ploščad, ki ponuja pogled na izjemno ozko in globoko "razpoko", na dnu katere teče Mlinarica. Nekam pohlevna reka, a videz vara, saj je s svojo vztrajnostjo globoko navzdol prerezala ogromne skalne gmote. Seveda pa je za to potrebovala dolga tisočletja.

Slemenova špica

2010-10-09T20:15:00.008+02:00

Vau! Kakšna narava! Pravi raj na zemlji, kjer smo doživeli popoln dan.

Vse, kar potrebuješ, je avto, da te spravi na vrh prelaza čez Vršič, potem pa pridne noge, ki te pripeljejo v to oazo lepote. Malce več dela imaš samo prve pol ure, ko je klanec strm, potem pa hodiš skorajda po ravnem vse do cilja.

To je pot, kjer fotoaparata niti za trenutek ne pospraviš v nahrtbnik.

Najboljši kadrovski oglas

2010-10-08T15:06:00.002+02:00

Tale filmček me je spomnil na dan, ko smo šli prvič pogledat našo Heli v pasje zavetišče. Zaradi ljubkega pogleda ni potrebovala nobene marketinške podpore, saj nas je očarala že sama po sebi. Drugim živalim, ki v zavetišču še čakajo na novi dom, pa bi privoščil uspeh, kot čaka tegale kužka:

Jakobov osmi rojstni dan

2010-09-30T11:25:00.002+02:00

Še torta, narejena za zabavo s sošolci:

Angelčka

2010-09-28T14:36:00.003+02:00

Dva potujoča angela sta se ustavila pri premožni družini, da bi prenočila.

Družina je bila nesramna in njuni želji, da bi prespala v sobi za goste, ni ugodila. Namesto sobe za goste so ju napotili v majhno sobico v hladni kleti. Ko sta si pripravila postelji, je starejši angel videl luknjo v steni in jo popravil.

Zatem ga je mlajši angel vprašal, čemu je popravil luknjo. Starejši angel je odgovoril: "Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo."

Naslednjo noč sta prišla angela k zelo revni hiši.

Prijazen gospodar in njegova žena sta z njima delila večerjo in jima dovolila, da prespita v njihovi postelji in se resnično dobro naspita in odpočijeta. Ko se je sonce naslednje jutro dvignilo, sta angela našla gospodarja in njegovo ženo v solzah. Njuna edina krava, katere mleko je bilo njihov edini prihodek, je ležala mrtva na njivi.

Mlajši angel je bil resnično razjarjen in vprašal starejšega, kako je lahko to dopustil: "Prvi gospodar je imel vse, pa si mu vseeno pomagal. Drugi gospodar pa ima zelo malo, a naju je kljub temu prijazno sprejel, naju nahranil in dovolil celo, da sva prespala v njegovi postelji, pa si pustil, da mu je edina krava umrla."

Drugi angel je zopet odgovoril: "Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo. Ko sva bila v hladni kleti, sem opazil, da je v tisti luknji v steni shranjeno zlato. Ker je bil gospodar zelo pohlepen in ni bil pripravljen deliti svojega bogastva, sem popravil luknjo zato, da zlata ne bo mogel več najti. Prejšnjo noč, ko sva spala v gospodarjevi postelji, je prišel angel smrti po njegovo ženo. Dal sem mu kravo namesto nje. Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo."

Danes so pokopali človeka, za katerega pravijo, da je bil moj šef. Moje srce pa mi pravi, da so danes pokopali mojega prijatelja.

Za Jakobov osmi rojstni dan

2010-09-26T20:50:00.002+02:00

Dolžanova soteska

2010-09-19T20:53:00.002+02:00

Danes je prevelik del Slovenije potopljen pod vodo. Zahvaljujoč globokemu kanjonu reka Kokra, v katere bližini stanujemo, nam ni naredila škode. Podobno je v Dolžanovi soteski. Tam se je reka Tržiška Bistrica skozi svojo dolgo zgodovino zarezala tako globoko v zemeljske sklade, da tudi zdaj, ko ji je naliv dal veliko moč, ostaja obvladovana v svoji strugi.

U2? Yeah, me too!

2010-09-15T21:28:00.010+02:00

Med mojimi največjimi sanjami, ki jih s seboj po svetu nosim že od rojstva, je obisk velikega koncerta. Vedno, ko sem gledal posnetke po televiziji, sem se spraševal, kako to izgleda v živo. Kakšen je občutek sedeti na štadionu med 70.000 ljudmi? Ali sploh kaj vidiš na oder, koliko sploh slišiš?

Dolgo sem si želel, nikoli upal dati toliko denarja. Dokler nisem doživel reakcij sodelavcev, ki so šli v Zagreb poslušat U2. Takrat sem vedel, da moram doživeti prav U2. Pa sva z najdražjo žrtvovala kup evrov in šla v Muenchen.

Že na autobahnu sem zvedavo gledal druga vozila in se spraševal, kdo vse gre še na U2. No, na podzemni v neverjetni gneči, kjer je zmanjkovalo zraka in celo prostora za prosto gibanje prsnega koša, ni bilo nobenega dvoma več: vsi mi gremo na U2!

Štadion se je kljub množici ljudi hitro polnil in pričakovanje je naraščalo:

In nato smo zagledali Njih, prihajajoče na oder:

Mi je žal časa, denarja in izkušnje mojega prvega velikega koncerta? Kje pa! U2 so s svojim odrom - vesoljsko ladjo - najbrž postavili nov mejnik v šov biznisu. Verjamem, da je to koncert, na katerem bi uživali še gluhi, saj je bilo že vizualnih učinkov toliko, da si lahko užival. Če bi gledal na televiziji, bi rekel, da gre za trik, da današnja tehnologija vsega tega še ne zmore. Pa očitno zmore. Kakšen oder! Neverjetno, kako se je kot kameleon od skladbe do skladbe spreminjal.

Največje presenečenje sem doživel, ko se je ogromen zaslon nad odrom (na zgornji sliki ga vidiš še v enem kosu) nenadoma začel širiti in "pokati" ter se razdelil na ogromno manjših, še vedno delujočih zaslonov (spodnji dve sliki). Kakšna paša za oči!

Kasneje sem izvedel, da je eden izmed največjih oboževalcev, naš človek, Slovenec, med eno romantično pesmijo, ki so jo U2 v živo v vsej svoji zgodovini zaigrali samo parkrat, svojo punco prav tam, sredi štadiona, zaprosil za roko. Iiii, kako lepo!

Pri With or Withou You se je na vrhu stožca nad odrom zasvetila "disko kugla" z neverjetno močjo, saj je celoten Olympia Stadion, ki je res velik, osvetlila s čarobnimi zvezdicami. Poglej si video ...

Kaj pa U2? Kot vedno neverjetni. Kako lahko štirje fantje zgolj ob pomoči bobnov, kitare in bas kitare preglasijo in obnorijo 70.000-glavo množico? Ja, to znajo le U2. Carji so! Morda so kar sami najbolj opisali koncert: "Wau! So this is Wednesday night in Munich! Wau! The right place to be at the right time!"

In jaz sem bil tam!

Martuljški slapovi

2010-09-11T20:54:00.005+02:00

Iz Gozd Martuljka vodi prijetna, položna pot v lepo Martuljkovo sotesko in naprej najprej do enega, po daljši peš hoji pa še do drugega Martuljškega slapa. Prvi je lep, drugi pa adrenalinsko fascinanten. Nikjer namreč še nisem ob slapu ob jekleni vrvi plezal navzgor do sredine 110 metrov visokega slapu. Mlajša otroka sta zadnji del, ki je s klini zabit v steno, seveda prešpricala, večina otrok od desetih let naprej pa plezanje ob slapu zmore.

Tisti, ki se odločijo in zadnje metre preplezajo, pridejo do sredine slapu, ki pada navzdol v treh stopnjah.

Gardaland, Italija

2010-08-29T22:34:00.004+02:00

Poleti je zabaviščni park Gardaland ob Gardskem jezeru odprt vse do 23. ure, kar smo s pridom izkoristili tudi mi. Otroci so noreli ves dan, opolnoči pa v šotoru popadali kot muhe. Takrat je termometer ob Gardskem jezeru še vedno kazal dobrih 20 stopinj, v Kranju pa je bilo samo 9 stopinj!

Vzvalovano Gardsko jezero

2010-08-28T22:24:00.002+02:00

Nikoli nisem mislil, da lahko na jezeru nastanejo tako veliki valovi, da te poderejo na tla. Pa smo prav take valove spoznali ob Gardskem jezeru. Ker je na dnu mivka, ki so jo valovi seveda vzdignili s tal, je bila voda povsem rjava, a zaradi valov zelo zabavna.

Vicenza, Italija

2010-08-28T20:11:00.002+02:00

Vicenza bi bila lahko sestra Benetk. Nima sicer kanalov, ampak ima pa podobno mogočne palače in hiše premožnih meščanov, za povrh pa še najstarejše pokrito gledališče. Imenujejo jo tudi Palladijevo mesto, po slavnem arhitektu, ki je v tem mestu marsikje pustil svoj pečat.

Portogruaro, Italija

2010-08-28T20:00:00.002+02:00

Zadnje dni avgusta smo želeli pred jesenskim, deževnim vremenom v Kranju pobegniti nekam, kjer je še poletje. Po internetu smo se sprehodili po bližnji okolici in poletno vreme našli ob Gardskem jezeru. Pri nas dež in mraz, tam pa sonce in poletna vročina. Hitro smo pripravili šotor in se odpeljali.

Doma je lilo kot iz škafa, tako da smo bili mokri že samo v tistih parih sekundah, kolikor smo potrebovali od hišnih vrat do avtomobila. Tudi vso pot po Sloveniji smo vozili po dežju, zato nas je že začelo malo skrbeti glede pravilnosti vremenske napovedi. Na italijanski meji ni bilo nič boljše, uro zatem pa smo le srečali sonce. Zato smo se ustavili v Portogruaru, da bi pozdravili toplo sonce.

Izbrali smo kar prav, saj smo, vsaj kar se vode tiče, doživeli neke vrste pomanjšane Benetke.

Blejska salta

2010-08-22T21:02:00.002+02:00

Ko te sin popolnoma preseneti in naredi nekaj, kar si mislil, da niti slučajno ne zna in ne upa ...

Skok na Bledu

2010-08-14T20:54:00.004+02:00

Ni fotomontaža, res pa slika vara. V resnici nisem letel hčerki na glavo!

Bratislava, grajski pozdrav

2010-08-10T21:59:00.003+02:00

Bratislavski grad kraljuje nad celotno Bratislavo, s svojo lego pa obljublja tudi lep razgled na mesto. Danes je v gradu muzej.

Pot do gradu je ravno prav strma, da jo je najmlajša po celodnevnem potepanju zmogla samo še v stilu "vreče krompirja":

Bratislava, pogled z razgledne ploščadi Novega mostu

2010-08-10T21:51:00.008+02:00

Novy most s svoje razgledne ploščade (žal dosegljive zgolj proti plačilu) ponuja čudovit razgled na vso Bratislavo, pa tudi na začetek Avstrije in Madžarske, saj z avtom do obeh držav iz Bratislave prideš zelo hitro. Bratislavski grad je na spodnji sliki na levi.

Bratislava, v zavetju njenega Novega mostu

2010-08-10T21:43:00.003+02:00

Bratislavski Novy most so zgradili v čast in spomin vstaji Slovakov proti nacizmu. Most spada v Svetovno federacijo velikih mostov, najbolj znamenit na njem pa je UFO oziroma "vesoljska ladja", razgledna ploščad in restavracija. Mi smo si most najprej ogledali spodaj. Pot za pešče namreč poteka pot cesto.

Bratislava, lepota njenih hiš

2010-08-10T21:33:00.007+02:00

V Bratislavi je dovolj, da se sprehodiš skoznjo z odprtimi očmi. Prijeten ulični vrvež s svojim čebljanjem boža pročelja lepih, starih hiš, ki so neme priče porok in pogrebov, parad zmagovalcev in procesij poražencev ...

Bratislava, predsedniška palača

2010-08-10T21:21:00.004+02:00

V Bratislavi je, vsaj kar se ugleda tiče, lepo biti predsednik. Živiš sredi mesta v prelepi stari Grasalkovičevi palači, ki jo hodijo gledat turisti. Še posebej je mikavna menjava straže. Prijetno presenečenje je tudi to, da je park ob palači javen, torej se skozenj lahko sprehaja kdorkoli.

Trenčin, Slovaška

2010-08-08T22:10:00.004+02:00

Ja, tudi Trenčin ima, tako kot številna slovaška mesta, svoj grad. Lep podnevi, romantičen ponoči. Tak, kot je grad na zgornji sliki, smo ga občudovali kar iz kampa, ki leži na otoku sredi reke Vah. Za slovenske razmere je to ogromna reka, je pa tudi najdaljša slovaška reka.

Čičmany, Slovaška

2010-08-08T22:00:00.002+02:00

Čičmany so majhna, osemsto let stara vas, kjer so, upoštevajoč dejstvo, da živijo sredi gozdov, izbrali najbolj logično pot in hiše vedno gradili iz lesa. Vendar se je nekomu nekoč zazdelo, da je vas preveč monotona in je svojo hišo polepšal. O kakšnih fasadah ni vedel nič, imela pa je čopič in je hišo preprosto porisal. Sosedi je bilo to všeč, pa je "težila" svojemu možu tako dolgo, dokler ni še on hiše porisal. Kmalu so risali vsi po vasi.

Leta 1921 je vas zajel velik požar. A do takrat je pisanost hiš vaščanom zlezla že toliko pod kožo, da so tudi nove hiše zgradili enako, kot stare, in vse spet lepo porisali.

Grad Bojnice, Slovaška

2010-08-08T21:34:00.006+02:00

Grad Bojnice je tak, kot bi ga vzel iz Disneyeve pravljice. Pravljično je tudi dogajanje pred gradom, predvsem zaradi sokolarjev in igralcev, ki ti v predstavi pričarajo delček časov, v katerih so bili glavni mušketirji. Puške so bile najbrž prave, saj je med predstavo dvakrat iz njih močno počilo in se pokadilo.

Tale ptica roparica s spodnje slike, ki je letela naravnost v objektiv mojega fotoaparata, je letela tako nizko nad glavami obiskovalcev, da me je s krilom lopnila po glavi!

Banska Štiavnica, Slovaška

2010-08-07T15:45:00.005+02:00

Bansko Štiavnico smo na zemljevid našega potovanja dodali zaradi v muzej spremenjenega opuščenega rudnika zlata. Ob dolgem sprehodu po delčku rudnika smo dodobra spoznali vse napore, ki so jih preživljali rudarji ob kopanju ton rude, da so iz nje dobili nekaj gramov zlata. Od zdaj naprej me bo vsakič, ko bom kje zagledal kaj zlatega, spreletela misel na trpljenje, ki je bilo vloženo v to zlato ...

Morda nas je tudi zato potem, ko smo končno spet prišli na sveži zrak, rudarsko mesto Banska Štiavnica še toliko bolj prijetno presenetilo. Na glavnem trgu smo ujeli neko prireditev. Na odru so se predstavljali domači glasbeniki in plesalci, po trgu pa je bil cel kup stojnic s spominki, lokalnimi sladicami, izdelki domače obrti ...

Švicar je imel najdaljšega!

2010-08-06T21:44:00.005+02:00

V kampu Neresnica ob mestu Zvolen se je zvečer, še ko smo postavljali šotor, zaslišala lepa melodija. Kmalu smo odkrili vir zvoka. Švicar, ki se je prav tako ustavil v istem kampu, se je odločil "prezračiti" svoj rog. Na naše prigovarjanje je iz kratke vaje naredil večerni koncert, ki nam je pomagal, da smo kasneje zaspali z nasmeški na obrazu.

Razkril nam je tudi skrivnost, kako stlači rog v svoj kombi - rog se razstavi na tri manjše dele.

Liptovsky Mikulaš, Slovaška

2010-08-06T10:30:00.008+02:00

Mesto Liptovsky Mikulaš smo obiskali s točnim ciljem - obiskati Tatralandijo.

Tatralandija je velik vodni zabaviščni park, ki pa smo ga žal videli samo od zunaj. Vreme je bilo namreč krmežljavo, predvsem pa prehladno, da bi si upali v vodo. Pa večina očitno ni mislila tako, saj so bili vsi tobogani tako zasedeni, da smo že od daleč videli dolge vrste pred njimi. Ja, tiste pikice na sredini fotografije so ljudje.

V tolažbo nam je bilo okusno, tradicionalno kosilo v mestu Liptovsky Mikulaš, ki je bilo, tako kot večina drugih obiskanih slovaških mest, prijetno.

Grad Špis, Slovaška

2010-08-05T15:24:00.008+02:00

Grad Špis oziroma Špišsky hrad, je ogroooomen. Na strateški legi nad glavno prometno potjo (danes avtocesto) obvladuje celotno dolino. Ob občudovanju njegove mogočnosti sem pomislil, da vdori Turkov niso bili samo slabi, saj so prav Turki krivi za številne gradove po Slovaškem. Špiski grad je največji med njimi, a je ohranjen samo še kot zidovje, medtem ko so številni drugi slovaški gradovi ohranjeni v celoti in spremenjeni v muzeje. Nam je sicer glasno, poskakujoče odkrivanje takih gradov, kot je Špis, lepše, kot pa umirjeno sprehajanje po gradovih, spremenjenih v muzeje ...

Dobšinska Ladova Jaskina, Slovaška

2010-08-05T14:25:00.008+02:00

Dobšinska Ladova Jaskina je jama. Podzemna reč, kakršnih smo vajeni tudi v Sloveniji. A ta je drugačna, res drugačna.

Dobšinska Ladova Jaskina je ledena jama. Do nje se pripelješ po vijugasti cesti, ki vodi skozi gričevje, in nato od parkirišča še 20 minut peš skozi gozd hodiš navzgor. Potem pa najdeš sredi gozda v skalnati steni manjšo "luknjo", skozi katero sestopiš navzdol v kraljestvo ledu.

Jama je res polna ledu. Toliko ga je, da je tudi pot skozi jamo deloma v obliki predora izklesana v led. Večni led, ki se nikoli ne stopi. Tudi stalagmiti in stalaktiti so ledeni. Vse je ledeno, sredi avgusta je v jami le pol stopinje nad ničlo. Neverjeten naravni pojav, ki ga dobro prikazuje uradna spletna fotogalerija, vredna ogleda.

Kampi na Slovaškem

2010-08-04T23:10:00.006+02:00

Po Slovaški smo potovali s šotorom. Skoraj vsako jutro smo ga podrli in zvečer postavili nekje drugje. Obilica dela s tem se je iz dneva v dan krajšala, saj smo bili četrti dan že tako usklajeni, da smo postavljali in podirali uigrano kot taborniki. Vsak otrok je vedel, kaj mora prijeti v prtljažniku, kam odnesti in kako držati. Prvi dan smo tako naš veliki šotor gradili in polnili eno uro, četrti dan pa samo še dobre pol ure.

Kampov na Slovaškem smo se, pošteno povedano, pred odhodom malce bali. Tudi v resnici je bila oprema v njih, tako kot smo pričakovali, precej stara, vendar pa je bilo vse zelo čisto, vroče vode in toaletnega papirja pa nikoli ni zmanjkalo. Tudi gneče nikjer ni bilo. Logično, saj so bili vsi Slovaki v hrvaških kampih ...

Vsakomur kampiranje na Slovaškem torej lahko priporočim, vendar prinesite lastni šotor. Bungalovi so trikrat dražji, zaradi neprezračenosti pa imajo zatohel, neprijeten vonj. Aja, še cena - za prenočevanje petih oseb v velikem šotoru smo plačevali med 14 in 18 evrov na noč. Na družino, ne na osebo.

Košice, Slovaška

2010-08-04T22:48:00.006+02:00

Košice so drugo največje mesto na Slovaškem, ležijo pa na vzhodu države, od koder ni daleč ne do Ukrajine, ne do Poljske. Po dolgi vožnji od doma čez Madžarsko, skozi Budimpešto in ob Blatnem jezeru, so bile po prestopu meje, ki to zaradi Evropske unije ni več meja, naš prvi stik s Slovaško. Bili smo navdušeni in prvo mesto, skozi katerega smo se sprehodili, je postalo zmagovalec našega celotnega potepanja po Slovaški.

Tako kot v vseh mestih smo se osredotočili na staro mestno jedro. Vedno sem navajen, da so ta jedra majhna, stisnjena, na Slovaškem pa sem se moral tega odvaditi. Stara slovaška mesta imajo namreč vsa eno dolgo, ravno glavno ulico (Hlavna), ki je izredno, ampak res izredno široka, zaprta za promet, in napolnjena s prijetnimi trgovinami in bari. Glavna ulica je v Košicah celo tako široka, da so jo na pol razdelili kar s "potočkom", ki teče po sredini ulice. Za piko na i poskrbita še pojoča fontana in največja slovaška cerkev. Mesto torej, ki kar kliče k sprehodu, obvezno s fotoaparatom v roki.

Slovaška 2010

2010-08-03T13:20:00.010+02:00

Letos smo si za poletno potepanje izbrali teden dni Slovaške. Od srede do srede, od vzhoda do zahoda. Dovolj blizu, da za družino pot ne postane naporna, a hkrati dovolj daleč, da odkriješ nov svet. In to svet, ki nas je prijetno presenetil.

Najdaljši (800 kilometrov) je bil prvi dan, ko smo se iz Kranja odpeljali vse do Košic, čudovitega mesta na vzhodu Slovaške. Od tam smo se potem vsak dan premikali bolj proti zahodu, vsak dan bližje domu, tako da smo imeli zadnji dan iz Bratislave do doma samo še 450 kilometrov avtoceste. Vsega skupaj smo naredili 2.198 kilometrov, od tega dobro polovico za pot do Slovaške in nazaj, ostalo pa po Slovaški. Avtoceste se gradijo pospešeno, glavne ceste so dobro vzdrževane.

Prvi vtisi: Slovaška nas je res prijetno presenetila. Čudovita je narava, zato mi je žal, da nismo imeli s sabo planinskih čevljev. Lepo so obnovljena stara mesta s čudovitimi mestnimi jedri, kjer ni nobenega avtomobila, čeprav so glavne ulice široke za tri slovenske. Nešteto je gradov, mogočnih, na spektakularnih lokacijah. Tri kepice sladoleda pa cenejše kot v Kranju ena.

Slovaška si s Slovenijo ne deli le podobnega imena. Tudi dežela je podobno lepa kot naša.

Za povečavo zemljevida klikni nanj.

Za nadaljevanje zgodbe o našem potovanju po Slovaški čisto spodaj levo klikni na gumb "Novejša objava".

Moč in oprema

2010-07-23T19:18:00.003+02:00

Pri športu moč in oprema nista vedno povezana.

Z Ireno sva včeraj kolesarila. Najini kolesi imata vsako po 21 prestav. Najina oblačila so bila kolesarska.

Na dolgem klancu sta naju dohitela zakonca v srednjih letih, vsak na svojem starem kolesu. Brez prestav. V navadnih oblačilih. In sta naju na strmem klancu prehitela.

Klinc pa oprema, če nimaš kondicije!

Skrivanje kljuca

2010-07-17T09:13:00.001+02:00

Ne morem verjeti, da nekateri se danes skrivajo kljuce pod predpraznik.

Jaz ga dam vedno v cvetlicni lonec!

Filipov enajsti

2010-07-15T07:55:00.002+02:00

Filip je nor na Lego kocke, vedno si jih zaželi za rojstni dan, zato mu jih je Irena namestila tudi na torto. Seveda take, da jih lahko poješ.

Polhograjska grmada

2010-07-11T21:47:00.005+02:00

Družinski vodič po slovenskih gorah je opozarjal, da je pot na Polhograjsko grmado sicer nezahtevna, a na nekaj delih nekoliko nevarna, zato sem se na pot odpravil s precejšnjo mero previdnosti. Pa ni bilo sile, vsak otrok, ki pozna osnovna pravila varnosti v gorah, bo prišel na vrh in nazaj v dolino brez težav.

Pot je slikovita, prijetna in sproščujoča. Še posebej, če jo deliš s tistimi, ki jih imaš rad.

Zapletanje besed

2010-07-07T22:00:00.003+02:00

Zanimivo, kako utrujenost vpliva na možganske procese. Medtem, ko sem komaj čakal, da bi šel lahko spat, sem želel dati otrokom še zadnja večerna ukaza: "Pospravite sobo! Umijte zobe!"

Kot kaže, se možganom ni več ljubilo tvoriti dveh stavkov, pa so ju preprosto zložili v enega. Tako se je iz mojih ust zaslišal ukaz: "Pospravite zobe!"

Saj bi bil tak večerni ukaz smiseln. Če bi jaz še vedno delal v Domu upokojencev ... :)

S terencem po Gorenjski

2010-07-02T22:45:00.006+02:00

Prijazni gospod nas je s svojim starodobnikom, ruskim terencem UAZ, zapeljal po Gorenjski. Vau, kakšna dogodivščina! Bolj, ko je bila pot slaba, boljše se je počutil avto!

Dan smo zaključili na letališču Brnik, kjer se je streha terenca spremenila v odlično razgledno ploščad.

UAZ-e delajo še danes. In niso veliko drugačni, kot so bili pred 20 leti. Kar pomeni, da so še vedno kleni terenci, ki radi delajo. Gospod, ki ima tega rdečega UAZ-a, ima doma sicer še udobno francosko limuzino z usnjenimi sedeži in avtomatskim menjalnikom. Pa se veliko raje vozi s tole "rdečo gajbo". Ker ima tale Rus neko svojo dušo. Po vožnji z UAZ-om ga razumem tudi jaz.

V mesto je prišel cirkus

2010-06-27T22:07:00.003+02:00

Tokrat nismo šli mi na pot iskat kaj zanimivega, saj je nekaj zanimivega prišlo kar k nam v mesto. Obiskal nas je cirkus Medrano. Pa smo si rekli, da je kljub nesramno zasoljeni ceni prav, da enkrat vstopimo tudi v svet cirkusa.

Zelo so mi bile všeč točke, v katerih so nastopali ljudje. Neverjetno, kaj vse zmore človeško telo v kombinaciji s spretnostjo in pogumom! V zgornji majhni krogli se je denimo hkrati vozilo kar pet motoristov!

Všeč mi je bilo tudi to, da so akrobacijam dodali bolj umetniške točke, ples in glasbo.

Kar pa mi nikakor ni bilo všeč, so bili nastopi živali. Te so se mi smilile. Naj ljudje nastopajo, saj dobijo v zameno denar. Živali pa dobijo v zameno majhen hlev, ki je vsak teden postavljen drugje. To pač ni življenje, kakršnega si zaslužijo živali.

Navdušen sem bil nad logistiko. Takle cirkus je pravo mesto v malem. En vlačilec je električna postaja, en vlačilec so sanitarije, veliko vlačilcev je predelanih v avtodome ... Po predstavi sem se ponoči še enkrat vrnil nazaj, zgolj zato, da sem jih lahko občudoval, kako hitro podirajo šotor in vse okoli njega. Uigrana ekipa, kjer nikomur ni bilo treba reči, kaj mora kdo narediti. Vsi so samo delali, tiho in hitro.

Križna jama

2010-06-26T23:41:00.005+02:00

To pa je dogodivščina!

Križna jama ni turistično sprehajališče, kakršno je Postojnska jama. Tu je vse še tako, kot v jami mora biti - črno kot v rogu. In s številnimi jezeri, po katerih se voziš s čolnom.

Brez vodiča vseeno ne bi naredil v jamo niti koraka ...

Grad Snežnik

2010-06-26T22:53:00.003+02:00

Grad Snežnik je bil zame veliko, prijetno presenečenje. Popolnoma obnovljen, lep, ne prevelik, ne preveč bahav, prijeten, prijazen grad. Prvi grad, v katerem bi še jaz živel!

Snežnik

2010-06-25T23:30:00.004+02:00

Dolga je pot, a čudovita nagrada je vrh!

Filip ima 5. kyu pri aikidu!

2010-06-18T23:23:00.003+02:00

Prisrčnost

2010-06-17T22:17:00.002+02:00

Soočenje

2010-06-17T21:25:00.000+02:00

Trampolin

2010-06-06T08:19:00.001+02:00

Trampolini so se razpasli povsod. Srečujem jih po gostilnah in na vrtovih prijateljev. Povsod sem vesel, če ga imajo, saj takrat otrokom nikoli ni dolgčas - vsi planejo na trampolin in tam tudi ostanejo. Zelo dolgo.

Od daleč zgledajo otroške vragolije na trampolinu zelo preproste. Pa sem poskusil še sam. Ojej! Sploh ni lahko! V par minutah sem bil utrujen, vrtelo se mi je, ob vsakem poskusu kakšne vragolije (obrata) pa sem trdo priletel na trampolin. Ja, tudi mehki, prožni trampolin je lahko trd ...

Sveti Jakob nad Medvodami

2010-06-05T20:52:00.007+02:00

Sveti Jakob je mladi družini prijazen razgledni hrib nad Medvodami. Mi smo se nanj odpravili šele ob petih popoldan, pa nismo bili prav nič prepozni. Ravno nasprotno. Izognili smo se najhujši vročini, na poti pa smo bili skoraj sami. Tako smo lahko uživali v miru in v čudovitih razgledih, ki jih je deležen popotnik, ko hodi proti vrhu.

Naše izhodišče je bil Topol, od koder je do vrha 45 minut. Na vrhu je cerkev, okrog nje pa lep razgled po Polhograjskem hribovju in delu Kamniških in Savinjskih Alp. Na levi smo gledali Kranj, na desni pa Ljubljano.

Hodili smo po nezahtevni, lagodni in varni sprehajalni poti, ki je kot nalašč za uvajanje otrok v hojo po hribih. Ves čas pa nas je spremljal rjavi kuža, navdušen nad našo Heli.

Veliki družinski kolesarski izlet

2010-05-29T20:37:00.004+02:00

Ker se je izkazalo, da so se vremenoslovci vsaj za dopoldan z napovedovanjem dežja na srečo zmotili, smo se s prijatelji odločili za daljši kolesarski izlet iz Kranja do Škofje Loke in nazaj. Ker nas je bilo kar deset, od tega šest otrok, smo izbrali varno, mirno kmečko cesto čez polja.

Največje presenečenje sta nam pripravila najmlajša kolesarja, dva petletnika, ki sta 31 kilometrov dolgo pot zmogla povsem samostojno. Privoščili smo si le dva odmora. Prvega za pico, drugega za sladoled.

Velik del poti je potekal ob železniški progi, kjer smo veselo mahali vsakemu vlaku, na naše navdušenje pa so nam vlakovodje odgovarjali z mogočnimi vlakovnimi "trobljami".

Šele petnajst minut pred domom se je vremenska napoved uresničila in začel je padati dež. V nasprotju s pričakovanji je bil ta zadnji, mokri del kolesarjenja, za otroke vrhunec zabave celotnega dneva :) Topel tuš doma pa je pregnal nevarnost pred morebitnim prehladom.

Za lep izlet ne potrebuješ avta, še manj pa dolgega potovanja. Zadostuje spoznavanje lepot bližnje okolice!

Napad angleškega bulldoga

2010-05-23T21:24:00.003+02:00

V Parižljah me je danes napadel tri mesece star angleški bulldog. Ker je bil ženskega spola, se nisem branil ...