sobota, 28. marec 2015

Krim

Danes smo se prvič odpravili na Krim. S tistimi svojimi stolpi se nam od daleč nikdar ni zdel privlačna pohodniška destinacija, a smo mu tokrat vseeno dali priložnost. In Krim jo je z obema rokama zagrabil, saj se nam je predstavil v krasni luči. Pot smo začeli v vasi Jezero, in že tu obstali z odprtimi usti. Tako blizu Ljubljane, pa taka idilična narava!


Sama pot je bila sicer dolga (poltretjo uro do vrha), a ravno zaradi dolžine je pot razpotegnjena in zato povsem enostavna, zelo primerna za družine. Edini izziv je motivacija, tako da zelo koristi, če se te poti lotiš v družbi prijateljev. Ob klepetu pot mine veliko hitreje.


Sam vrh s svojimi stolpi res ni privlačen, nasprotno pa je razgled (vsaj zdaj, ko drevje še ni ozelenelo) zelo lep.



Ob našem obisku je bil kar precejšen del Ljubljanskega barja delno poplavljen, kar je dodalo k slikovitosti razgleda.




Na poti se splača narediti desetminutni ovinek do Ledene jame. Zanimivost, ki v človeku vzbudi nekaj raziskovalnega duha ...



Skratka, Krim je vreden obiska. Ker je nezahteven in ker ti dovoli dovolj sape, da med potjo s prijatelji v pogovoru brez težav nadoknadiš, kar si prevečkrat zamujal.








nedelja, 01. marec 2015

Dean Karnazes: Ultramaratonec


Najdražja mi je iz knjižnice prinesla knjigo Deana Karnazesa s prav nič "seksi" naslovom Ultramaratonec, ki jo je v slovenskem prevodu izdala založba Sanje. Meni, ki že deset let začenjam s tekom. Vsako leto. Začnem, malo tečem, in neham. Meni, ki se mi zdi branje knjige o teku na istem nivoju dolgočasnosti kot branje športnih in kulturnih strani v Delu.

Kaj naj počnem s knjigo o teku? Sedim na kavču, oborožen s tablico čokolade, in berem, kako nekdo dolgočasno opisuje, kako teče? Teče in teče. Prestavlja eno nogo pred drugo in razmišlja, kako naj zdrži do konca. Bolj dolgočasne zgodbe si pač ne moreš predstavljati.

"Ali pač?", bi rekel moj sin. Ne vem, zakaj, ampak knjigo, ki je ne bi sam nikoli izbral na knjižni polici, sem vzel v roke. "Samo par strani preberem", sem si rekel. In sem obsedel. Z odprtimi usti, z napetimi nogami, ki so podzavestno tekle z Deanom. Z njim sem se smejal, z njim jokal. Izgubljal upanje in ga spet dobival nazaj. Knjiga se začne povsem drugače, kot bi pričakoval. Knjiga se nadaljuje čisto drugače, kot sem pričakoval.

Kako se knjiga konča? Za razliko od vseh knjig, ki sem jih kdajkoli prebral, se ta knjiga ni končala z zadnjo prebrano stranjo. To knjigo še vedno berem. Ne z oči, ampak z nogami. Ko sem jo prebral, sem se oblekel in šel na tek. In zdaj tečem. Tečem tako, da mi nekaj govori, da tokrat ne gre spet samo za še en začetek, ki se bo kmalu končal. Tokrat imam nekaj, kar prej nisem imel - motivacijo.

Najbolj me je v knjigi presenetil stil pisanja. Dean je velik športnik in uspešen finančni poslovnež. Nič od tega nima nobene zveze s slovnico ali pisateljevanjem. Pa je vseeno zmogel in znal najti stil, ki te pritegne. Knjigo se včasih bere kot triler, ki ti ne dovoli, da bi ugasnil luč in zaspal. Res je napisana mojstrsko, in s kar nekaj presenetljivimi preobrati. Že začetek je hud. Pa potem poglavje, ko si skoraj uniči zakon, in ga reši s tekom. Tekom preč od skušnjav, tekom nazaj k zvestobi. Tek osvobaja, tek sprošča, tek rešuje.

Dean je seveda "norec". Nikakor me ni motiviral v smislu, da bi me mikal kak maraton ali celo ultramaraton. Sploh ne. Motivacija, ki sem jo našel v knjigi, in me žene obuti tekaške copate, mi pravi: "Če on zmore preteči stotine kilometrov naenkrat, brez prestanka, potem bom pa tudi jaz zmogel narediti deset kilometrov". Pri meni deluje. Do sedaj sem vedno tekel pet, šest kilometrov. Po prebrani  knjigi sem kmalu pretekel trinajst kilometrov. Pa naslednji teden 14 kilometrov. In še teden dni kasneje 18 km. Brez težav. Z nasmeškom na obrazu :)

Zatorej: knjigo priporočam, a z opozorilom: stranski učinek branja te knjige je pogosto začetek tekaškega življenja.