torek, 28. oktober 2014

Prvo obiranje kivija


Danes smo prvič obrali naš domači kivi. Sredi Gorenjske nam je uspelo pridelati 20 sadežev!

Vse se je začelo spomladi leta 2012, ko smo ob sicer neugledno steno z namenom polepšanja tega zidu zasadili kivi. Ženske in moške sadike, saj delajo kiviji otroke skorajda tako kot atiji in mamice.


Upanja, da bo razen listov tu na Gorenjskem zraslo še kaj drugega, sem imel bolj malo. Pa sem vseeno tri leta pridno zalival sadike, in te so lepo rasle. Letos pa so se med listi nenadoma pojavili mali kiviji. Rasli so, in danes zvečer, ob napovedi prve slane, smo jih pobrali ter spravili na varno, da tam v miru dozorijo. Slane kivi namreč ne mara.


Tretje leto, pa že imamo pravi domači kivi. Juhej!


In kaj sem se v teh treh letih naučil?

Moška sadika plodov ne daje, je pa zmožna poskrbeti za "plodnost" večih ženskih sadik. Tako je čisto dovolj, če je med štirimi sadikami samo ena ženska. Jaz jih imam več, in to je preveč.

Kivi je zelo žejen, zato je nujno redno zalivanje. Tudi jeseni, ko ni več vročine, žeja ostane.

Kivi naj ostane na rastlini čim dlje. Ko pride jesen, pa je treba paziti na vremensko napoved in ob prvi napovedani slani kivije pobrati. Zorenje naj se nato nadaljuje na varnem prostoru v hladni kleti. Družba krompirja ali jabolk menda pospeši to zorenje.

In kakšen je okus domačega kivija? Še ne vem, čakamo, da v košari do konca dozori.

ponedeljek, 27. oktober 2014

nedelja, 26. oktober 2014

V Istri smo poletje lovili za njegov rep

Obmorski kraji so mi najljubši spomladi in jeseni. Takrat lahko na morju pobegneš mrazu s celine, obenem pa se lepot Istre v tem času ne zaveda veliko ljudi, zato nikjer ni gneče. Taki dnevi so res namenjeni užitku.

Mi smo šli tokrat preverit kar več krajev, vzorec pa se je povsod ponavljal - vsa mesteca so čudovita!

Buzet:




Motovun:






Umag:





Ušesa Istre


Na jugu kraškega roba, tik nad mejnim prehodom Sočerga, pohodnik ostrmi ob pogledu na čudovite stene, ki so zaradi previsne oblike dobile ime “ušesa Istre”



V stenah gnezdijo ogrožene ptice, zato je na poti veliko naravovarstvenih opozoril in navodil, predvsem pa se res izogibajte približevanju stenam spomladi, v času gnezdenja. Ptice vam bodo hvaležne.



Ušesa Istre bi lahko preimenovali tudi v "lepote Istre". Oči vam bodo hvaležne, če jih pripeljete sem!








sobota, 18. oktober 2014

Sprehajalna pot po dolini Ravenske Kočne


Tale sprehajalna pot je enostavna. Predvsem primerna za vroče dni, ko je tukaj zagotovo prijetno hladno. Mi smo jo sem žal ubrali, ko je bilo povsod hladno, torej nas je tukaj še bolj zeblo.


Parkiraš lahko ob Planšarskem jezeru, ali pa se zapelješ še malo naprej, če si len. In se potem lepo sprehajaš. Pot gre malo navzgor, a je povsem enostavna, primerna za vsakega otroka. Nevarnosti nobene. Narava pa lepa.






P.S.
Fotografirano s Samsung Galaxy S3.

nedelja, 05. oktober 2014

Rifnik


Družine, tole morate "probat"! Luštno, nezahtevno, zanimivo, predvsem pa - spokojno. Krasen družinski izlet! Še posebej, če zraven povabiš dobro družbo.


Rifnik je nezahteven hrib nad Šentjurjem, ki na vrhu premami otroke z arheološkimi ostanki, ob katerih se lahko razplamti domišljija.Deset minut pred vrhom pa stojijo markantni ostanki čisto pravega gradu, Reichenecka. Tam pazite na otroke, da kam ne padejo, oglejte si pa ostanke vsekakor.










Na koncu nas je ob asfaltirani cesti razveselila še tale štajerska "kapelca", posvečena trgatvi in sadovom le-te:



P.S.: Slikano s Canon EOS 350D in osnovnim "plastičnim" objektivom 18-55.

četrtek, 02. oktober 2014

Kako najti mir v Parizu


Pariz je čudovito mesto. Že z letala se ti, če imaš malo sreče s pilotom, prikaže v vsej svoji lepoti, vključno z Eifflovim stolpom, potem pa se paša za oči nadaljuje še ves dan, ko hodiš skozi mesto.

Pariz je tudi prometno mesto. Hrupno, glasno, onesnaženo od prometa. Kot turist, prevzet od znamenitosti, tega niti ne opaziš. Ko prideš večkrat, zaradi službe, pa vse to vidiš vedno bolj. In začneš iskati mirne kotičke. Kar se hitro izkaže za "mišn imposibl".

Ko se je danes moje delo končalo, so me noge, še zdaj ne vem zakaj, ponesle na podzemno železnico in od tam direktno do katedrale Notre Dame. Seveda je bilo tudi tu glasno in hrupno, polno ljudi, kot lahko vidiš na zgornji sliki. Pa so me noge, spet ne vem, zakaj, ponesle v cerkev, in tam ne po krožni poti, ki usmerja turiste na ogled, ampak naravnost, med klopi, rezervirane za vernike. Pa so me noge nesle še kar naprej, dokler se nisem znašel v drugi vrsti klopi, sedeč med verniki, ki so očitno nekaj čakali. Takrat sem se zavedel, da je tukaj v bistvu mirno. Kljub tihemu šumenju množice turistov nekaj metrov preč je bil tukaj mir. Mir sredi Pariza. In tako sem obsedel ter čakal. Tako kot so čakali ostali okoli mene. Le da so drugi vedeli, kaj čakajo, jaz pa pač ne.

In smo dočakali. Pred nas sta prišla župnik, črn kot noč, ter neka mlada gospa v modri halji (podobni, kot jih v beli barvi nosijo ministranti). Začele so se pete litanije. Čudoviti glas gospe v modrem je v njenem solo petju, okrepljenem z dobrim ozvočenjem, napolnil notredamsko cerkev. Rajska melodija je trajala pol ure, izmenjujoč se z odpevi ljudi okoli mene. In jaz sem postajal blaženo miren. Ker sem sredi Pariza našel svoj mir.

Po litanijah so ljudje obsedeli, spet so očitno nekaj čakali. In res, že čez pet minut se je začela še maša. No, pa poglejmo, kako to zgleda v Franciji, v francoščini. In sem ostal. Ter užival. Mir je bil še večji, kot prej. Najprej sem mislil, da se očitno stapljam z nekim nebeškim mirom, potem pa sem se ozrl okoli sebe in spoznal, da so cerkev očitno že zaprli za turiste. Tako smo bili v notredamski cerkvi samo še verniki, z nami pa še vedno gospa z angelskim solističnim petjem. Bilo je mirno, toplo, prijetno. Bilo je lepo. Še posebej sem užival ob pogledu na prelepo azijsko dekle dolgih črnih las pred mano. Ob molitvah je, nasprotno od nas, vsako besedo podkrepila z nežnim, a simbolno pomenljivim gibom rok. In tako mi je skozi "očenaš" s kretnjami rok prikazala čudovito predstavo, za kateri bi si želel, da bi jo kdaj videl tudi pri nas. Bilo, kot bi z rokami plesala nežni balet.

Tako sem na glasni, gneče polni službeni dan celo v Parizu našel Mir.  Ko je bilo vsega konec, je bila zunaj že noč. Peš sem se odpravil pol ure daleč do postaje podzemne železnice, čez park v Louvru. Tudi tu so s prihodom noči hrupni turisti večinoma pobegnili, in ostali so predvsem zaljubljeni pari. Ja, celo pred Louvrom sem lahko našel mir.


Nocoj bom spal mirno. Ker zdaj vem, kako lahko tudi v Parizu najdeš mir.



P.S.: Slikano s Samsung Galaxy S3.

sreda, 01. oktober 2014

Tour Montparnasse


Tour Montparnasse je poslovna stavba sredi Pariza, ki s terase na vrhu ponuja 360-stopinjski razgled na vse mesto. Žal zahtevajo kar 14,50 eur na odraslega za dostop, zato se Gorenjci raje zadovoljimo s pogledom, ki ga občasno lahko ujamemo, kadar pilot med pristajanjem zaokroži nad Parizom.


Pod teraso je Montparnasse 56, restavracija v 56-em nadstropju. Da prideš tja, moraš v pritličju najprej skozi podobno "body check" kontrolo kot na letališču, nato pa z dvigalom visoko navzgor. Sem hodijo tako Parižani kot turisti, druži pa jih ista lastnost - imajo debelejše denarnice. Pogosto pridejo sem gor samo zato, ker si to pač lahko privoščijo. Ali pa zato, ker hočejo nekomu dokazati, da si to lahko privoščijo. Res pa je razgled nad mesto veličasten. A le, če ti večerja tam zgoraj vzame zgolj odstotek mesečne plače. Za vse nas ostale je sendvič na trati ob Eifflovem stolpu enako, če ne še bolj atraktiven :)



Vsekakor pa je zanimivo pokukati v ta svet "tam zgoraj".