petek, 31. julij 2009

Zaščita pred koprivami


Danes smo šli na sv. Volar pri Podbeli. No, ja, hoteli smo iti. Pa je pot do cerkvice na tem hribčku tako obupno slabo označena, da smo se izgubili. Še huje, znašli smo se sredi svežih kopriv, ki smo jih morali nekako premagati. V kratkih rokavih in kratkih hlačah to ni bila enostavna naloga. Pa se je naš Filip znašel in izumil posebno protikoprivno zaščitno obleko. Kratke hlače potegneš navzdol do nogavic, malce znižaš še spodnjice, roke iz rokavov skriješ za majico, pa imaš kar naenkrat obleko, ki ti pokriva celotno telo. Potem pa na juriš skozi koprive! Nič ni več peklo ...

sreda, 29. julij 2009

Reševanje psice Heli





P.S.
Voda je bila pač globlja, kot sem mislil ...

Reka poje mi

Reka Nadiža nam vsako leto znova zapoje čudovito pesem, zaradi katere se vračamo nazaj. Kot pojoče morske vile nas je začarala s svojim glasom, in mi smo se ji z veseljem predali. Uživamo v sprehajanju ob njej in po njej, prepuščamo se njenemu božanju v naravnih "džakuzijih", lakoto preganjamo s pečenjem hrenovk na njenih bregovih, poletni vročini pobegnemo v senco njenih dreves.



Nadiža, naj te turizem ne odkrije preveč!


torek, 28. julij 2009

Prvič s psom v kampu


Letošnje kampiranje je bilo drugačno. Prvič smo imeli s seboj psa. Heli je šla v kamp prvič v življenju, in mi prvič s psom. Zato nihče ni vedel, kaj naj pričakuje. Tako smo s psom vzeli s seboj še cel kup vprašanj. Ta so se pravzaprav začela že spomladi. Takrat smo prav zato kupili drug rabljeni avto z večjim prtljažnikom, potrebnim, da daš ob opremi za kampiranje v avto še kletko s psom.

"Upam, da bo vse obvladljivo. Upam, da ne bo ponoči v šotoru lajala na vsak šum gozda, upam, da ne bo podnevi grizla šotora, upam, da ne bo lulala po kampu, upam, da nas bodo drugi v kampu dobro sprejeli, upam da .... Upam, da bo vse v redu." Take misli so se mi podile po glavi v zadnjih tednih pred dopustom.

No, izkazalo se je, da je pes obvladljiv. Zahteva nadzor, zahteva omejitve in pravila, in potem gre. Gre za nas, gre za psa, in gre za ostale ljudi v kampu. Za odličen nasvet (hvala, Polona!) se je spet pokazala kletka. To je njen brlog, v katerem je mirno spala, in v katero smo jo lahko po potrebi tudi zaprli, da smo šli v miru na wc.


In ni lepšega, kot so zgodnji jutranji dolgi sprehodi s psom po prebujajoči se naravi. Tja te odpelje pes, če ga imaš s sabo na dopustu :)



ponedeljek, 27. julij 2009

Kamp ob Nadiži


Kamp v Podbeli ob Nadiži je že tretje leto naš obvezni poletni cilj vsaj za teden dni. Prvič smo ga obiskali na priporočilo prijateljev in se želeli že prvi trenutek obrniti. Niti slučajno nam to, kar smo videli, ni bilo všeč. A je bila za nami naporna vožnja, zato smo za eno noč ostali. Naslednji dan se nam šotora ni ljubilo podreti, pa smo ostali še eno noč. In nato še ves teden. Spoznali smo, da nam je tu všeč.

Kamp nima nič posebnega. A ima vseeno nekaj, kar nas vleče nazaj. Kombinacijo sence, lepih izletov v bližnji in daljni okolici, umirjenega vzdušja ... Kaj pa vem, kaj je tisto, kar iz nas dela nekaj, kar nikoli nikjer nismo bili - redni gosti.

nedelja, 26. julij 2009

Kolovrat


Na poti iz Tolmina proti Kobaridu smo kmalu za krožnim križiščem zavili levo in navzgor v hrib, na 7 kilometrov dolg in od 800 do 1.100 metrov visok gorski hrbet Kolovrat.


Danes Kolovrat navdušuje s sanjskim razgledom, v preteklosti pa je paral srca s potoki krvi. Na Kolovratu je namreč potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko, nobena od strani pa z mejo ni bila zadovoljna. Italijani so zato na Kolovratu zgradili močan, na prvi pogled nepremagljiv obrambni sistem, ki pa so ga na koncu združeni avstro-ogrski in nemški vojaki le prebili. Danes priča o krvavi preteklosti lepo obnovljena obrambna linija s strelskimi jarki, ki navdušuje otroke in odrasle.


Še en pogled iz strelskega jarka skozi strelsko lino navzven:

Tolmin

Današnja nedelja je bila lepa nedelja, saj se je z njo začelo naše poletno počitniško potepanje, večinoma po Sloveniji.

Prvi cilj je bil naravni raj okoli Kobarida. Najlepša pot do tja iz Kranja vodi prek Bohinjske Bistrice. Tam avto zapelješ na avtovlak in doživiš zanimivo izkušnjo vožnje v avtu, ki stoji na mestu. Ja, na avtovlaku ostaneš kar v svojem avtu. Končna postaja je Most na Soči, vožnja v vlakom pa ti prihrani množico mučnih ovinkov, vzponov in spustov, ki sicer vodijo z Gorenjske proti Kobaridu. Razlog je seveda predvsem predor, ki ga za avtomobile na cesti pač ni.


Mi smo si za začetek potepanja ogledali Tolmin. Prijetno mestece, ki se v svoji najlepši podobi pokaže po vzponu na Kozlov rob. Ta "mestni hrib" ima na vrhu (426 m) ruševine gradu, pot pa je prijetna, senčna in primerna za otroke.


Za nadaljevanje zgodbe o našem potepanju čisto spodaj levo klikni na gumb "Novejša objava".

nedelja, 19. julij 2009

9,8 km

9,8 km je razdalja, ki sva jo danes pretekla s Heli. Najina najdaljša tekaška pot do sedaj. Psica je tekla brez težav in spet dokazala, da dolgih nog nima samo zaradi lepote. Heli ni samo lepa dolgonoga očarljivka, ampak tudi športna bejba!

Med tekom, sredi travnika, ob sončnem zahodu, z najljubšo ob sebi in s Heli, zadovoljno poskakujočo po travi, sem vedel, da je življenje lepo!

sreda, 15. julij 2009

Naša lastna zasebna plaža

Imeti lasten vrt je super zadeva. Z dodatnim vložkom, krepko nižjim od 100 evrov, smo si ga mi spremenili v našo lastno zasebno plažo. Uživancija na kvadrat!Pridemo domov iz službe, vsi pregreti, pa samo skočimo v kopalke in že smo v vodi.


Smisel življenja je ležanje na plaži ...

ponedeljek, 06. julij 2009

Dobri človek

Danes sem srečal dobrega človeka. Prijateljico, ki jo nisem videl že leta, čeprav je doma v mojem mestu. Ima pet otrok, ogromno dela in še večji nasmešek na obrazu. Najbrž je vedno nasmejana.


Dolgo sva se pogovarjala. Niti enkrat ni potarnala. Njena dobra volja je bila nalezljiva in v posteljo bom odšel z nasmeškom na obrazu.


Kako čudovito je imeti ob sebi dobrega človeka! In kako nalezljivo!